Jedro

Tako kot davčne obveznosti, tudi prispevki za obvezna socialna zavarovanja, vključno s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje glede na 3. odstavek 125. člena Zakona o davčnem postopku zastarajo v petih letih od dneva, ko bi bilo prispevek potrebno plačati. Sklicevanje tožnice na 357. člen OZ, ki ureja zastaranje terjatev pri zavarovalnih pogodbah pravno ni relevantno, saj v predmetni zadevi ne gre za zavarovanje po civilnem pravu, temveč terjatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se uvršča med javnopravne obveznosti.

Neporavnana obveznost iz naslova prispevka predstavlja odložni pogoj za priznanje in izplačilo denarne dajatve iz naslova bolniškega staleža. Torej njegovo zadržanje do poravnave obveznosti. Zato je od tožnice odvisno, ali in, kdaj bo poravnala neplačani prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj bo šele potem odpadel zakonski zadržek za zadržanje denarnega nadomestila za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni za sporno obdobje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 24. 2. 2016 in št. ... z dne 7. 12. 2015 ter izplačilo nadomestila plače za obdobje od 21. 9. 2012 do 29. 10. 2012, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Zgrajena naj bi bila na prekoračitvi tožbenega zahtevka, in je sama s seboj v nasprotju, ker je ni mogoče preizkusiti, saj terjatev tožene stranke sploh ne obstaja.

Sodišče naj bi se postavilo na stran državne zavarovalnice ker odobrava, da ji za čas dosojenega bolniškega staleža iz septembra in oktobra 2012, torej pred več kot štirimi leti, ne izplača nadomestila. Dolg je nastal v novembru 2012 v višini 298,00 EUR ali morda 162,00 ali celo v višini 129,00 EUR, ker po izteku bolniškega staleža toženi stranki ni plačala prispevka za obvezno zavarovanje. Tožena stranka naj bi na obravnavi priznala, da dolg za prispevke iz novembra 2012 znaša 129,00 EUR in ne kot je trdila v svojih odločitvah. Sodba ne obravnava tožbene trditve glede zastaranja terjatve zaradi triletnega zastaralnega roka, kar pomeni, da dolg proti toženi stranki sploh ne obstaja več. S sodbo naj bi bil prekoračen tožbeni zahtevek, ker se ukvarja z nekimi nedefiniranimi terjatvami zavoda, ki jih ni uveljavljal na sodišču in ki očitno več ne obstajajo zaradi zastaranja. Ne strinja se niti z zaključkom sodišča, da pobotanje ni mogoče, ker da ne gre za istovrstne terjatve. Obe terjatvi se glasita na denar, ena iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje, druga iz naslova nadomestila, zneski iz leta 2012 pa so že zapadli v plačilo. Sklicuje se na 311., 312. in 357. člen OZ.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje oziroma njeno spremembo tako, da se toženi stranki naloži izplačilo nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga oprostitev plačila sodne takse, v kolikor se zaračunava.

3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka tožničine navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Še vedno obstaja dolg tožnice, kar je dokazano s potrdilom FURS-a na dan 24. 10. 2016 v višini 129,00 EUR, ob vložitvi zahteve za izplačilo nadomestila pa v višini 298,00 EUR. Sklicuje se na 78.a člen ZZVZZ, ki določa zadržanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja dokler zavarovanci ne poravnajo vseh zapadlih prispevkov za zavarovanje in na 311. člen Obligacijskega zakonika, po katerem je mogoče pobotati le terjatvi, če sta obe zapadli. Opozarja še na 59. člen ZZVZZ, s katerim je finančna uprava pooblaščena za nadzor ter izterjavo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Iz razlogov, ki jih navaja pritožba ni prišlo niti do prekoračitve tožbenega zahtevka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov tožene stranke o zadržanju pravice do izplačila nadomestila plače za obdobje od 21. 9. 2012 do 29. 10. 2012, saj tožnica, ki je sama zavezanka za plačilo prispevkov, na dan izdaje izpodbijanih upravnih aktov niti ob izdaji izpodbijane sodbe, nima poravnanih obveznosti iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Prav slednje dejstvo, ki ga je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka pa je edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve.

7. Pravna podlaga za razsojo zadeve je nedvomno podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja3 (Pravila), ki jih je podrobno povzelo sodišče prve stopnje in tudi pravilno interpretiralo ter uporabilo. Pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja le 78.a člen ZZVZZ, ki eksplicitno določa, da se med drugim tudi zavarovancem iz 5. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ki na območju R Slovenije opravljajo samostojno poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic, pa nimajo poravnanih obveznosti plačevanja prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do poravnave obveznosti lahko ti zavarovanci na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavijo le nujno zdravljenje.

8. Prav takšno dejansko stanje je prepričljivo dokazano tudi v predmetni zadevi. Ni nobenega dvoma, da tožnica na dan 7. 12. 2015, ko je vložila zahtevo za priznanje in izplačilo nadomestila za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni od 21. 9. 2012 do 14. 10. 2012 v polnem delovnem času ter od 15. 10. 2012 do 29. 10. 2012 v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno4, ni imela poravnanih vseh obveznosti iz naslova prispevkov obveznega zdravstvenega zavarovanja. Res je sicer, da po obvestilih FURS-a ti zneski niso identični in je bilo 24. 11. 2015 izkazanih 298,00 EUR, na dan 3. 5. 2016 še 162,00 EUR in na dan 24. 10. 2016 le 129,00 EUR. Vendar navedene razlike v dolgovanem znesku za pritožbeno rešitev zadeve same po sebi niso odločilne, saj je bistveno le, da tožnica ni v celoti poravnala prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje do dneva vložitve zahteve, na podlagi katere sta bila izdana izpodbijana upravna akta. Tudi ni stvar tega sodnega postopka, da bi se razčiščevala višina tožničinega dolga. Gre izključno za njeno obveznost, ki jo lahko in jo je tudi dolžna razčistiti s pristojno davčno upravo, ki je pooblaščena za obračunavanje in izterjavo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

9. Nadalje je povsem zmotno pritožbeno stališče, da naj bi neplačani prispevek za mesec november 2012 že zastaral. Tako kot davčne obveznosti, tudi prispevki za obvezna socialna zavarovanja, vključno s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje glede na 3. odstavek 125. člena Zakona o davčnem postopku5 (ZDavP) zastarajo v petih letih od dneva, ko bi bilo prispevek potrebno plačati. Sklicevanje tožnice na 357. člen Obligacijskega zakonika6 (OZ), ki ureja zastaranje terjatev pri zavarovalnih pogodbah pravno ni relevantno, saj v predmetni zadevi ne gre za zavarovanje po civilnem pravu, temveč terjatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se uvršča med javnopravne obveznosti.

10. Končno ni utemeljeno niti tožničino vztrajanje, da bi bilo potrebno njen dolg pobotati s terjatvijo iz naslova nadomestila za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni na temelju 311. in 312. člena OZ. Čeprav gre za denarno obveznost in denarno terjatev, ti nista takšni, da bi ju bilo mogoče pobotati prav zaradi specialne določbe 78.a člen ZZVZZ. Neporavnana obveznost iz naslova prispevka po navedenem členu ZZVZZ predstavlja odložni pogoj za priznanje in izplačilo denarne dajatve iz naslova bolniškega staleža. Torej njegovo zadržanje do poravnave obveznosti. Tako je izključno od tožnice same odvisno, ali in kdaj bo poravnala neplačani prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj bo šele potem odpadel zakonski zadržek za zadržanje denarnega nadomestila za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni za čas od 21. 9. 2012 do 29. 10. 2012. 11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih posamičnih upravnih aktov tožene stranke utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano denarno dajatev. Pri sojenju ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot povsem nelogično zatrjuje pritožba. Čeprav tožnica tožbenega zahtevka niti ni konkretizirala, je glede na izpodbojno tožbo po presoji, da sta upravni odločbi pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) in priznanje pravice do nadomestila za obdobje od 21. 9. 2012 do 29. 10. 2012, zakonito zavrnilo. Pisni odpravek sodbe seveda nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Le pavšalno zatrjevani kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izrek zavrnilne sodbe je jasen in ne nasprotuje odločilnim razlogom sodbe, oz. o bistvenih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in razpoložljivim listinskim dokaznim gradivom v upravnem spisu tožene stranke.

12. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami. 4 Pravnomočna sodba V Ps 9/2013 z dne 3. 9. 2015. 5 Ur. l. RS, št. 13/2011- Uradno prečiščeno besedilo s poznejšimi spremembami. 6 Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.