Jedro

Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki.

Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92. do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je denarno kazen 90 dnevnih zneskov po 30 EUR, to je v višini 2.700 EUR in odločilo, da jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe in da se bo ta v primeru, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Izreklo mu je še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 675,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot uvodoma navaja, v zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da glede na naravo kršitve bodisi pravnomočno sodbo spremeni, bodisi v celoti ali delno razveljavi obe sodbi ali le sodbo višjega sodišča in zadevo vrne enemu od nižjih sodišč v novo odločanje.

3. Na zahtevo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki meni, da so vložnikovi očitki, upoštevajoč tehtne, življenjsko logične, prepričljive in v celoti sprejemljive zaključke prvostopenjskega sodišča, podane v točkah 17 in 19 sodbe, neprepričljivi in posledično neutemeljeni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

5. Vložnik meni, da z obravnavanim dejanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Trdi, da njegove vožnje ni mogoče opredeliti kot predrzne, ker ni toliko odstopala od običajnih kršitev. Pri tem okoliščine, iz katerih bi takšno odstopanje izhajalo, tudi niso opredeljene v opisu kaznivega dejanja. Poudarja, da je vozil zgolj s hitrostjo 16 km/h in trdi, da je spregledal stop znak, zaradi česar bi bilo njegovo ravnanje mogoče opredeliti le kot prekršek. Meni, da s takšno vožnjo ni ravnal brezbrižno, temveč kvečjemu malomarno, kar da izhaja tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, zaradi česar je ta v nasprotju z izrekom, razlogi pa so tudi nejasni in v nasprotju sami s seboj (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Meni, da ugotovljena dejstva ne dokazujejo, da je v nastanek posledice privolil in navaja, da ni naklepno spregledal stop znaka ter da sodišče ne more utemeljevati naklepa z njegovimi predhodnimi ravnanji. Višjemu sodišču v tej zvezi očita, da se do pritožbenega očitka, da naklepa ni mogoče utemeljevati z obsojenčevim predhodnim ravnanjem, ni opredelilo, temveč je le povzelo navedbe sodišča prve stopnje.

6. Iz opisa kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da očitek obsojencu ni v predrzni vožnji kot enemu od alternativno določenih načinov vožnje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, temveč v vožnji motornega vozila, ki ga obsojenec ni imel pravice voziti in kršitvi pravil o prednosti kot alternativno določeni kršitvi cestnoprometnih predpisov po prvi alineji navedene določbe, s čimer je povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo dveh oškodovancev, to je potnikov drugega v nesreči udeleženega vozila. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je obsojenec z v izreku opisanim dejanjem izpolnil vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, kar sta ustrezno pojasnili že nižji sodišči, ki sta utemeljeno poudarili, da gre vožnjo brez vozniškega dovoljenja (po teži) enačiti z brezobzirnim ravnanjem v cestnem prometu. V zvezi s prepovedjo vožnje motornega vozila je prvostopenjsko sodišče še poudarilo, da je obsojencu veljavnost vozniškega dovoljenja prenehala zaradi vožnje pod vplivom alkohola, nato pa mu je bila zaradi prehitre vožnje preklicana tudi odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki. Da je po presoji zakonodajalca vožnja motornega vozila s strani osebe, ki ga nima pravice voziti, posebej nevarna, kaže tudi določba šestega odstavka 324. člena KZ-1, ki določa obligatoren odvzem motornega vozila takšnemu storilcu in pod določenimi dodatnimi pogoji celo osebi, ki ni storilec (ob dodatni presoji sorazmernosti ukrepa glede na poseg v pravico iz 33. člena Ustave Republike Slovenije).

