Jedro

Tožnik je sporne račune evidentiral v svoje poslovne knjige kot prejete račune za opravljene prevozne storitve, čeprav je iz CMR, ki se nanj sklicujejo računi, razvidno, da prevoznih storitev ni opravila oseba, ki je izdala račune, temveč jih je opravila tretja oseba. Računi, v katerih so zaračunane prevozne storitve, ne izkazujejo resničnega stanja poslovnih dogodkov, zato gre za neverodostojne knjigovodske listine. Ker gre za račune, ki so neverodostojni in ne izkazujejo resničnega dogajanja, saj je dobava blaga oziroma storitev tožniku potekala drugače, kot izkazujejo sporni računi, mu ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 1.917,07 EUR za davčno obdobje januar in februar 2006, s pripadajočimi obrestmi (točka I/1 izreka), davek od dohodka pravnih oseb (DDPO) za leto 2006 od davčne osnove 9.585,35 EUR, po stopnji 25 % v znesku 2.396,34 EUR in pripadajoče obresti (točka I/2 izreka), razliko akontacij DDDPO za leto 2007 v skupnem znesku 998,49 EUR in pripadajoče obresti (točka I/3 izreka), povečanje mesečnih akontacij DDPO od junija 2007 do februarja 2008 za 199,70 EUR in znašajo 255,61 EUR (točka I/4 izreka), z rokom plačila 30 dni po vročitvi odločbe. Po poteku roka se zaračunajo zamudne obresti in prične postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III. izreka), s tem da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka).

V obrazložitvi prvostopni organ navaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor DDV in DDPO za leto 2006, ter sestavljen zapisnik z dne 25. 5. 2007, na katerega je tožnik podal pripombe, ne katere je prvostopni organ odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Pod točko I/1 prvostopni organ navaja, da je tožnik po prejetih računih, ki so prikazani v preglednici 1 (na strani 6. izpodbijane odločbe) odbijal vstopni DDV za zaračunane prevozne storitve s strani družbe A. d.o.o., na katerih so bile zaračunane prevozne storitve, izkazan datum prevoza in številka mednarodnega tovornega lista CMR, iz katerih je razvidno, da je storitve opravil prevoznik B. d.o.o., ki je v prostor pod davčno številko navedel svojo davčno številko, registrske številke vozil, ki so navedene v CMR, pa izkazujejo, da gre za tovorna vozila, ki so v lasti C.C. s.p. in da so bile prevozne storitve dejansko opravljene s strani navedenega samostojnega podjetnika, in ne s strani pravne osebe A. d.o.o., kot je izkazano na prejetih računih tožnika. Omenjene prevoze je tožnik fakturiral domačim prevozov oz. naročnikom prevozov iz EU.

Iz uradnih evidenc izhaja, da družba A. d.o.o. ne zaposluje nobenega delavca in da ni mogla sama izvajati storitev prevoza v mednarodnem prometu (relacija Madžarska – Slovenija in obratno), ter da navedena oseba tudi nima licence za opravljanje prevozov v mednarodnem prometu (uradne evidence Gospodarske zbornice, ki so dostopno vsem pravnim osebam), kar bi tožnik tudi moral vedeti upoštevajoč pogoje za opravljanja dejavnosti mednarodnih prevozov. Prvostopni organ ugotavlja, da je v ostalem obdobju samostojni podjetnik direktno sam zaračunaval storitve prevoza tožniku.

Po povedanem vpisi v poslovne knjige tožnika po prejetih računih družbe A. d.o.o. temeljijo na neverodostojnih listinah. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na 51. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 15/05 – UBP, v nadaljevanju ZGD) in Slovenske računovodske standarde (SRS). Prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik odbijal vstopni DDV na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin. Sklicuje se na 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB4, v nadaljevanju ZDDV), kjer so opredeljeni pogoji, ki jih mora davčni zavezanec izpolnjevati za odbitek vstopnega DDV. Navaja 1. in 2. odstavek 40. člena ZDDV, ki ju citira. Samo prejeti račun niso zadosten pogoj za odbitek vstopnega DDV, ker mora davčni zavezanec izpolnjevati tudi ostale pogoje 40. člena ZDDV, predvsem pa mora dokazati prejem blaga oziroma storitev ter namen uporabe, kajti pravica do odbitka je vezana na pogoj, da zavezanec prejeto blago oziroma storitve uporablja, oziroma bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Tožnik pa ni dokazal, da je storitve prevoza opravila družba A. d.o.o., kot to opredeljujejo prejeti računi. Na podlagi navedenega je tožnik neutemeljeno odbil vstopni DDV v znesku 1.917,07 EUR. Za čas od poteka roka za plačilo zneskov DDV do izdaje odločbe je prvostopni organ na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) obračunal obresti (preglednica 2 na str. 8 izpodbijane odločbe).

Ukrepe pod točkami I/2, 3 in 4 izpodbijane odločbe prvostopni organ utemeljuje z razlogi nepredložitve izvenknjigovodskih evidenc in listin, ki bi dokazovale, da je tožnik res opravil prevoz v mednarodnem prometu s strani družbe A. d.o.o., v vrednosti, kot to prikazuje tožnik po prejetih računih. Prvostopni organ se sklicuje na 3. odstavek 11. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (Uradni list RS, št. 33/06 – UPB2, v nadaljevanju ZDDPO-1), po katerem se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Tožniku očita, da je ravnal v nasprotju s 54. členom ZGD, po katerem se morajo poslovne knjige voditi na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, ki morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno (SRS 21.1.) in ki mora zadostiti načelu resničnosti (SRS 21.12.). Slednje pomeni, da kažejo podatki v poslovnih knjigah dejansko stanje in gibanje sredstev, obveznosti do virov sredstev, prihodkov in odhodkov. Po SRS 21.7. mora imeti vsaka knjigovodska listina tudi podatke o poslovnem dogodku. Prvostopni organ je tožniku zmanjšal odhodke v davčni bilanci 2006 za znesek 2.297.034,00 SIT in za isti znesek povečal davčno osnovo ter ponovno obračunal DDPO za leto 2006 (preglednica 3 na str. 9 in 10 izpodbijane odločbe) ter posledično spremenil tudi akontacijo DDPO za leto 2007 (371. člen ZDavP-2) in višino mesečne akontacije DDPO za leto 2008. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Prejeti računi se sklicujejo na pogodbe o mednarodnem cestnem prevozu – CMR, iz njih pa izhaja, da je storitve prevoza opravil B. d.o.o., navedene registrske številke tovornih vozil v CMR pa so v lasti samostojnega podjetnika. Iz ugotovitve prvostopnega organa ne izhaja, da bi družba A. d.o.o. opravila zaračunane prevozne storitve, ki so opisane na računu. Glede na to, da se računi sklicujejo na CMR, druga dokumentacija o obstoju poslovnega dogodka pa ni bila predložena (glede posredovanja, ki se nanj tožnik sklicuje ).

Pritožbene navedbe tožnika, da je glavni organizator in izvajalec prevozov in nosilec prevoznega posla in da prevoze opravlja z lastnimi prevoznimi sredstvi, najetimi vozili podprevoznikov in s posredniki, ki angažirajo podprevoznika, ob tem, da v poslovnih razmerjih z družbo A. d.o.o. in samostojnim podjetnikom ni predložil nobene dokumentacije in ob dejstvu, da je navedena družba tožniku zaračunala količino, izraženo v kilogramih in ne v odstotku od storitev posredovanja, kot bi storitve zaračunal posrednik, pritožbeni organ kot neutemeljene zavrača. Tožnik v postopku ni predložil nobene pogodbe, niti prevozne, niti pogodbe o posredovanju transportnih storitev v smislu 83. člen Obligacijskega zakonika kot posredniške pogodbe. Tožniku očita, da ni predložil dokumentacije o tem, kdo dejansko je naročnik, posrednik oziroma organizator pri prevozih blaga s tovornjaki samostojnega podjetnika. Trditev tožnika, da je A. d.o.o. izdal račun, ki ima vse predpisane elemente po 34. členu ZDDV ne drži. Po mnenju pritožbenega organa sporni računi nimajo vseh sestavin po 34. členu ZDDV, iz njih ni mogoče ugotoviti, da so bile zaračunane storitve posredovanja, kot trdi tožnik, ki tudi ne izkazuje, da bi zaračunane storitve opravila družba A. d.o.o. Pritožbeni organ se sklicuje na določbe SRS in 11. člen ZDDPO-1 glede utemeljenega zmanjšanja odhodkov v davčni bilanci tožnika za leto 2006, saj tožnik ni predložil verodostojne knjigovodske dokumentacije (izvenknjigovodskih evidenc in listin), ki bi dokazovale, da je bil opravljen prevoz oziroma posredovanje v mednarodnem prometu s strani družbe A. d.o.o. v višini, kot izhaja iz prejetih računov. Navaja 1. odstavek 20. člena ZDDPO-1, po katerem se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki ga citira, SRS 21.7., 22.15. in 21.1., ter tožniku očita, da dokumentacija, ki jo je predložil, le pavšalno in nepopolno prikazuje poslovne dogodke. Iz spornih računov poslovni dogodek posredovanja ni razviden in ne omogoča presoje, ali gre za poslovno potreben odhodek, zato tožniku navedeni odhodki niso davčno priznani.

Tožnik v tožbi izpodbija prvostopno odločbo, ker se z odločitvijo ne strinja in meni, da so podani vsi izpodbojni razlogi. Oba organa navajata identične razloge v svojih obrazložitvah, zato tožnik v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in dokazih ter dokaznih predlogih, danih na zapisnik in v pritožbi. Navaja, da vsa do sedaj predložena dokumentacija izkazuje, da so bile storitve, ki so po mnenju tožene stranke sporne in na osnovi katerih je tožena stranka dodatno odmerila davek, dejansko opravljene, ter da je tožeča stranka pred opravo teh storitev dobavitelja, družbo A. d.o.o., tudi preverila po vseh njej dostopnih podatkih in kriterijih (AJPES, Banka Slovenije,...). Sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi samo odloči, oz. podrejeno da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožnik se v tožbi sklicuje na pripombe na zapisnik in pritožbo. Na oboje sta odgovorila prvostopni organ oziroma tožena stranka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim pa jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. V zadevi ni sporno, da so bile storitve prevoza opravljene, sporno pa je ali jih je opravila oseba, ki je izdala račune, na podlagi katerih tožnik uveljavlja odbitek vstopnega DDV. Sodišče se ne strinja s tožnikovim razumevanjem določbe 40. člena ZDDV, ki določa pravico do odbitka vstopnega DDV, saj morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, predvsem pa mora izhajati, da so bile nabave oziroma storitve, ki so mu bile zaračunane, tudi opravljene s strani izdajatelja računov, po katerih uveljavlja odbitek vstopnega DDV.

V obravnavanem primeru je razvidno, da je tožnik evidentiral sporne račune v svoje poslovne knjige kot prejete račune za opravljene prevozne storitve, čeprav je iz CMR, ki se nanj sklicujejo računi, razvidno, da prevoznih storitev ni opravila oseba, ki je izdala račune, temveč jih je opravila tretja oseba, v našem primeru lastnik vozil kot samostojni podjetnik. Ta ugotovitev tudi za tožnika ni sporna. Potemtakem navedeni računi, ki jih je izdala družba A. d.o.o. in v katerih je nesporno zaračunala prevozne storitve (in ne posredniških storitve, kot to zatrjuje tožnik), ne izkazujejo resničnega stanja poslovnih dogodkov, ki so se zgodili ter gre v smislu SRS nedvomno tudi po mnenju sodišča za neverodostojne knjigovodske listine.

V obravnavanem primeru ne gre zgolj za situacijo nepravilnega vodenja poslovnih knjig oziroma knjiženja na podlagi neverodostojnih listin na podlagi SRS, temveč gre za uveljavljanje odbitka od storitev, ki niso bile opravljene od osebe, ki je izdala sporne račune, oziroma ki zaračunane storitve ni opravila. To sicer lahko posledično pomeni tudi, da iz tega naslova tožnik ni bil dolžan plačati DDV oziroma kolikor ga pa je plačal, nima pravice tega zahtevati nazaj, za kar ne gre sicer v obravnavanem primeru, ko gre za vprašanje odbitka vstopnega DDV. Davčni zavezanec ima pravico do odbitka po računih za njemu opravljen promet blaga in storitev po 1. odstavku 40. člena ZDDV. Račun po 34. členu namreč izda davčni zavezanec, ki opravi dobavo (33. člen ZDDV). Po 10. odstavku 40. člena ZDDV, če davčni zavezanec, ki prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV kot vstopnega DDV, ne glede na to, če nepooblaščena oseba ta DDV plača. Navedeno pomeni, da gre v obravnavanem primeru za račune, ki so tudi v smislu ZDDV neverodostojni in ne izkazujejo resničnega dogajanja oziroma dobave blaga oziroma storitev tožniku, ki je potekala drugače, kot pa to izkazujejo sporni računi, in zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV, kot pravilno izhaja tudi iz ugotovitev obeh organov.

Tožnikovi očitki, da mu gre odbitek vstopnega DDV, ker so mu bile storitve dejansko opravljene, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, niso utemeljeni, sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi navedena družba opravila prevozne storitve. Situacija, kot jo želi tožnik prikazati, da je navedena družba izstavljala račune za posredovanje prevoza, pa iz dokumentov ne izhaja, zato tožniku ni moč pritrditi. Tožnik ni izkazal, da gre za posredniško storitev (837. člen OZ), tako ne izhaja niti iz spornih računov, tožnik pa ne prilaga drugih dokumentov, ki bi to dokazovali (npr. posredniško pogodbo ipd.). Ob upoštevanju določb ZDavP-2 glede dokazovanja in dokaznih pravil ter vrste dokazov (76. člen in 77. člen), ko je dokazno breme na strani davčnega zavezanca in ob dejanskem stanju, kot je ugotovljeno, pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal, da je imel kot glavni izvajalec prevozov pravico do odbitka vstopnega DDV po spornih računih družbe A. d.o.o. Ob tem sicer ne gre zanemariti okoliščin, ki jih navajata oba organa, da navedena družba tudi ni imela pogojev za opravljanje prevoznih storitev (brez zaposlenih, brez lastnih prevoznih sredstev in brez licence za mednarodni prevoz), kar pomeni, da tudi dejansko ni mogla opraviti zaračunano prevozno storitev tožniku.

Pravilna je odločitev glede obračunanega in odmerjenega davka od dohodka pravnih oseb. Tudi po mnenju sodišča je prvostopni organ zaradi neverodostojnih knjigovodskih listin v skladu z SRS, po katerih morajo knjigovodske listine izkazovati podatke o poslovnem dogodku in zadostiti načelu resničnosti (SRS 21.12.) in po katerem je knjigovodska listina verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnega dogodka, glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z spornimi računi, le teh tožniku v davčni bilanci ni priznal kot davčno priznanih odhodkov (11. člen v povezavi z 20. členom ZDDPO-1). Prvostopni organ je zato tudi po mnenju sodišča utemeljeno zmanjšal odhodke in povečal davčno osnovo od katere je naložil plačilo DDPO in posledično povečal akontacijo davka od dohodkov za leto 2007 kot tudi mesečne akontacije davka od dohodkov za leto 2008. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, med strankama ni sporno, sporno je pravno vprašanje (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1).