Jedro

Pri splošnem civilnem deliktu gre za nedopusten poseg v položaj drugega, ki ima za posledico nastanek škode. Pri tem ni nedopustno povzročena samo tista škoda, glede katere se ugotovi, da je nastala zaradi kršitve kakšne specialne prepovedi, ampak velja splošno načelo, da je nedopustna vsakršna povzročitev škode, če predpis izjemoma ne dopušča povzročitve zaradi posebnih okoliščin, npr. zaradi skrajne sile ali silobrana. Ni torej potrebno, da oškodovalec prekrški določen predpis ali splošne norme pravnega reda, ampak zadostuje, da je njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji.

Glede na ugotovitve o jasnem, suhem in vetrovnem vremenu obravnavanega dne, o tem, da je to območje požarno zelo občutljivo in je pred spornim dogodkom tu že večkrat gorelo, da je veter tu običajen in stalno prisoten, da je bilo rastje ob progi suho, da so bile obravnavanega dne po izjavi vodje del idealni pogoji za požar, da pri menjavi tirnic zaradi njihovega rezanja z motorno žago vedno prihaja tudi do odleta isker v okolico, da je obravnavanega dne iskre zaradi razmer nosilo tudi do sedem metrov od mesta žaganja, da delavci pričetka požara niso opazili in so ga začeli gasiti šele, ko se je razširil, zaradi česar ga niso mogli pogasiti, je pravilen sklep, da so delavci opustili potrebno skrbnost dobrega strokovnjaka.

Zakon kot temeljni način reparacije oziroma povrnitve škode predvideva vzpostavitev prejšnjega stanja. Če ta ne pride v poštev, je treba povzročeno škodo odpraviti z denarno odškodnino. Vzpostavitev prejšnjega stanja v gozdu pomeni ponovno pogozditev, vendar pa ta ne omogoča popolne restitucije, saj ni mogoče vzpostaviti enakega gozda, kot je bil pred požarom. Popolna restitucija pomeni posaditev novega gozda in denarna odškodnina v višini razlike do polne vrednosti gozda, kot je obstajal pred požarom.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati tudi 3.400,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.12.2011 do plačila in v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške postopka v višini 3.459,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Pritožbi tožene stranke in stranske intervenientke se zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (ugodilni del I. točke izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.060,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnikom v roku 15 dni plačati 829,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.12.2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Tožnikom je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke in stranske intervenientke v višini 961,22 EUR in 311,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo obe stranki in stranska intervenientka na strani toženke. Tožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe, torej kolikor jim ni bila priznana odškodnina v višini 3.400,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.12.2011 do plačila, in zoper strokovno odločitev, toženka in stranska intervenientka pa se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe.

Tožniki v pritožbi opozarjajo, da so v pripravljalni vlogi z dne 22.8.2013 podali navedbe o obsegu utrpele škode (površina požara trave, panjevcev, grmišč in grmičavega gozda) in o njeni višini 4.230,00 EUR. Ker ne morejo vzpostaviti prejšnjega stanja, so zahtevali plačilo denarne odškodnine v tej višini. Do zaključka prvega naroka sta toženka in stranska intervenientka zgolj pavšalno ugovarjali višini škode in je toženka šele na tretjem naroku dne 25.3.2014 podala konkretiziran ugovor v tej smeri, sami pa so takoj opozorili na prekluzijo. Sodišče je ugovoru sledilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, v kolikor pa se je postavilo na stališče, da je ugovor pravočasen, bi jih moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k dodatni pojasnitvi višine vtoževane škode. Poleg tega sodbe ni moč preizkusiti, ker so razlogi nejasni. Sodišče namreč ni pojasnilo, zakaj je priznalo le odškodnino za posek poškodovanega mladja, ne pa stroškov priprave tal za sajenje, stroškov za sajenje in vrednost semena in odškodnine zaradi izgubljenega donosa. Upravičeni so namreč tako do popolne odškodnine v smislu 169. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot tudi do izgubljenega dobička v smislu 168. člena OZ. Ne drži, da je njihov uspeh v pravdi le 19,62%, saj sta bila ves čas postopka sporna tako temelj, kot višina zahtevka in je zato uspeh potrebno razdeliti glede na oboje. Ker so po temelju uspeli v celoti, po višini pa s približno 20%, je njihov uspeh v pravdi 60%. Poleg tega jim sodišče ni priznalo 200% povišanja zaradi zastopanja več strank, skladno s tarif. št. 1200. Toženka v pritožbi opozarja, da očitek sodišča, da bi morala delo organizirati z angažiranjem večjega števila delavcev za gašenje požara ali pa odložiti delo na ugodnejše vremenske razmere in ugotovitev, da delavci niso pravočasno opazili, da je pričelo tleti v travi na brežini, ker na brežini ni bilo delavca, ki bi opazoval okolico, segata preko tožbenih trditev. S sklepanjem na dejstva, ki jih niso zatrjevali, je kršilo določbe pravdnega postopka na škodo toženke, saj se ne more braniti pred očitki, ki niso bili zatrjevani in za katere je izvedela šele v sodbi. Tožniki so v tožbi navedli le, da bi ob primerni skrbnosti zlahka preprečila požar, kar pa je povsem abstraktna trditev, zoper katero se ne more braniti. Iz trditve ne izhaja, kaj naj bi opustila, kakšna naj bi bila primerna skrbnost, ki bi jo morala izkazati, da bi zlahka preprečila požar in kakšna naj bi bila vzročna zveza. Dejstvo, da je bila vložena kazenska ovadba zoper delavca M. ni relevantno, saj sum kaznivega dejanja ni bil potrjen. Trditev, da je bilo v preteklosti več sporov med gasilskimi organizacijami in toženko nima nobene zveze s to pravdo, ker so se spori nanašali izključno na požare, ki so bili posledica voženj vlakov, za številne požare pa niti ni bila ugotovljena njena odgovornost. Na dan škodnega dogodka na področju, kjer je prišlo do požara, ni bila razglašena požarna nevarnost in do tega dne ni bil izkazan še noben požar ob progi zaradi rezanja tirnic oz. je zagorelo samo neposredno ob mestu rezanja, ko so delavci z napravami, ki so jih imeli tudi v času nastanka požara, vedno pogasili. Ob takih okoliščinah je povsem ustrezno organizirala delo in protipožarno varstvo - vsak rezalec je imel delavca, ki je opazoval njegovo delo in je imel na hrbtu škropilnico za gašenje morebitnega vžiga v naravnem okolju - saj ni bilo pričakovati, da bi mesto nastanka požara bilo tako oddaljeno. Prav to je bil razlog, da delavec, ki je bil zadolžen za gašenje s škropilnico v primeru, da bi se kaj vnelo, ni prvi opazil, da je v travi začelo tleti. Suha travna bilka lahko odleti dokaj daleč, saj je zelo lahka, kar je bilo tudi razlog, da se je požar razširil na območje, ki ga ni bilo mogoče obvladati. Neutemeljen je zaključek, da je M. vremenske razmere podcenil. Sodišče je na to sklepalo glede na sam dogodek, moralo pa bi ugotavljati, kaj je bilo mogoče v danih razmerah pričakovati in kaj konkretno bi bilo potrebno storiti, da bi bilo toženki mogoče očitati opustitev dolžnega ravnanja. Da bi bil očitek, da bi moral biti delavec s škropilnico na mestu nastanka požara, utemeljen, bi moralo sodišče ugotoviti, da je toženka mogla mesto nastanka požara predvidevati glede na svoje izkušnje, česar pa ni ugotovilo. Sodba je nerazumljiva, ko ugotavlja, da naj bi delavci toženke imeli v bližini sredstva za gašenje manjšega požara. Ni jasno, na podlagi katerih navedb je sodišče to sklepalo, poleg tega pa tudi ni navedlo, kakšna naj bi bila vzročna zveza s tem dejstvom. To bi kazalo ravno nasprotno, da je pripravila potrebno za preprečitev nevarnosti.

Stranska intervenientka v pritožbi opozarja, da ugotovitvi, da bi M. moral delo organizirati z angažiranjem večjega števila delavcev za gašenje požara in da delavci niso pravočasno opazili, da je pričelo tleti v travi na brežini, ker tam ni bilo delavca, ki bi opazoval okolico in takoj ukrepal, segata preko pravočasnih trditev tožnikov. Okoliščina, da je bilo v preteklosti več sodnih postopkov zoper toženko, ne sme vplivati na pravdo, saj so ti postopki potekali v zvezi s požari, ki so bili posledica iskrenja ob vožnjah vlakov, poleg tega pa v teh primerih niti ni bila ugotovljena odgovornost toženke. Glede na to, da sta pri rezanju tirnic poleg dveh delavcev, ki sta žagala tire z motorno žago, bila pri vsakomur še po en delavec z nahrbtnim "brentačem" s približno 25 l vode in sistemom za škropljenje, je bilo za protipožarno nevarnost nedvomno dobro poskrbljeno, tožniki pa svojih očitkov niso dovolj določno opredelili, da bi se toženka sploh mogla argumentirano braniti, tako z ustreznimi trditvami, kot dokaznimi predlogi.

