Jedro

Navedba samo ene ocene vrednosti spornega predmeta za več tožbenih zahtevkov z različno podlago pomeni nediferencirano navedbo o vrednosti spornega predmeta. Taka navedba ne zadostuje za dovoljenost revizije.

Dejanska podlaga spora je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevala tožnikov tožbeni zahtevek za izročitev sporne parcele v neposredno posest. Tožnik je dokazal svojo lastninsko pravico in tudi dejstvo, da je parcela v toženčevi dejanski oblasti.

Toženec je svoje upiranje tožbenemu zahtevku utemeljeval z določbami ZTLR o gradnji na tujem svetu. Obe sodišči sta mu pravilno odgovorili, da navedeni zakon ni veljal za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini, da je tudi začel veljati (1980) po že končani gradnji (1972) in da ne pride v poštev niti uporaba pravil o gradnji na tujem svetu iz Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Takrat noben predpis ni omogočal fizični osebi, da bi z gradnjo pridobila lastninsko pravico na zemljišču v družbeni lasti.

Na občino so prešla le tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so ustrezala definiciji iz 2. člena ZRNSZ. Po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so bili objekti zgrajeni že leta 1972 (tudi po revizijskih trditvah naj bi toženec zatrjevano služnost v korist zgrajenih objektov začel izvrševati v letu 1972), torej ob uveljavitvi zakona v juliju 1972 ni šlo za tako zemljišče, na katerem gradbena dela ne bi dosegala niti tretje gradbene faze.

Izrek

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku se zavrne, proti odločitvi o nasprotnih tožbenih zahtevkih pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik lastnik parc. št. 1638, vpisane v vl. št. 1847 k.o. ... kot nerodovitno zemljišče v izmeri 6701 m2. Zato je v izreku pod točko I ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženec tožniku sporno parcelo izročiti v neposredno posest, prosto zgradb, premičnih stvari in oseb ter opustiti nadaljnja poseganja v to nepremičnino. V izreku pod točko II pa je odločilo o zahtevkih iz nasprotne tožbe tako, da je zavrnilo glavni zahtevek za ugotovitev, da je toženec na sporni parceli, na kateri je zgradil betonarno s silosi in betonsko ploščo, ter na zemljišču, potrebnem za redno rabo tega objekta, pridobil lastninsko pravico, kar je tožnik dolžan priznati in izstaviti za zemljiškoknjižni vpis toženčeve lastninske pravice sposobno listino. V istem izreku je zavrnilo tudi prvi podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek za sklenitev kupne pogodbe za del sporne parcele, drugi podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in "ustanovitev obstoja" služnostne pravice hoje in vožnje v breme vsakokratnega lastnika dela sporne parcele, potrebnega za redno rabo zgrajenih objektov ter za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice sposobne listine, pa tudi tretji podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev pridobitve stavbne pravice na sporni parceli in izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga tako ugoditev reviziji, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrže ali zavrne ali pa tako spremembo prvostopenjske sodbe, da se ugodi enemu od njegovih podrejenih nasprotnih tožbenih zahtevkov, tožnikov zahtevek pa zavrne. Tako kot v pritožbi zatrjuje, da je izrek sodbe neizvršljiv, ker toženec ne more vrniti 6701 m2 nerodovitnega zemljišča, ker ne gre za tako zemljišče, pač pa za komunalno opremljeno stavbno zemljišče, v katerega je s sanacijo in vlaganjem v komunalo opremo investiral toženec in na njem zgradil gradbene objekte, vse na podlagi gradbenega in uporabnega dovoljenja. Zato je napačno naziranje, da toženec nima pravne podlage za uporabo zemljišča. Gradbeno dovoljenje ni bilo izdano le za določen čas. V konkretnem primeru bi šlo kvečjemu za gradnjo na tujem zemljišču po 25. členu Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in ker se tožnik ni takoj uprl gradnji, bi sodišče lahko odločilo, da zgrajenega objekta ni treba rušiti, saj je tožnik zamudil rok iz navedene zakonske določbe za tako zahtevo. Zato je prišlo do zmotne uporabe ZTLR. V času same gradnje betonarne je sicer veljal Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72; ZRNSZ), v zvezi s katerim revizija opozarja na vsebino njegovega tretjega člena o dolžnosti organizacije združenega dela prenesti tako zemljišče na občino.

Toženec ponavlja pritožbeno tezo, da je v obravnavanem primeru šlo za dokaj čist primer derelikcije, ker je pravni prednik tožnika na parceli prenehal izkopavati gramoz, res pa temu ni sledila ustrezna odločba občine o prenosu pravice uporabe zemljišča. Revizija se sklicuje na konkludentna dejanja tožnikovega pravnega prednika in na dopis njegovega direktorja z dne 16.4.1973. Zato se šteje, da je bilo zemljišče preneseno na občino, na katero je toženec v letu 1991 naslovil tudi dopis za odkup zemljišča. Revizija nato meni, da je tožnikov pravni prednik ravnal nezakonito oziroma je nezakonito obdržal pravico uporabe na zemljišču, pa tudi SO Domžale ni izpolnila svoje zakonske dolžnosti in izdala odločbe, ni prevzela zemljišča in izpeljala nadaljnjega odškodninskega postopka ter je zato v celoti odgovorna za nastalo nezakonito situacijo.

V nadaljevanju se revizija ukvarja z grajo razlogov obeh sodišč o neutemeljenosti nasprotnih tožbenih zahtevkov v zvezi s služnostno pravico in v zvezi s stavbno pravico, zaključi pa z uveljavljanjem procesnih kršitev, ki da sta jih storili obe sodišči. Razlogi prvostopenjskega sodišča o tem, da "če ima toženec v uporabi manjšo površino, bo pač dal tisto površino, ki jo ima", so v nasprotju z izrekom sodbe. Ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem iz gradbene stroke, je prišlo do relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj bi izvedenec lahko odgovoril na vprašanje, ali je tožnikov tožbeni zahtevek za vrnitev nepremičnine v prvotnem stanju sploh mogoč.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija glede odločitve o toženčevih nasprotnih tožbenih zahtevkih ni dovoljena, glede odločitve o tožnikovem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, mora tožnik že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Če tožnik v tožbi proti istemu tožencu uveljavlja več zahtevkov, ki pa temeljijo na različni podlagi, se pravica do revizije ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (1.000.000 SIT).

Toženčevi nedenarni zahtevki iz nasprotne tožbe so vsi premoženjske narave. Ob vložitvi nasprotne tožbe je toženec kot glavni zahtevek uveljavljal ugotovitev svoje lastninske pravice na delu sporne parcele ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot prvi podrejeni tožbeni zahtevek sklenitev kupne pogodbe za sporni del zemljišča in kot drugi podrejeni zahtevek ugotovitev obstoja in "ustanovitev obstoja" služnostne pravice z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine. V nasprotni tožbi je kot vrednost spornega predmeta označil znesek 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR). Z vlogo z dne 22.5.2003 je nasprotno tožbo spremenil tako, da je uveljavljal še tretji podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev pridobitve stavbne pravice z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine. V tej vlogi ni navedel ocene vrednosti spornega predmeta za naknadno uveljavljani tretji podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek, v sami nasprotni tožbi pa ni navedel vrednosti spornega predmeta za vsak posamezni od skupaj treh uveljavljanih nasprotnih tožbenih zahtevkov, ki imajo vsak različno dejansko in pravno podlago. S takim nepravilnim ravnanjem si toženec ni omogočil, da bi v primeru neuspeha s svojimi nasprotnimi tožbenimi zahtevki lahko vložil revizijo.

Navedba samo ene ocene vrednosti spornega predmeta za več tožbenih zahtevkov z različno podlago pomeni nediferencirano navedbo o vrednosti spornega predmeta. Taka navedba ne zadostuje za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugibanje, ali je s tako navedbo ocenjen le eden ali drugi ali morda tretji tožbeni zahtevek ali vsi skupaj in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljanih tožbenih zahtevkov. Če bi revizijsko sodišče tako ravnalo, bi s tem ravnalo arbitrarno, saj bi eno ali drugo stranko lahko spravilo v neenakopraven položaj. Zato je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da ima v takem primeru navedba samo ene oziroma skupne vrednosti enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Večkrat je tudi poudarilo, da v revizijski fazi postopka ni mogoče izpeljati postopka zaradi morebitne formalne pomanjkljivosti nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta. Pozivanje tožnika (ali nasprotnega toženca), naj navede diferencirano vrednost spornega predmeta za vsakega od uveljavljanih zahtevkov, ki imajo različno podlago, bi namreč povzročilo neenakopraven položaj pravdnih strank. Po vložitvi revizije bi bilo samo tožniku (oziroma samo nasprotnemu tožencu) in za nazaj omogočeno ravnanje, ki bi povzročilo dovoljenost ali tudi nedovoljenost revizije (očitno odvisno od tega, kdo je vlagatelj revizije), nasprotna stranka pa te možnosti ne bi imela.

Tožnik je ob vložitvi tožbe za izročitev sporne parcele v neposredno posest vrednost spornega predmeta označil z zneskom 106.796.812,24 SIT (445.655,19 EUR), kar presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Toženčeva revizija proti odločitvi o tožnikovem tožbenem zahtevku je zato dovoljena, ni pa utemeljena.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnikov pravni prednik sporno parcelo pridobil na podlagi s fizično osebo sklenjene kupne pogodbe leta 1962, ki je bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis, da je parcela postala družbena last (oziroma takrat splošno ljudsko premoženje), kupec pa imetnik pravice uporabe na njej. Po uveljavitvi ZRNSZ iz leta 1972 ni bil izveden postopek prenosa sporne parcele na občino. Toženec je na podlagi zakupne pogodbe, ki jo je 20.6.1970 sklenil s Krajevno skupnostjo Mengeš, ter na podlagi gradbenega dovoljenja na zakupljeni parceli zgradil betonarno s silosi in betonsko ploščo. V gradbenem dovoljenju je bilo določeno tudi, da mora pred začetkom gradnje urediti zemljiškoknjižno stanje, česar pa ni storil. Gradnjo je končal v letu 1972 in pridobil tudi uporabno dovoljenje. Zakupodajalec je na zahtevo tožnikovega pravnega prednika odpovedal zakupno pogodbo s šestmesečnim odpovednim rokom, ki je iztekel junija 1980. Od takrat dalje toženec nima pravne podlage za uporabo nepremičnine. Tožnik je večkrat zahteval njeno izročitev, vendar brez uspeha. Na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) je bila v zemljiški knjigi na sporni parceli vpisana tožnikova lastninska pravica.

Taka dejanska podlaga spora je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevala tožnikov tožbeni zahtevek za izročitev sporne parcele v neposredno posest. Tožnik je dokazal svojo lastninsko pravico in tudi dejstvo, da je parcela v toženčevi dejanski oblasti. Gre za vindikacijsko tožbo, ki je urejena v 37. členu ZTLR. Navedeni zakon se v tej zadevi še uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženčeve trditve, da uporablja parcelo v manjšem obsegu (ker so nekateri njeni deli v naravi brežine ob cesti), so ostale le na ravni trditev, saj je prvostopenjsko sodišče v zvezi z njimi uporabilo pogojno obliko glagola. Zato odločitev v izreku prvostopenjske sodbe, da mora toženec izročiti parcelo v zemljiškoknjižni izmeri, ni v nasprotju s samimi razlogi prvostopenjske sodbe. Toženčeve revizijske trditve o neizvršljivosti zahtevane izročitve nerodovitnega zemljišča, ker da obstaja le komunalno opremljeno zemljišče, so materialnopravno zmotne. Toženčeve investicije v komunalno opremljenost parcele niso ovira za tožnikov stvarnopravni zahtevek za izročitev nepremičnine. Ali malo drugače: morebitni obogatitveni zahtevek toženca ni ovira za ugoditev tožnikovemu lastninskemu tožbenemu zahtevku.

Toženec je svoje upiranje tožbenemu zahtevku (in svoj glavni nasprotni tožbeni zahtevek) utemeljeval z določbami ZTLR o gradnji na tujem svetu. Obe sodišči sta mu pravilno odgovorili, da navedeni zakon ni veljal za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini, da je tudi začel veljati (1980) po že končani gradnji (1972) in da ne pride v poštev niti uporaba pravil o gradnji na tujem svetu iz Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Takrat noben predpis ni omogočal fizični osebi, da bi z gradnjo pridobila lastninsko pravico na zemljišču v družbeni lasti. Zato tudi revizijsko sklicevanje na zamudo roka iz 25. člena ZTLR za rušenje gradbenih objektov ne more biti uspešno. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo, da se je toženec zavedal, do bo moral po prenehanju zakupa objekte odstraniti, saj se je v pogodbi zavezal, da bo po njenem prenehanju zakupljeno parcelo vzpostavil v prejšnje stanje.

Toženec se je v pritožbi začel sklicevati na 3. člen ZRNSZ, ki je začel veljati 1.7.1972, češ da je tožnikov pravni prednik opustil uporabo parcele (izkopavanje gramoza) in vsaj s konkludentnimi ravnanji prenesel parcelo na občino. Na te trditve mu je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno odgovorilo v razlogih na šesti strani svoje odločbe, da in zakaj do takega prenosa ni prišlo. V zvezi z zatrjevanim konkludentnim ravnanjem in prenosom zemljišča na občino se toženec tudi v reviziji sklicuje na dopis tožnikovega pravnega prednika z dne 16.4.1973, vendar te revizijske trditve presegajo dejansko podlago obeh sodb in jih revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne sme upoštevati. K pravilnim razlogom pritožbenega sodišča pa revizijsko sodišče še dodaja, da so na občino prešla le tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so ustrezala definiciji iz 2. člena navedenega zakona, saj so bili po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča (razlogi na sedmi strani njegove sodbe) objekti zgrajeni že leta 1972 (tudi po revizijskih trditvah naj bi toženec zatrjevano služnost v korist zgrajenih objektov začel izvrševati v letu 1972), torej ob uveljavitvi zakona v juliju 1972 ni šlo za tako zemljišče, na katerem gradbena dela ne bi dosegala niti tretje gradbene faze.

Toženec je dobil pravilen odgovor prvostopenjskega sodišča, da zatrjevana (a nedokazana) derelikcija zemljišča ne vpliva na njegov položaj, saj bi v primeru njene dokazanosti pomenila samo, da je sporna nepremičnina postala oziroma ostala družbena lastnina, ne pa toženčeva last. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da in zakaj v prvostopenjski sodbi ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija prvostopenjskemu sodišču očita tudi procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem iz gradbene stroke, ki da bi odgovoril, ali je zahtevek za vrnitev nepremičnine v prvotnem stanju sploh mogoč. Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec v pritožbi ni tako oblikoval svojega procesnega očitka prvostopenjskemu sodišču, v sami nasprotni tožbi pa je predlagal izvedenca iz gradbene in geodetske stroke zato, da se določi velikost objektov, stavbišča, funkcionalnega zemljišča, "vse zaradi konkretizacije zahtevka po nasprotni tožbi". Na nejasne pritožbene očitke v zvezi z izvedencem je pritožbeno sodišče zadostno in pravilno odgovorilo z razlogi v četrtem odstavku na četrti strani svoje odločbe. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da v reviziji opredeljeni procesni očitek pomeni nekaj drugega kot pritožbene trditve v zvezi z izvedencem. Vsebinsko drugačna relativna procesna kršitev v postopku na prvi stopnji ne more biti predmet revizijske presoje (primerjaj 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče le pripominja, da toženec v postopku na prvi stopnji ni ugovarjal možnosti zahtevane izročitve (nerodovitnega) zemljišča in o tem ugovoru niti ni mogel predlagati dokaza z izvedencem.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških.