Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje o nedopusnosti postopka zoper kršitelja zaradi zastaranja pregona je prezgoden. Tako iz pojasnila prekrškovnega organa ob predložitvi zahteve za sodno varstvo kršitelja zoper plačilni nalog kot iz vsebine zahteve za sodno varstvo je namreč razvidno, da je prekrškovni organ za navedeni prekršek najprej vodil postopek zoper lastnico vozila. Navedeno kaže, da je prekrškovni organ že pred izdajo plačilnega naloga vlagatelju zahteve za sodno varstvo izvajal procesna dejanja, ki jih je bilo potrebno izvesti, da je lahko odločil o tem, ali je podan prekršek in kršiteljeva odgovornost zanj, torej dejanja, ki nedvomno pretrgajo zastaranje pregona za obravnavni prekršek.

Izrek

Pritožbi prekrškovnega organa se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo vlagatelja P.P. ugodi in se plačilni nalog prekrškovnega organa Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin P., C., P., L. in B. št. 1 spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca P.P. zaradi prekrška po petem odstavku 46. člena ZPrCP na podlagi 10. točke 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi. Sklenilo je še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 2. točki 154. člena ZP-1 in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da se s sklepom razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ali jo razveljavi po uradni dolžnosti ter zadevo vrne v novo odločitev.

Pritožba je utemeljena.

Prekrškovni organ pravilno opozarja na materialnopravno zmotno stališče Okrajnega sodišča v Postojni glede vprašanja, ali so bile podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku zaradi zastaranja. Zakon o prekrških (ZP-1) v tretjem odstavku 42. člena določa, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. V obravnavanem primeru torej po preteku štirih let od dne, ko je bil prekršek storjen. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 37/2012 z dne 29. maja 2012 (1) zavzelo stališče, da je dejanje, ki meri na pregon storilca, dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi. Gre za procesna dejanja, ki jih je potrebno izvesti, da lahko ta organ odloči o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj. To velja tudi za primer, kot je obravnavani, ko je vzpostavljena domneva, da je lastnik vozila tudi storilec prekrška in ko prekrškovni organ izvede potrebna procesna dejanja, da se storilec prekrška indentificira.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil v obravnavanem primeru prekršek ugotovljen s tehničnim sredstvom brez seznanitve obdolženca, saj je bil o prekršku, ki je bil storjen 28. septembra 2012, seznanjen šele s prejemom obvestila prekrškovnega organa dne 20. decembra 2012 ter zaključilo, da postopka ni dopustno začeti, ker je od dneva storitve prekrška preteklo več kot 30 dni. Zaključek sodišča prve stopnje o nedopusnosti postopka zoper kršitelja zaradi zastaranja pregona je prezgoden. Tako iz pojasnila prekrškovnega organa ob predložitvi zahteve za sodno varstvo kršitelja zoper plačilni nalog Okrajnemu sodišču v Postojni kot iz vsebine zahteve za sodno varstvo je namreč razvidno, da je prekrškovni organ za navedeni prekršek najprej vodil postopek zoper lastnico vozila A.P.P. in postopek zoper njo ustavil, ker je dokazala, da očitanega prekrška ni storila. Glede na njeno navedbo, da vozilo v njeni lasti uporabljajo tudi njeni svojci, je prekrškovni organ pogledal fotografije, ki so nastale v času prekrška, ko je bil s samodejno merilno napravo za nadzor prometa ugotovljen prekršek, in ob ugotovitvi, da je bil v času prekrška voznik vozila moški, pridobil v nadaljnjem postopku na zaprosilo UE iz registra osebnih izkaznic fotografijo za kršitelja ter na podlagi primerjave fotografij nato izdal plačilni nalog P.P.. Vse navedeno kaže, da je prekrškovni organ že pred izdajo plačilnega naloga vlagatelju zahteve za sodno varstvo izvajal procesna dejanja, ki jih je bilo potrebno izvesti, da je lahko odločil o tem, ali je podan prekršek in kršiteljeva odgovornost zanj, torej dejanja, ki nedvomno pretrgajo zastaranje pregona za obravnavni prekršek. Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem kdaj je bilo opravljeno prvo dejanje prekrškovnega organa v smeri pregona storilca prekrška, v obravnavani zadevi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Sodba o navedenih odločilnih dejstvih tudi nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Zato je višje sodišče na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Sodišče prve stopnje bo tako moralo dokazni postopek dopolniti v smeri ugotavljanja, kdaj je bilo opravljeno prvo procesno dejanje prekrškovnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška ter nato po pretehtanju vseh dokazov o zadevi ponovno odločiti .

op. št. 1: glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 91/2013 z dne 17. septembra 2013