Jedro

Če delodajalec delavca ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas le ustno seznani z razlogi za sklepanje takšnega delovnega razmerja, v pogodbi o zaposlitvi pa teh razlogov pisno ne navede, je treba šteti, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno nezakonito.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da glasi: " Sklep direktorja tožene stranke z dne 19. 5. 1999 in odločba komisije za pritožbe tožene stranke z dne 19. 8. 1999 se razveljavita. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 6. 1999 ni prenehalo in mu še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od dne 1. 7. 1999 dalje obračunati bruto zneske plač, kot bi jih prejemal, če bi bil zaposlen pri toženi stranki, po izplačilu davkov in prispevkov pa tožniku izplačati neto zneske plač, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega plačilnega dne dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika in zahtevek za ugotovitev, da mu dne 30. 6. 1999 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pri tem je štelo, da so bila delovna razmerja za določen čas, ki jih je tožena stranka večkrat zaporedoma sklenila s tožnikom, sklenjena zakonito. Dejstvo, da v sklepih o sklenitvi delovnega razmerja ni naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ni pomembno, saj je bil tožnik ob vsakokratni sklenitvi delovnega razmerja s strani tožene stranke seznanjen s tem, da se delovno razmerje sklepa le za določen čas in z razlogi za to. Poleg tega predstavljata nadomeščanje začasno odsotnega delavca in začasno povečan obseg dela zakonita razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi opozarja, da v sklepih o sklenitvi delovnega razmerja ni bil naveden razlog, zaradi katerih se sklepa delovno razmerje za določen čas. Navaja tudi argumente za svojo trditev, da je pri toženi stranki vseskozi obstajala trajna in ne le začasna potreba po delu tožnika. Delavca, ki naj bi ju nadomeščal tožnik, sta v bolniškem staležu pogosto tudi sedaj, obstajajo pa tudi stalna naročila za mizarska dela. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja jasno seznanjen z razlogom za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Razlog je bil v začasno povečanem obsegu mizarskih del pri toženi stranki, ki pa je zaradi upada naročil kasneje odpadel. V nadaljevanju tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnika, s katerimi le-ta dokazuje obstoj trajnih potreb po njegovem delu. Pritožba je utemeljena. Stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da zadošča, če delodajalec delavca ustno seznani z razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ne da bi bili le-ti pisno navedeni v pogodbi o zaposlitvi, kar naj bi glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča storila tožena stranka, je zmotno. Delovno razmerje za določen čas je izjema in ga je mogoče skleniti le v točno določenih primerih (17. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000). Če ob sklenitvi delovnega razmerja za določen čas zakonski razlog ni obstajal, velja zakonska presumpcija o delovnem razmerju za nedoločen čas (1. odst. 18. čl. ZDR). Zaradi varstva delavca, kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, je zato potrebno, da je razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas naveden že v sami pogodbi o zaposlitvi (oziroma v konkretnem primeru v sklepih o sklenitvi delovnega razmerja, ki v obravnavani zadevi očitno nadomeščajo pogodbe o zaposlitvi). Pristajanje na možnost ustnega pojasnila delodajalca o razlogih za sklenitev delovnega razmerja za določen čas namreč otežkoča preverljivost zakonitosti pogodbe o zaposlitvi v smislu možnosti preverjanja, ali je ob sklenitvi delovnega razmerja obstajal zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. To pa je, glede na že omenjeno izjemnost možnosti sklepanja delovnega razmerja za določen čas, nesprejemljivo. Iz navedenega izhaja, da je bilo delovno razmerje tožnika za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, zaradi česar je treba šteti, da je tožnik sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, kar pa pomeni, da je njegov zahtevek utemeljen. Ker je torej prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99).