Jedro

Poleg objektivne odgovornosti obeh upravljalcev nevarne stvari je tako podana tudi njuna subjektivna odgovornost, saj sta oba opustila potrebne varnostne ukrepe oziroma se s pravilnim delovanjem cepilca pred uporabo nista seznanila, pa bi se kot upravljalca nevarne stvari morala. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi se morala oba zavedati, da je delo na način, da ročico sekire cepilca sproža nekdo drug in ne on sam, medtem ko drugi na delovni mizi namešča panj za razcep, zelo nevarno. Ob kumulaciji objektivne in subjektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca za nastalo škodo v konkurenci s tožnikovo odgovornostjo oziroma njegovim prispevkom, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tudi tožnik glede na okoliščine konkretnega primera v enakem obsegu soprispeval k nastali škodi (prvi odstavek 131. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki), da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati 1.980 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.051,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Smiselno zoper zavrnilni in stroškovni izrek sodbe vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred novega sodnika, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnika.

Meni, da za nastalo škodo tožnik ni soodgovoren. Iz sodbe tudi ne izhaja jasno, zakaj sodišče meni, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo. Sodišče se je pri utemeljevanju soodgovornosti oprlo na izpoved priče A. A. in B. B., ki pa dejansko nista potrdila to, kar navaja sodišče. Priča B. B. pisnih navodil za varno delo s strojem sodišču ni poslal, ker tehnične dokumentacije za sporni cepilec nima, saj ni proizvajalec stroja. Opisano pa neposredno ovrže izpoved priče A. A., da mu je B. B. domnevno izpovedal, da je sporni cepilec izdeloval njegov oče in da je on sedaj prevzel njegovo delo ter mu povedal, kako se cepilec varno uporablja. Če bi bilo to res, bi priča B. B. zagotovo posedovala tehnično dokumentacijo in tudi navodila za varno delo. Nepreverljive se izkažejo tudi navedbe priče A. A., da iz fotografij na stroju izhaja pravilna in varna uporaba stroja. Iz prilog toženke k odgovoru na tožbo dejansko sploh ni mogoče ugotoviti, katera nalepka, če sploh katera, prikazuje pravilno in varno uporabo cepilca in kaj naj bi posamezna nalepka sploh prikazovala in dokazovala. Sodišče se s tem, kaj naj bi posamezna nalepka predstavljala in pomenila ni ukvarjalo, ampak je za osnovo odločanja vzelo izpoved priče A. A., ki je opisoval pogovor z B. B. Sporno v predmetni zadevi je bilo, ali so bila na spornem cepilcu navodila za varno delo jasno in konkretno podana ali ne. Čeprav sodišče sklepa drugače, je iz izvedenega dokaznega postopka jasno, da sporni cepilec ni imel navodil za delo in tudi ne prepovedi. Iz nalepk na spornem cepilcu, ki so dejansko slabo vidne, namreč ne izhaja, kaj pomeni vsaka izmed nalepk, še posebej pa nalepka, ki naj bi prikazovala položaj osebe pri cepljenju drv. Sodišče tudi ne obrazloži, v katero skupino varnostnih znakov spadajo nalepke, na katere se sodišče sklicuje, niti ne pojasni, na kateri pravni podlagi je bila nalepka narejena in izdelana ter predpisane njene dimenzije in barve. Tudi zaslišana priča B. B. ni vedel, kaj nalepke na cepilcu sploh pomenijo. Sporni cepilec ni imel nobenih navodil za delo, ki bi jasno in konkretno zapovedovala, kdo in na kakšen način lahko dela z njim. Sodišče se pri soodgovornosti tožnika sklicuje, da je splošno znano dejstvo, da bi morala s cepilcem delati samo ena oseba. Pri tem pa sodišče prekorači pooblastila, ki jih ima po ZPP. Splošno znanih dejstev sicer ni potrebno dokazovati, vendar pa jih je potrebno v skladu z razpravnim načelom zatrjevati.

Nadalje pritožba še opozarja, da je tožnik po temelju uspel s 50 %, po višini pa 100 %, zato je dejansko uspel s 75 % zahtevka, zaradi česar je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki mu je priznalo zgolj 50 % uspeh v pravdi.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Iz njene obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje navedbe strank vzelo na znanje ter se do pravno pomembnih navedb tudi opredelilo. Tudi ni nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Iz pritožbeno zatrjevanega dejstva, da je priča B. B. izpovedal, da je sporni cepilec izdelal njegov oče ter da je sedaj on prevzel očetovo delo, ne izhaja logična posledica, da bi zato priča morala posedovati tudi tehnično dokumentacijo in navodila za varno delo za konkretni cepilec, kot to zmotno meni pritožba.

7. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta si tožnik in zavarovanec toženke skupaj izposodila cepilec drv ter da je cepitev drv potekala tudi v njuno korist, kar pritožbeno ni sporno. Po sodni praksi delo z delujočo motorno napravo za cepljenje drv predstavlja nevarno dejavnost. Prvi odstavek 152. člena Obligacijskega zakona2 določa, da namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer stvar dolžan nadzorovati, ni pa pri njem na delu. To pomeni, da se je v konkretnem primeru tako na tožnika, kot tudi na zavarovanca toženke, torej na dejanska uporabnika, preneslo riziko objektivne odgovornosti. Izvedeni dokazni postopek je potrdil navedbe toženke, da lahko konkretni cepilec uporablja le ena oseba, in sicer tista, ki s cepilcem cepi drva. Pritožba izolirano povzema izpoved priče B. B. Iz njegove izpovedi po mnenju pritožbenega sodišča jasno izhaja, da mora s cepilcem v ožjem upravljati le ena oseba. opomba Priča je izpovedala: „Povedati moram, da je sicer stroj narejen tako, da z njim upravlja ena oseba, ni narejen za 10 ljudi. S tem hočem povedati, da ostale osebe, ki sodelujejo pri delu s strojem skrbijo, da se zadeve okrog njega pospravljajo. Na vprašanje, ali je bolj varno, da bi s takšnim cepilcem upravljala ena oseba ali dve, odgovorim, da je tako kot pri avtu. Bolj varno je, da avto vozi ena oseba.“ Seveda pa lahko pri samem delovnem procesu sodelujejo tudi druge osebe, kot npr. pri podajanju drv ali pa pobiranju in zlaganju že razklanih drv. Izpoved priče potrjuje tudi življenjsko logično dejstvo, kot to navaja sodišče prve stopnje, da je cepilec iz varnostnih razlogov narejen tako, da dokler tisti, ki opravlja s cepilcem, medtem ko namešča panj za razcep na delovno mizo, ne more istočasno sprožiti gumba ali ročice za pogon sekire, saj v tem trenutku nima prostih rok, da bi to storil. Šele ko upravljalec cepilca namesti panj na delovno mizo in ima proste roke, lahko sproži gumb ali ročico za pogon sekire cepilca, zato do poškodb, kakršne je utrpel tožnik, ne more priti.

8. V pretežnem delu pritožba oporeka ugotovitvi prvega sodišča, da so se na cepilcu nahajale nalepke, ki opozarjajo na varno delo s cepilcem. Ne glede na to, da že iz izpovedbe tožnika izhaja, da je po dogodku opazil na cepilcu oznake za varno delo, pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravno pomembno dejstvo, ali so obstajala pisna navodila za varno delo s konkretnim cepilcem, oziroma ali nalepke na cepilcu prikazujejo postopek varnega dela, saj bi se morala tako tožnik, kot tudi zavarovanec toženke ob prevzemu cepilca kot upravljalca nevarne stvari seznaniti z navodili za varno delo; bodisi od imetnika stvari oziroma od osebe, od katere sta nevarno stvar prevzela. Poleg objektivne odgovornosti obeh upravljalcev nevarne stvari je tako podana tudi njuna subjektivna odgovornost, saj sta oba opustila potrebne varnostne ukrepe oziroma se s pravilnim delovanjem cepilca pred uporabo nista seznanila, pa bi se kot upravljalca nevarne stvari morala. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi se morala oba zavedati, da je delo na način, da ročico sekire cepilca sproža nekdo drug in ne on sam, medtem ko drugi na delovni mizi namešča panj za razcep, zelo nevarno. Ob kumulaciji objektivne in subjektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca za nastalo škodo v konkurenci s tožnikovo odgovornostjo oziroma njegovim prispevkom, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tudi tožnik glede na okoliščine konkretnega primera v enakem obsegu soprispeval k nastali škodi (prvi odstavek 131. člena OZ).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o materialnopravni zmotni odločitvi prvega sodišča glede povrnitve pravdnih stroškov. Sodna praksa zgolj izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini. V konkretnem primeru je bil sporen tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka in so se v ta namen tudi izvajali dokazi, zato je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo glede na končni uspeh tožnika v pravdi.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Toženka do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, saj njen odgovor k odločitvi sodišča v ničemer ni pripomogel (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pravdni stranki zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ.