Jedro

Pritožnik se sme v pritožbi sklicevati na kršitev 2. odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP le, če je pravočasno, to je v okviru zakonskih rokov, zahteval izločitev, pa je bila zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede na to, kdaj je zvedel za okoliščine, ki bi utegnile zbuditi dvom v sodnikovo nepristranskost, še toliko manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil D.J. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju zagovornikove pritožbe izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeno zaporno kazen vštelo tudi čas odvzema prostosti od 15.2.2000 od 6.45 ure do 16.2.2000, pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je obsojencu naložilo plačilo povprečnine 70.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik dne 4.3.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na pravilnost sodbe. Predlagal je, naj vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in kazenski postopek zoper obsojenca ustavi ali pa sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, menil, da ni podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe jasno ugotovilo sostorilstvo v obliki bistvenega prispevka pri spravljanju večjega števila tujcev čez mejo. Dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi ni podana kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj zagovornik ni določno navedel, zakaj bi uradni zaznamki policije, ki iz spisa res niso bili izločeni, mogli vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, ki se na uradne zaznamke ne opira. Zato predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornikove navedbe pod prvo točko zahteve je mogoče strnjeno povzeti v ugotovitvah, da sostorilstvo v obrazložitvi sodbe ni obrazloženo, da ni pojasnjeno, kakšna je bila obsojenčeva vloga in na čem temelji očitek, da je obsojenec spravljal ljudi čez mejo.

Navedeno tudi ni, kakšno vlogo naj bi pri dejanju odigrale tri druge osebe, ki niso identificirane in tudi ne določljive, zaradi česar dejanje, očitano obsojencu, ni dejanje, storjeno v sostorilstvu, samo dejanje pa po mnenju zagovornika tudi ne pomeni kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ.

Smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj ima prvostopenjska sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, med drugim tudi o vprašanjih, ki jih omenja vložnik zahteve in ki se nanašajo na sostorilstvo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazloženo ugotovilo, na kakšen način so obsojenec in še tri neugotovljene osebe ilegalno spravile preko hrvaško slovenske meje šestnajst tujih državljanov. Ugotovilo je, da je obsojenec iz koristoljubja, po predhodnem dogovoru s tremi neugotovljenimi sostorilci, ki so tujce spravili čez mejo, pričakal na dogovorjenem kraju v bližini hrvaško slovenske meje, jih sprejel v kombinirano vozilo in nato odpeljal proti L., kjer pa so ga zalotili policisti. Na četrti in peti strani izpodbijane sodbe je podalo pravno oceno obsojenčeve udeležbe in ugotovilo, da je dejanje storil v sostorilstvu z neugotovljenimi sostorilci in da je "s tem, ko je v omenjenih okoliščinah pričakal tujce, bistveno prispeval k storitvi kaznivega dejanja ter da je dejanje subjektivno štel za svoje in tudi hotel, da nastane prepovedana posledica". Višje sodišče je v svoji odločbi ocenilo, da so pritožbene navedbe, kot jih zagovornik ponavlja tudi v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, neutemeljene.

Kar zadeva zagovornikove ugovore v zvezi s pravnim vrednotenjem obsojenčeve udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja je treba spomniti, da se obsojencu ne očita, da je kot storilec sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem pomenu), pač pa, da je na drug način odločilno prispeval k njegovi izvršitvi. Njegov prispevek se kaže v tem, da je na podlagi dogovora vnaprej zagotovil prevzem in prevoz ilegalcev potem, ko jih bodo tri neznane osebe spravile preko državne meje, saj brez takšnega obsojenčevega zagotovila neznanci prav gotovo ne bi spravili preko državne meje šestnajst tujih državljanov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi subjektivni element sostorilstva, to je, da je obsojenec dejanje štel za svoje. Kolikor zagovornik izpodbija obstoj navedenih objektivnih in subjektivnih elementov sostorilstva, uveljavlja v nasprotju z zakonom zmotno ugotovitev dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). V opisu dejanja je vloga oziroma prispevek vseh omenjenih udeležencev (obsojenca in treh neznancev) določno opredeljena, za obstoj sostorilstva pa ni potrebno, da so te osebe tudi identificirane. Že sodišče druge stopnje je vložniku zahteve na njegove vsebinsko enake pritožbene navedbe pravilno odgovorilo, da se obsojencu ne očita, da je neposredno spravljal ljudi čez mejo, pač pa da je ravnal iz koristoljubnosti in da je bil (na drug način) udeležen pri spravljanju čez mejo več ljudi.

Iz nadaljnjih zagovornikovih navedb, da v obrazložitvi sodbe ni dokazov, da bi obsojenec spravil druge osebe čez državno mejo (to se mu tudi ne očita), da v sodbi "ni mogoče najti elementov, ki bi kazali, da se je zavedal sodelovanja ali da bi mu kdorkoli pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja ter da bi moralo sodišče zadevo razjasniti in identificirati sostorilce", - iz vseh teh navedb je razvidno, da po zagovornikovem mnenju odločilna dejstva niso bila pravilno in v celoti ugotovljena. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa zakon izključuje kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik pod drugo točko navaja, da je razsojajoči sodnik uradni zaznamek policije o razgovoru z obsojencem izločil šele na koncu glavne obravnave dne 24.10.2002. V spisu pa naj bi poleg tega bilo še nekaj listin, v katerih je zapisana trditev, ki jo je lahko dal policiji le obsojenec, in sicer, da je pred prevozom oseb prišel iz Avstrije in da ga je (obsojenca) klicala neznana moška oseba na njegov mobilni telefon (uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, listovna št. 14; predlog za posamezna preiskovalna dejanja, listovna št. 20 ter odločba o pridržanju, listovna št. 29). Zagovornik, sklicujoč se na vsebino odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (U-I-92/96 z dne 21.3.2002), ugotavlja, da je zaradi navedenega podan razlog za sodnikovo izločitev po 4. točki 39. člena ZKP v zvezi s 83. členom ZKP in da je bila obsojencu kršena pravica do nepristranskega sojenja, ki jo zagotavljata 23. člen Ustave RS (ustava) ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), saj je imel razsojajoči sodnik možnost, da se seznani z omenjenimi listinami, ki bi morale biti izločene, pri čemer ni pomembno, ali se sodba nanje opira.

Ustava v 1. odstavku 23. člena vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah odloča nepristransko sodišče, kar je eno temeljnih jamstev poštenega postopka.

Zakon o kazenskem postopku pri uresničevanju pravice do izločitve sodnika strankam postavlja nekatere časovne omejitve in določa, do katerega trenutka oziroma faze postopka sme stranka zahtevati izločitev (41. člen ZKP). Stranka, ki zaradi neupravičenih razlogov teh omejitev ne upošteva, mora računati z neugodnimi posledicami svoje opustitve.

Po določbah 2. odstavka 41. člena ZKP, ki so veljale v času izpodbijanih procesnih dejanj in ki zadevajo obravnavani primer, morajo stranke izločitev zahtevati brž, ko izvejo za razlog zanjo, vendar najkasneje do konca glavne obravnave. V primeru iz 6. točke 39. člena ZKP (če so podane okoliščine, ki vplivajo na sodnikovo nepristranskost) pa samo do začetka glavne obravnave. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-149/99 z dne 3.4.2003 ter na podlagi sprejete novele ZKP-E, ki je začela veljati 13.7.2003 (Uradni list RS, št. 56/2003), je bila enaka časovna omejitev določena tudi glede izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v odločbi z dne 19.2.2003, opr. št. I Ips 333/2003 sprejelo stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila. To pomeni, da se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP), razen v primeru, če pritožnik na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP le, če je pravočasno, to je v okviru zakonskih rokov, zahteval izločitev, pa je bila zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede nato, kdaj je zvedel za okoliščine, ki bi utegnile zbuditi dvom v sodnikovo nepristranskost. Še toliko manj sme to storiti v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot izrednem pravnem sredstvu, saj v tej fazi postopka uveljavljanje odklonitvenega razloga ni predvideno. S takšno prekluzijo se zagotavlja učinkovita izvedba kazenskega postopka ter hkrati preprečuje morebitno zavlačevanje postopka oziroma zloraba procesne pravice za izločitev sodnika, ki jo je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP).

Obsojenec je v obravnavanem primeru imel možnost uveljavljati izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP takoj po izločitvi uradnega zaznamka ob koncu glavne obravnave, vendar tega ni storil. Zagovornik, ki ga je obdolženec pooblastil za vložitev pritožbe šele po koncu postopka na prvi stopnji, takšne kršitve določb kazenskega postopka kot samostojnega pritožbenega razloga v pritožbenem postopku ni uveljavljal in tega zaradi prekluzije tudi ni bil upravičen storiti, ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v nepristranost sodnika oziroma, da v postopku na prvi stopnji ni sodeloval. Vložnik zahteve po navedenem izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP ni uveljavljal v zakonskem roku, zato je prekludiran uveljavljati kršitev zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti. V skladu z določbo 425. člena ZKP je Vrhovno sodišče RS glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje.