Jedro

Obdolženec obtožen tudi storitve kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki sta umeščeni v XXIX. poglavje KZ-1 in za kateri je zagrožena kazen od enega do petih let zapora. Drugi odstavek 196. člena ZKP ne dopušča varščine v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pa je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve med drugim tudi kaznivega dejanja iz XXIX. poglavja KZ-1, za katero je predpisana kazen pet ali več let zapora. Torej v predmetni zadevi pripora niti ni možno nadomestiti z milejšim ukrepom varščine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolženega A. A., zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, na podlagi predloga okrožnega državnega tožilca, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencu pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od 23. 2. 2022 od 9.43 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, dejansko pa zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uvodoma zgolj na načelni ravni izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Pri tem se sklicuje na odgovor z dne 29. 6. 2022, ki ga je podal na predlog okrožnega državnega tožilca za podaljšanje pripora. Vendar pa gre ugotoviti, da zahtevani dokazni standard kot temeljni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora niti v zagovornikovem odgovoru ni izpodbijan s konkretnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je pod točkami 6 do 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa z izčrpnimi in razumnimi razlogi argumentiralo obstoj utemeljenega suma za vsako posamezno kaznivo dejanje, ki ga je priprti obdolženec obtožen.

5. Ob pritožbeno s konkretnimi razlogi neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, pritožniku ni moč niti pritrditi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pod točkami 18 do 22 obrazložitve ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Ponovno gre na strani subjektivnih okoliščin, ki ga delajo ponovitveno nevarnega, izpostaviti obdolženčevo visoko stopnjo agresivnosti, saj je bil dvakrat fizično nasilen do policistov, fizično pa je napadel tudi prodajalca oškodovanega bencinskega servisa ... . Tako iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. B. B. kot tudi iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, skladno izhaja, da pri obdolžencu obstaja nevarnost ponavljanja podobnih kaznivih dejanj v primeru, če bi bil izpuščen na prostost, s to razliko, da izvedenec doc. dr. B. B. to nevarnost zaznava v primeru, če se obdolženec ne bi zdravil, komisija pa meni, da zdravljenje pri obdolžencu ni potrebno in da je smiselna le abstinenca od alkohola in psihoaktivnih snovi (PAS).

6. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog begosumnosti podan, če se storilec kaznivega dejanja skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti, ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Nevarnost pobega mora biti povsem konkretna. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pod točkama 23 in 24 obrazložitve pri obdolžencu povsem utemeljeno izpostavilo okoliščine, kot so tuje državljanstvo ter ohlapna vezanost na ozemlje Republike Slovenije, v povezavi s samo težo storjenih kaznivih dejanj. Obdolžencu se dovoljenje za prebivanje v Sloveniji iz razloga študija izteče 30. 9. 2022. Tekom postopka je bilo že večkrat izpostavljeno, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost zapustil Republiko Slovenijo ter se zatekel v Severno Makedonijo, katere državljan je. Slednja ni članica Evropske Unije in svojih državljanov Sloveniji ne izroča. 7. Pretežni del pritožbe obdolženčevega zagovornika je namenjen grajanju odločitve prvega sodišča, da v priporu zadrži osebo, ki je evidentno imela določene zdravstvene težave, zaradi katerih naj bi storila očitana ji kazniva dejanja. Ta naj ne bi bila rezultat obdolženčevega zavestnega in voljnega ravnanja. Nadaljnje zadrževanje v priporu bi lahko pri njemu povzročilo poslabšanje zdravstvenega stanja v smislu hudih duševnih motenj. Zavodska pomoč v smislu preventive in kurative naj še zdaleč ne bi bila ustrezna. Obdolžencu naj se omogoči nadaljnji študij in vrnitev v okolje, ki ga je vajen. Neutemeljeno podaljševanje pripora naj bi mu povzročalo nesprejemljive stiske in težave.

8. V zgoraj povzetem delu pritožbe pritožnik smiselno graja neogibnost odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa, sklicujoč se na obdolženčevo zdravstveno stanje. V predmetnem postopku gre ugotoviti, da sodišče prve stopnje razpolaga z dvema nasprotujočima si izvedenskima mnenjema glede obdolženčeve prištevnosti v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj (ne pa tudi njegove ponovitvene nevarnosti, kot je bilo obrazloženo že zgoraj). Izvedenec psihiatrične stroke doc. dr. B. B. je namreč v mnenju z dne 9. 4. 2022 ocenil, da obdolženec zaradi akutne klinične slike hude duševne motnje v času storjenih dejanj ni mogel razumeti pomena le-teh in imeti v oblasti svojega ravnanja. Potreben naj bi bil kompleksnega zdravljena. Glede na na takšno psihiatrično sliko obtoženca, je moral preiskovalni sodnik, glede na določbo drugega odstavka 492. člena ZKP, ko morajo biti v primeru, ko gre pričakovati uvedbo posebnega postopka za uporabo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu ali pa na prostosti, v izvedenstvo pritegnjeni še zdravniki psihiatri iz zdravstvenega zavoda, izvedenstvo psihiatrične stroke odrediti tudi Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. V mnenju z dne 9. 6. 2022 pa je komisija zaključila, da pri obdolžencu ne morejo potrditi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Je nadpovprečno inteligenten, pri pregledu pa je izkazoval posamezne odklone v čustvovanju in mišljenju, ki pa jih ni mogoče zaokrožiti v sindromsko opredelitev. V času storitve kaznivih dejanj je mogel razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje. Dokazna ocena izvedenskih mnenj bo lahko predmet nadaljnjega postopka v fazi glavne obravnave, ko bodo izvedenci neposredno zaslišani in med seboj soočeni. Prav nobenega razloga tudi ni, da obdolžencu v okviru pripora ne bi bila zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, kot to meni pritožnik. Nenazadnje je še vedno odprta možnost obdolženčeve namestitve na Oddelku za psihiatrijo, Enote za forenzično psihiatrijo, UKC v ..., če bi se takšna potreba v bodočnosti pokazala. Kot pa je razvidno iz dopisa tega zavoda z dne 21. 6. 2022, ocenjujejo, da pri obdolžencu indikacij za nadaljnje zdravljenje ni.

9. V sklopu zagovornikovega grajanja odločitve prvega sodišča glede neogibnosti pripora zoper priprtega obdolženca gre šteti tudi njegov očitek, da se prvo sodišče ni opredelilo do podanega predloga za nadomestitev pripora z varščino v znesku 5.000 EUR. Zatrjevanje zagovornika, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo neogibnosti pripora, ni utemeljeno. Izpodbijani sklep pod točkami 30 do 32 vsebuje obrazložitev o tem, da katerikoli milejši ukrep zoper obdolženca ne pride v poštev in da je bilo podaljšanje pripora nujno, da se zavaruje varnost ljudi. Po stališču sodne prakse pa ni potrebno utemeljevati, npr. zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ne bi zadostoval milejši ukrep kot je npr. varščina v znesku 5.000 EUR, če sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine in smisla določb je po pravilu "_argumentum a contrario_" moč ugotoviti, da kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma nemotenega poteka postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih milejših ukrepov1. Sicer pa je treba zagovornika opozoriti, da je obdolženec obtožen tudi storitve kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki sta umeščeni v XXIX. poglavje KZ-1 in za kateri je zagrožena kazen od enega do petih let zapora. Drugi odstavek 196. člena ZKP ne dopušča varščine v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pa je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve med drugim tudi kaznivega dejanja iz XXIX. poglavja KZ-1, za katero je predpisana kazen pet ali več let zapora. Torej v predmetni zadevi pripora niti ni možno nadomestiti z milejšim ukrepom varščine. Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po prvem sodišču torej ni bila storjena.

10. Problematiziranje pritožnika, da pripor zoper obdolženca ni več sorazmeren ukrep z vidika dosedanjega trajanja, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje sprejema v izpodbijanem sklepu sprejeto ugotovitev, da je glede število in težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pripor še vedno sorazmeren ukrep tudi z vidika njegovega dosedanjega petmesečnega trajanja. Zoper obdolženca je bila 27. 6. 2022 vložena obtožnica. Glede na to, da je obdolženčev zagovornik zoper obtožnico 6. 7. 2022 vložil ugovor, pa bo o slednjem moral še odločati zunajobravnavni senat. 11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 tako odločbe Vrhovnega sodišča RS: I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014, XI Ips 237/2015 z dne 16. 4. 2015, XI Ips 16948/2018 z dne 23. 8. 2018