Pritožba tožnikov je utemeljena, pritožbi toženke in stranske intervenientke pa nista utemeljeni. Ker sta pritožbi toženke in stranske intervenientke vsebinsko enaki, pritožbeno sodišče nanju odgovarja z enotnimi razlogi.

Pri splošnem civilnem deliktu, kot ga ureja prvi odstavek 131. člena OZ, gre za nedopusten poseg v položaj drugega, ki ima za posledico nastanek škode. Pri tem ni nedopustno povzročena samo tista škoda, glede katere se ugotovi, da je nastala zaradi kršitve kakšne specialne prepovedi, ampak velja splošno načelo, da je nedopustna vsakršna povzročitev škode, če predpis izjemoma ne dopušča povzročitve zaradi posebnih okoliščin, npr. zaradi skrajne sile ali silobrana(1). Ni torej potrebno, da oškodovalec prekrši določen predpis ali splošne norme pravnega reda, ampak zadostuje, da je njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji(2). Pri presoji obravnavanega škodnega dogodka je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo in pri tem ne drži pritožbeni očitek toženke in stranske intervenientke, da je odločilna dejstva v zvezi nedopustnostjo ravnanja toženkinih delavcev ugotovilo mimo oz. preko tožbenih trditev. Kot namreč priznavata obe pritožnici in kot izhaja iz spisovnih podatkov, so tožniki v tožbi trdili, da je požar ob železniški progi z iskrami motorne žage povzročila skupina toženkinih delavcev med zamenjavo oz. brušenjem železniških tirov in da je naravno okolje ob tem delu železniške proge požarno zelo občutljivo in predmet več sporov med toženko in različnimi gasilskimi društvi, zaradi česar bi morali biti delavci pri svojem delu toliko bolj pozorni in organizirati ustrezno protipožarno varstvo in zaščito, zlasti glede na suho vreme, suho rastje in dejstvo, da so iskre letele v naravno okolje. Navedli so tudi, da delavci zaradi neupoštevanja protipožarnih ukrepov niso uspeli preprečiti začetka požara, zato se je ta razplamtel in obsegel večjo površino nad železniško progo. V pripravljalni vlogi z dne 21.8.2013 in na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20.9.2013, torej pravočasno (prvi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), so dodatno navedli, da brušenje tirnic v vetrovnem in suhem vremenu v okolici suhe trave in podrasti pomeni hudo malomarnost delavcev in da bi ob zavedanju, da ob brušenju kovine prihaja do odmeta isker, ob ustrezni pozornosti in skrbnosti lahko zlahka preprečili nastanek požara oz. da bi brušenje tračnic morali odložiti na bolj ugodne razmere, ko ni suhe trave in vetra. Glede na predhodno povzeto opredelitev nedopustnega ravnanja so s tem tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podali ustrezne, predvsem pa zadostne trditve v zvezi s to predpostavko odškodninske odgovornosti in pritožnici z nasprotnim pritožbenim zavzemanjem ne moreta uspeti.

Pritožbena trditev, da tistega dne, ko je prišlo do obravnavanega požara, ni bila razglašena velika požarna ogroženost, je novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj toženka in stranska intervenientka v pritožbi ne navajata, še manj pa verjetno izkažeta, da tega brez svoje krivde nista mogli pravočasno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi v kolikor bi bila trditev upoštevana, ne bi v ničemer vplivala na pravilno oceno sodišča prve stopnje, da so bili dolžni delavci toženke glede na to, da je bilo vreme takrat jasno, suho in vetrovno, da pred dogodkom že nekaj časa ni deževalo in je bilo rastlinje ob progi (trava in podrastje) suho, zaradi rezanja tirnic z motorno žago pa je iskre nosilo več metrov stran od mesta rezanja, biti pri delu še posebej pazljivi, saj je tudi vodja del M. pri zaslišanju povedal, da so bili tistega dne pogoji za požar idealni. Ker je šlo za opravljanje profesionalne dejavnosti toženke, je potrebno njeno ravnanje (skozi ravnanje njenih delavcev) presojati z vidika skrbnosti dobrega strokovnjaka (6. člen OZ). Sodišče je zato moralo presojati, ali je toženka pri svojem delu (zamenjavi tirnic) zanemarila tisto stopnjo pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega strokovnjaka. Pri tem je, zlasti na podlagi izpovedi vodje del M., ugotovilo, da je motorna žaga za rezanje tirnic sicer imela gibljiv ščitnik, ki je zadrževal iskrenje, vendar ščitnik takrat, ko se je žagalo tir spodaj, ni mogel zadržati vsega iskrenja in je iskre nosilo tudi šest oz. sedem metrov od mesta žaganja v naravno okolje, ugotovilo pa je tudi, da je pred škodnim dogodkom že prišlo do podobnih vžigov kot spornega dne(3) in da so bili toženkini delavci (delovodja M.) seznanjeni s povečano nevarnostjo, da bi iskre motorne žage pri rezanju tirnic zanetile bližnjo travo in podrastje, zaradi česar je bilo delo organizirano tako, da je ob vsakem od dveh delavcev, ki sta rezala tire, stal drugi delavec, ki je bil opremljen z nahrbtnikom s 25 litri vode in je bil v pripravljenosti za gašenje. Ugotovilo je tudi, da je do pričetka požara prišlo na brežini približno štiri metre visoko nad mestom, kjer so rezali tirnice, da je vodja del M. to brežino pred pričetkom del videl, vendar nanjo ni bil posebej pozoren in da ognja najprej niso opazili, očitno zato, kot je sklepalo sodišče prve stopnje in pritožbi toženke in stranske intervenientke tega ne uspeta izpodbiti, ker nihče ni bil zadolžen za spremljanje okolice, kjer se je izvajalo rezanje tirov ali pa svojega dela ni dosledno opravljal(4). Vodja del je gašenje začetnega požara organiziral tako, da je na mesto požara poslal še drugega delavca z nahrbtnikom z vodo (prvi je stekel tja, ko je opazil požar) in je tri delavce poslal v kombi iskat protipožarne metle, medtem ko drugih delavcev ni poslal gasiti začetni požar, ker naj bi jim do tedaj vedno uspelo pogasiti podobne vžige na tak način. Kot je še povedal, ognja niso mogli pogasiti, ker ga niso takoj opazili.

Povzete ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo na pravilnost njegovega materialnopravnega zaključka, da v obravnavanem primeru ravnanje toženke ni ustrezalo pričakovani skrbnosti dobrega strokovnjaka. Glede na ugotovitve o jasnem, suhem in vetrovnem vremenu obravnavanega dne, o tem, da je to območje požarno zelo občutljivo in je pred spornim dogodkom tu že večkrat gorelo(5), da je veter tu običajen in stalno prisoten, da je bilo rastje ob progi suho, da so bili obravnavanega dne po izjavi vodje del idealni pogoji za požar, da pri menjavi tirnic zaradi njihovega rezanja z motorno žago vedno prihaja tudi do odleta isker v okolico, da je obravnavanega dne iskre zaradi razmer nosilo tudi do sedem metrov od mesta žaganja(6), da delavci pričetka požara niso opazili in so ga začeli gasiti šele, ko se je razširil, zaradi česar ga, kot je izpovedal vodja del, niso mogli pogasiti, je pravilen sklep, da so toženkini delavci (in s tem toženka) opustili potrebno skrbnost dobrega strokovnjaka. Toženka se tega očitka ne more razbremeniti s trditvijo, da je ustrezno protipožarno varstvo organizirala s tem, da je vsak rezalec imel delavca, ki je opazoval njegovo delo in je imel na hrbtu škropilnico za gašenje morebitnega vžiga v naravnem okolju, in s trditvijo, da je razlog za to, da delavec s škropilnico ni opazil začetka požara, v tem, da je bil orientiran v opazovanje samega rezanja tirnic, ker naj bi v preteklosti vedno zagorelo samo neposredno ob mestu rezanja, saj bi glede na predhodno izpostavljene okoliščine potrebno skrbnost izkazala le tako, da bi, če enemu samemu delavcu fizično ni bilo mogoče nadzorovati celotne okolice, zagotovila dodaten nadzor. Nenadzorovano letenje isker v okolico (pa čeprav na brežino) bi namreč glede na navedene okoliščine morala pravočasno preprečiti in toženka ter stranska intervenientka z nasprotnim pritožbenim zatrjevanjem ne moreta uspeti. Pri tem se v pritožbah neutemeljeno sklicujeta tudi na to, da naj bi sodišče svoj materialnopravni zaključek o tem, da je toženka opustila skrbnost, ki bi jo morala izkazati kot strokovnjakinja, sprejelo na podlagi ugotovitev in zaključkov, ki naj ne bi izhajali iz trditvene podlage tožnikov. Spregledata namreč, da je v slovenskem pravnem redu v zvezi z (ne)obstojem krivde pri neposlovni odškodninski odgovornosti uveljavljeno t.i. obrnjeno dokazno breme (131. člen OZ) in je zato toženka tista, ki je dolžna trditi in dokazati, da je obravnavana škoda nastala brez njene krivde (da je torej v obravnavni situaciji ravnala s potrebno skrbnostjo), kar pa ji glede na predhodno navedeno ni uspelo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj temelja toženkine odškodninske odgovornosti, kot pa v pritožbi pravilno opozarjajo tožniki, je pri odmeri odškodnine nepravilno uporabilo materialno pravo. S pomočjo sodnega izvedenca za gozdarstvo je ugotovilo, da znaša škoda, ki je v obravnavanem požaru nastala tožnikom, 4.863,28 EUR, pri čemer znašajo stroški za osnovanje novega gozda skupaj 2.417,94 EUR (829,92 EUR za posek poškodovanega mladja, 414,96 EUR za pripravo tal za sajenje semena in 1.173,06 EUR za sajenje semena in vrednost semena), škoda zaradi izgube donosa pa 2.445,34 EUR. Tožnikom je priznalo le odškodnino za odstranitev poškodovanega mladja v višini 829,92 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da v tožbi oz. kasnejši vlogi niso zahtevali povrnitve stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja na spornih parcelah in odškodnine zaradi izgubljenega dobička (oz. v zvezi s tem niso podali ustreznih navedb), pri čemer je zavzelo stališče, da škoda zaradi izgubljenega donosa zaradi predčasnega poseka gozda, ki še ni dosegel sečnje zrelosti, predstavlja izgubljen dobiček v smislu določbe tretjega odstavka 168. člena OZ. To stališče ni pravilno. Zakon (OZ) kot temeljni način reparacije oziroma povrnitve škode predvideva vzpostavitev prejšnjega stanja. Če ta ne pride v poštev, je treba povzročeno škodo odpraviti z denarno odškodnino (164. člen OZ). Vzpostavitev prejšnjega stanja v gozdu pomeni ponovno pogozditev, vendar pa ta ne omogoča popolne restitucije, saj ni mogoče vzpostaviti enakega gozda, kot je bil pred požarom. Popolno restitucijo torej pomeni posaditev novega gozda in denarna odškodnina v višini razlike do polne vrednosti gozda, kot je obstajal pred požarom (drugi odstavek 164. člena OZ). Ravno to škodo in ne izgubljeni dobiček predstavlja škoda zaradi izgubljenega donosa, ki jo je sodni izvedenec ocenil na 2.445,34 EUR. To izhaja tudi iz njegovega izvida, v katerem je pojasnil, da znesek predstavlja nadomestilo za izgubo donosa do dobe, ko bo donos novega gozda enak donosu posekanega gozda in iz pojasnila med zaslišanjem, da je gozd pred požarom že dajal minimalni donos, čeprav ga tožniki niso gospodarsko izkoriščali, ker je bil še premlad za sečnjo. Tožniki so v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 21.8.2013 podali ustrezne in zadostne navedbe v zvezi z opredelitvijo škode, ki so jo utrpeli v požaru in v zvezi z njeno višino(7), slednjo je z izvedenskim mnenjem potrdil sodni izvedenec, zato so ob pravilni uporabi materialnega prava, kot je bila predhodno obrazložena, upravičeni do vtoževane odškodnine v celoti (le-ta je celo nižja od škode, ki jo je ugotovil sodni izvedenec).

