Jedro

Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo oziroma ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata obdolžencu očitani kaznivi dejanji, kot sta opisani in izhajata iz izreka napadene sodbe vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede na navedeno se v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP pokaže kot neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega G.V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega G.V. spoznalo za krivega pod točko 1 izreka kaznivega dejanja nasilje v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 2 izreka pa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je za kaznivo dejanje pod točko 1 določilo kazen devet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa en mesec zapora, ter mu po 3. točki v zvezi z 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter obdolženca oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter obdolženega oprosti plačila stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica obdolženega uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP. S tem, ko ne soglaša s sodiščem prve stopnje, ki zagovoru obdolženega ni sledilo, ker zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj, kot so ogroženost in prestrašenost, spravljanje v podrejen položaj, ponižujoče in boleče ravnanje ter druge oblike izvršitvenih ravnanj, ki se obdolžencu očitajo, da jih je storil, niso podani, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo oziroma ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata obdolžencu očitani kaznivi dejanji, kot sta opisani in izhajata iz izreka napadene sodbe vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede na navedeno se v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP pokaže kot neutemeljen.

5. Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, čemur pritožbeno sodišče prav tako ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornice obdolženega dodaja.

6. Bistvo pritožbe je v sklicevanju na obdolženčev zagovor in trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je v obravnavani zadevi želela pridobiti status žrtve, da obdolženi ne bi mogel pridobiti skrbništva za otroke, katerega pa je obdolženi pridobil, kot to izhaja iz poravnave, ki jo pritožnica prilaga pritožbi. Prav tako sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno sledilo izpovedbi priče S.F. in D.K. 7. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo povsem pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke M.V.K. Slednja je namreč glede bistvenih okoliščin v zvezi z odločilnim dejstvi obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ves čas postopka izpovedovala skladno in prepričljivo. Pojasnila je namreč, da so težave med njo in obdolženim trajale zadnjih deset let zakona in so se stopnjevale, predvsem zaradi alkohola, ki je bil prisoten ves čas njunega zakona in pretiranega ljubosumja. Vedno je iskal razloge, da jo je lahko poniževal ter jo žalil, da je „kurba, gnoj in prasica“ ter da je „fuknjeno inteligentna, nesposobna krava“ in podobno. Razen tega je bil do nje tudi fizično nasilen, dal ji je tudi klofuto, preprečeval izhode, od nje zahteval, da ga takoj pokliče ali mu naj pošlje SMS sporočilo. Zaradi navedenega je obdolženemu povedala, da če ne bo prenehal, se bo razvezala, česar obdolženi ni sprejel in je zato prišlo še do dodatnih težav. Vzel je denar in vse ključe od avta, izpraznil denarnico ter ji vzel kartice, ki so glasile na njeno ime, uničil ji je obleke, perilo, prepirala pa sta se tudi zaradi denarja. Zaradi takega početja obdolženega je večkrat bežala od doma k mami, konflikti med njima pa so se dogajali dnevno, vsaj trikrat na teden ji je grozil, da jo bo ubil. Z obdolženim se je razvezala marca 2016, saj se je zaradi obdolženčevega početja počutila prestrašeno, smilili pa so se ji predvsem otroci, ki so morali zaradi tega početja trpeti. Izpovedbo oškodovanke je potrdila tudi priča D.K., to je oškodovankina mati, kateri se je oškodovanka zaupala, kaj ji je počenjal obdolženi, pa tudi sama je bila priča njegovemu nasilnemu vedenju. Pojasnila je, da je bilo med obdolženim in oškodovanko vedno več prepirov in groženj, ko je prišel ponoči domov je oškodovanko nagnal tako, da je prišla k njej, otrok pa ji ni pustil vzeti s seboj, obdolženi pa se je vdajal tudi alkoholu. Tudi na poti iz morja, ko je bila prisotna v avtomobilu je obdolženi oškodovanko ves čas maltretiral, ji grozil, da ji bo prerezal vrat, bila je vse razen človek, pa tudi na morju je obdolženi delal težave. Sicer pa jo je hčerka tudi klicala in se ji zaupala, da ne more več. Tudi sama je dogajanje med obdolženim in oškodovanko doživela kot grozno, nekaj kar se ne da opisati. Prav tako je oškodovankino izpovedbo potrdila priča S.F., ki je bila prisotna, ko sta bila oškodovanka in obdolženi na morju. Pojasnila je, da sta se veliko kregala, obdolženi pa je bil do oškodovanke besedno agresiven in žaljiv, oškodovanka pa se ji je tudi zaupala, da obdolženi pije, to pa je tudi sama videla, ko je bil na morju vsak dan pod vplivom alkohola. Ker so oškodovankino izpovedbo potrdile zgoraj navedene priče in ker je njena izpovedba določna in prepričljiva, kot to pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, obdolžencu pa je bilo tudi odrejeno z odredbo prepoved približevanja do oškodovanke dne 16. 5. 2016, ki je bil podaljšan do 15. 7. 2016, zagovornica, ki se s takšno oceno ne strinja, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni sledilo zagovoru obdolženca, okoliščine na katere opozarja pritožba, da sta mladoletna otroka bila dodeljena obdolžencu, pa ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca za storjeni kaznivi dejanji, in to dejstvo nima nobenega vpliva na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Izveden dokazni postopek je namreč potrdil, da je obdolženi storil očitani kaznivi dejani, saj ni nobenega dvoma, da se je oškodovanka zaradi obdolženčevega početja počutila prestrašeno, ponižano, prizadeto in ogroženo, kot je to sama povedala, saj je zaradi njegovega početja morala večkrat zapustiti skupno stanovanje in se je zatekla k materi, kar nedvomno kaže, da je oškodovanka bila v podrejenem položaju, prav tako pa je obdolženi oškodovanki grozil, tako kot se mu očita pod točko 2 izreka napadene sodbe, saj ji je zato, da bi jo ustrahoval, resno zagrozil, da jo bo ubil, da bo ubil tudi njeno mamo in novega partnerja, grozil pa ji je tudi po telefonu, da jo bo zaklal. Vse to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Zato pritožba, ki trdi, da oškodovanka ne govori resnice in da je zoper obdolženega vložila ovadbo zaradi finančnih težav in ne zaradi njene ogroženosti, prestrašenosti in ponižujočega ravnanja obdolženega, ni utemeljena. Razen tega pa tekom dokaznega postopka obdolženi ni predlagal nobenih dodatnih dokazov, po oceni pritožbenega sodišča pa izvedba le teh glede na ostale izvedene dokaze, ni bila potrebna. Zato so pritožbene navedbe zagovornice v tej smeri neupoštevne. Ker zagovornica v preostalem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in se sklicuje na zagovor obdolženca, ki mu utemeljeno ni sledilo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, pravilno je ugotovilo tudi obdolženčevo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje.

8. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornica v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Glede na vložena pritožbena razloga je pritožbeno sodišče napadeno sodbo skladno z določilom člena 386 ZKP preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, ter obdolženemu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbi, v okviru katere mu je določilo primerni posamični kazni kakor tudi enotno zaporno kazen devet mesecev in preizkusno dobo dveh let. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namreč izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

10. Ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornice obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

11. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse, pri tem pa upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere in njegovo dolžnost preživljanja otrok (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).