7. Dejstvo, da je obsojenec vozil z nizko hitrostjo 16 km/h, na obstoj zakonskih znakov glede na ugotovljene okoliščine storitve kaznivega dejanja, ne vpliva, ravno tako ne na obstoj krivde. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da obsojenec od roba ceste, kjer je vozilo oškodovancev lahko zagledal, do mesta trčenja ni imel časa za zaviranje, da bi nesrečo lahko preprečil, temveč bi se moral pri stop znaku ali na robu ceste ustaviti in preveriti, če se lahko vključi na prednostno cesto. Kljub takšni hitrosti je bila torej povzročitev neposredne nevarnosti za življenje in telo oškodovancev ob neupoštevanju pravil o prednosti neizogibna oziroma na drugačen potek dogajanja ni mogla relevantno vplivati. Sodišče je tudi zaključilo, da je obsojenec vedel, da ob takšni kršitvi lahko pride do konkretne nevarnosti za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu, da je bila posledica objektivno predvidljiva in nevarnost zato odklonljiva, in sicer na način, da bi se obsojenec pri stop znaku oziroma pred vstopom na prednostno cesto ustavil in prepričal, ali lahko nanjo varno zapelje. Sodišče je v okviru presoje krivde ugotovilo, da je imel obsojenec do spoštovanja cestnoprometnih pravil in do povzročitve neposredne nevarnosti za življenje in telo drugih udeležencev v prometu brezobziren in ravnodušen odnos, na kar je utemeljeno sklepalo tudi na podlagi že predhodnega ravnanja obsojenca, ko je že večkrat grobo kršil cestnoprometne predpise, zaradi česar mu je bilo tudi odvzeto vozniško dovoljenje, kar je tudi logično obrazložilo in utemeljilo. Ugotovilo je tudi, da je obsojenec glede na prometno signalizacijo vsekakor vedel, da prihaja na prednostno cesto v križišču, kjer je prometna situacija še posebej nevarna in zahteva izjemno previdnost, saj je bil pred križiščem celo znak stop, kjer se je treba ustaviti, da se voznik res dobro prepriča, če je prednostna cesta prosta, preden zapelje v križišče, ki je bilo od tam naprej tudi pregledno. Izvedenec pa je tudi ugotovil, da je bila prometna signalizacija dobro vidna s prometnimi in talnimi označbami, cestišče pa je bilo razsvetljeno z javno razsvetljavo. Z navedbami v zahtevi, da je obsojenec stop znak spregledal in da tega ni storil namerno, tako vložnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma nedovoljeno očita nepopolnost njegove ugotovitve (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na ugotovljen način vožnje, upoštevajoč preglednost ter oznake na vozišču, je zato zaključek o obstoju eventualnega naklepa (da se je torej obsojenec zavedal dolžnosti, da mora vozilom na prednostni cesti dati prednost in to na način, da se najprej prepriča, če se na njej nahajajo drugi udeleženci, da je obsojenec to dolžnost zavestno kršil, pri čemer se je zavedal, da konkretno ogroža druge morebitne udeležence v prometu, pa mu za to ni bilo mar oziroma je v takšno posledico privolil) po predlaganem stališču razumen in logičen. Razlogom sodbe v tem delu tudi ni mogoče očitati nejasnosti ali medsebojne neskladnosti. Vložnik v zvezi s slednjim očitkom v zahtevi konkretno niti ne opredeli, v čem naj bi bili sodbeni razlogi nejasni in neskladni, zato natančnejša presoja tega očitka ni mogoča (prvi odstavek 424. člena ZKP). Z ugotovitvijo o brezobzirnosti obsojenca je torej sodišče utemeljevalo njegov psihični odnos do dejanja in posledice, to je njegov naklep, ne pa obstoja objektivnih znakov kaznivega dejanja. Višje sodišče se je do očitanega neobstoja eventualnega naklepa obsežno opredelilo v 7. točki sodbe, s čimer je zadostilo zahtevam obrazloženosti drugostopenjske sodbe.1