Glede na utemeljenost pritožbe tožnikov ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke izreka spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka predmetne odločbe (peta alineja 358. člena ZPP). Neutemeljeni pritožbi toženke in stranske intervenientke pa je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da v tem delu nima niti pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

Ker je spremenilo odločbo o glavni stvari, je pritožbeno sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP, spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Tožniki so s tožbenim zahtevkom v celoti uspeli, prav tako tudi s pritožbo, zato jim je toženka dolžna povrniti vse potrebne stroške postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih je na podlagi predloženih stroškovnikov tožnikov odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). V postopku pred sodiščem prve stopnje jim je priznalo 225,00 EUR za plačilo sodne takse, 41,82 EUR za plačilo pričnin, 538,15 EUR za plačilo stroškov sodnega izvedenca, 30,00 EUR za potne stroške tožeče stranke zaradi prihoda na narok in 2.624,46 EUR za nagrado in stroške pooblaščenega odvetnika(8) (nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje 230,10 EUR, nagrada za narok 212,40 EUR, nagrada za ponovljen narok 212,40 EUR, kar znaša skupaj 654,90 EUR, čemur je potrebno dodati še povišek nagrade zaradi zastopanja več strank po 3. točki tarif. št. 1200 v višini 1.309,80 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske stroške in 166,50 EUR za potne stroške zaradi prihoda na pet narokov za glavno obravnavo (5 x 90 km x 0,37 EUR/km), tako da znašajo nagrada in stroški skupaj 2.151,20 EUR, 22% DDV pa znaša 473,26 EUR), kar znaša skupaj 3.459,43 EUR. V postopku pred sodiščem druge stopnje(9) pa jim je priznalo 210,00 EUR za plačilo sodne takse in 850,10 EUR za nagrado ter stroške pooblaščenca (225,60 EUR za sestavo pritožbe, 451,20 EUR za povišanje nagrade zaradi zastopanja več strank, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske stroške in 153,30 EUR za 22 % DDV), kar znaša skupaj 1.060,10 EUR. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. op. št. 1: Tako Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 86. op. št. 2: Tako Stojan Cigoj, Obligacije, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1976, str. 426. op. št. 3: Izpoved priče M., zaradi katere ne gre slediti pritožbenim trditvam toženke in stranske intervenientke, da do obravnavanega dne ni izkazan še noben požar ob progi zaradi rezanja tirnic.

op. št. 4: Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da na podlagi izpovedi priče M. ni naredilo pravih zaključkov, ker naj bi ta povedal, da glede na to, da je delavec z nahrbtnikom z vodo gledal v smeri rezanja tirnice, kjer je bil izvor iskrenja, sklepa, da zato ni opazil, da je opilek odletel mimo njega in preko brežine tri do štiri metre visoko v travo, s čimer pa ne more uspeti, saj iz zapisnika glavne obravnave z dne 15.11.2013, na katerem je bil zaslišan M., ne izhaja, da bi to rekel, pa tudi v kolikor bi to držalo, bi le potrjevalo oceno sodišča prve stopnje, da ni bil nihče izmed delavcev zadolžen za spremljanje okolice oz. svojega dela ni dosledno izvajal. op. št. 5: Pritožbena trditev toženke in stranske intervenientke, da naj bi pri tem šlo za požare, ki so bili posledica voženj vlakov in ne rezanja tirnic, le še dodatno potrjuje, da je to območje zaradi stalnega vetra, suhega vremena in suhega rastja ob progi, požarno zelo občutljivo in zato obravnavano delo z motorno žago na progi terja še toliko večjo skrbnost. op. št. 6: Ker so toženkini delavci (delovodja M.) za to vedeli, toženka ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da niso mogli pričakovati, da bi mesto nastanka požara lahko bilo tako (tj. tri do štiri metre) oddaljeno.

op. št. 7: Trdili so, da je v požaru pogorelo 120.000 m2 trave, podrasti in grmičevja, in sicer 1,5 ha panjevcev ter 12,6 ha grmišč in grmičavega gozda, in se pri tem sklicevali na poročilo o požaru GGE Istra KE Koper z dne 7.10.2011, po katerem naj bi škoda znašala 4.230,00 EUR.

op. št. 8: Nagrado je odmerilo upoštevaje vrednost spornega predmeta 4.230,00 EUR.

op. št. 9: Nagrado je odmerilo upoštevaje vrednost s pritožbo izpodbijanega dela 3.400,08 EUR (prvi odstavek 21. člena ZOdvT v povezavi s petim odstavkom 18. člena ZST-1).