8. Kršitev kazenskega zakona vložnik sodišču očita tudi glede izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila na podlagi 48. člena KZ-1. Očitek utemeljuje z navedbami, da se ta stranska kazen lahko izreče zgolj na podlagi tretjega odstavka 324. člena KZ-1, vendar le, če ima dejanje za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Glede izreka te stranske kazni na podlagi 48. člena KZ-1 pa trdi, da sodišče svoje odločitve ni zadostno obrazložilo v smislu navedbe okoliščin, ki jih je upoštevalo pri izbiri in odmeri te sankcije skladno z določbami 49. člena KZ-1. Izpodbijani pravnomočni sodbi zato tudi v tem delu očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V tej zvezi in v povezavi z izrečeno denarno kaznijo pa vložnik navaja, da je v letu 2019 pridobil novo veljavno vozniško dovoljenje, z izrekom stranske kazni pa mu je onemogočeno opravljanje dela voznika taksija, s katerim dodatno zasluži in s tem odplačuje dolg, zavarovan s hipoteko na nepremičnini, v kateri živi. Zato tudi ne more plačati visoke denarne kazni. Sodbi očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih tudi glede odmere denarne kazni, ker da iz nje ne izhaja, zakaj je po presoji sodišča višina odmerjenega dnevnega zneska primerna in jo je obsojenec sposoben plačati. Vložnik takšni sposobnosti glede na višino pokojnine nasprotuje in meni, da sodišče pri odmeri ne bi smelo upoštevati njegovih nepremičnin, temveč le likvidna sredstva, iz katerih je mogoče v določenem roku plačati denarno kazen.

9. Odločitev o izbiri in odmeri denarne kazni in stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije je sodišče prve stopnje obrazložilo v 18. in 19. točki obrazložitve sodbe. Pojasnilo je, zakaj se je odločilo za izrek navedenih sankcij, navedlo je olajševalne in obteževalne okoliščine, na podlagi katerih je odmerilo število dnevnih zneskov denarne kazni in trajanje stranske kazni. Pri izreku stranske kazni je kot relevantne še posebej poudarilo ugotovitve, da je obsojenec že prej večkrat storil hude cestnoprometne prekrške, težo obravnavanega kaznivega dejanja (težo prekrška in dejstvo, da je povzročil prometno nesrečo), ugotovljen odnos do kršitve cestnoprometnih predpisov, ki ga je ocenilo kot brezobzirnega ter pri tem dejstvo, da je bil obsojencu že izrečen začasni odvzem vozniškega dovoljenja in pogojno odložena veljavnost le tega, nato pa mu je bilo to tudi odvzeto, kar vse pa ga ni odvrnilo od nadaljnjega kršenja cestnoprometnih predpisov. Pri odmeri višine dnevnega zneska denarne kazni pa je upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere kot jih je ugotovilo na podlagi pridobljenih podatkov o prihodkih in premoženju obsojenca (pogodbe o občasnem delu, podatkov o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb, navedb obsojenca o lastništvu nepremičnin - na naslovu bivanja in kmetijskih zemljišč v Prekmurju) ter mu določilo maksimalni rok plačila te kazni, to je tri mesece. Neutemeljen je zato očitek vložnika, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in tudi, da je sodišče z izrekom stranske kazni kršilo kazenski zakon. Sodišče je namreč stransko kazen izreklo v skladu z 48. členom KZ-1, znotraj predpisanih okvirjev in svojo odločitev tudi razumno in logično obrazložilo. Ker je sodišče stransko kazen izreklo na podlagi 48. člena KZ-1, pa se kot nerelevantne izkažejo navedbe vložnika glede pogojev za izrek te stranske kazni na podlagi tretjega odstavka 324. člena KZ-1. Neutemeljen je tudi očitek vložnika, da sodišče pri odmeri dnevnega zneska ne bi smelo upoštevati njegovega nepremičnega premoženja, saj je skladno s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1 za ugotavljanje premoženjskih razmer storilca relevantno vse premoženje, s katerim storilec razpolaga. Kolikor pa vložnik meni, da določene okoliščine, relevantne za presojo odmere kazni, niso bile ugotovljene (npr. obstoj drugih terjatev zoper njega), ali so bile napačno upoštevane (npr. višina dohodka), pa s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Višjemu sodišču vložnik očita, da je napačno uporabilo določbe kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, ker obsojenca kot pritožnika ni pozvalo na dopolnitev vloge, s katero je predlagal oprostitev plačila sodne takse za postopek na drugi stopnji, in sicer na podlagi 12. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ker je ZST-1 specialnejši zakon pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse. Šele po dopolnitvi vloge pa bi bilo sodišče dolžno preverjati tudi njegovo premoženjsko stanje. Hkrati trdi, da višje sodišče sploh ni bilo pristojno za odločanje o tem predlogu, saj skladno s prvim odstavkom 12. člena ZST-1 o tem odloča prvostopenjsko sodišče. Posledično je bil obsojenec prikrajšan tudi o pravici do pritožbe, ki mu jo zagotavlja 25. člen Ustave.

11. Kot pravilno ugotavlja vložnik v zahtevi, za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks na prvi stopnji na podlagi 12. člena ZST-1 ni pristojno višje sodišče. Višje sodišče (enako Vrhovno sodišče) ob podanem predlogu za oprostitev plačila sodne takse v zvezi z vloženim pravnim sredstvom ne postopa po navedeni določbi ZST-1 in po uradni dolžnosti ne pridobiva podatkov o premoženjskem stanju predlagatelja oprostitve plačila sodne takse ter tudi ne poziva predlagatelja na dopolnitev vloge po tretjem odstavku tega člena v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena ZKP. Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92 do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme. Če predlagatelj temu bremenu v pritožbi ne zadosti, pa ga pritožbeno sodišče ni dolžno pozivati na dopolnitev pritožbe (drugi odstavek 369. člena ZKP). ZST-1 je glede postopka izterjave sodne takse in postopka za oprostitev plačila sodne takse sicer res specialnejši zakon, vendar ima taksni zavezanec šele po nastanku taksne obveznosti možnost izposlovati oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse z vložitvijo predloga po prvem odstavku 12. člena ZST-1. Po 7. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 taksna obveznost za pravna sredstva v kazenskem postopku nastane ob pravnomočnosti odločbe o pravnem sredstvu. O dolžnosti plačila sodne takse sicer odloči pritožbeno sodišče, ki jo (lahko) tudi odmeri. To pa taksnemu zavezancu nato v plačilo naloži sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom (34. člen ZST-1), v katerem določi tudi rok za plačilo sodne takse (drugi odstavek 5. člena ZST-1). Plačilni nalog tako predstavlja odločitev o taksni obveznosti, predlog za taksno oprostitev pa pravno sredstvo, s katerim želi taksni zavezanec doseči odpravo obveznosti.2 Obsojenec z odločitvijo drugostopenjskega sodišča tako ni bil prikrajšan v pravici predlagati oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek na drugi stopnji skladno z določbo 12. člena ZST-1. Višje sodišče pa je postopalo skladno z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP. Očitane procesne kršitve zato niso podane.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je po tarifnih številkah 7114 in 7119 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR, upoštevajoč zapletenost kazenskega postopka in njegove premoženjske razmere. Obsojenec v zahtevi sicer predlaga oprostitev plačila sodne takse ali pa odložitev plačila za čas vsaj enega leta in navaja, da bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, saj pokojnino namenja za plačevanje dolga, zavarovanega s hipoteko in mu zato ostane le minimalni dohodek. Vendar pa obsojenec tako kot v pritožbi, tudi v zahtevi svojih trditev ne podkrepi z dokazi in tako predloga ne utemelji. Tudi Vrhovno sodišče lahko o premoženjskem stanju obsojenca sklepa le na podlagi podatkov v spisu in podatkov, ki jih zatrjuje in dokaže obsojenec oziroma predlagatelj oprostitve plačila sodne takse. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca, niso podane okoliščine za oprostitev plačila sodne takse na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Obsojenec pa bo lahko predlog za oprostitev plačila sodne takse na podlagi 12. člena ZST-1 podal prvostopenjskemu sodišču po izdaji plačilnega naloga, s katerim mu bo to naložilo plačilo sodne takse.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Ni namreč nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, prav tako ni dolžno ponavljati argumentov sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Sodišče druge stopnje tudi ni dolžno odgovarjati na navedbe, ki niso relevantne ali so očitno neutemeljene. 2 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 307/2015 z dne 23. 12. 2015.