Jedro

Izvršitveno ravnanje očitanega kaznivega dejanja je lažno prikazovanje dejstev, kar je v obravnavanem opisu napolnjeno z očitki, da je obsojenka oškodovancema najprej lažnivo prikazovala (raznovrstne) podatke o sebi in svojih bližnjih, nato pa jima navajala lažnive razloge, zaradi katerih naj bi potrebovala denar, ter jima ob tem zatrjevala, da bo ves posojeni denar vrnila, saj se bo zaposlila v Avstriji, kar je bilo prav tako lažno, saj denarja že prvotno ni imela namena vrniti, saj se v Avstriji ni zaposlila in se tudi ni imela namena zaposliti. S tem je opisano obsojenkino lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zlasti z navajanjem lažnih razlogov za vsakokratno izposojo denarja in hkratnim lažnivim prikazovanjem, da bo denar vrnila, čeprav tega namena nikdar ni imela, s čimer je pri oškodovancema ustvarjala zmoto, da sta ji v škodo svojega premoženja izročala denar.

Razlaga časovnega kriterija v obravnavanem primeru ne dopušča konstrukcije enega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katero bi bili vključeni obe obravnavani dejanji. Med dejanjema je namreč skoraj pet mesecev časovnega presledka, kar upoštevaje zlasti, da gre le za dve dejanji, kaže, da je med ravnanjema obsojenke prišlo do časovnega pretrganja in na novo oblikovane volje za storitev drugega kaznivega dejanja, storjenega zoper drugega oškodovanca, kar so okoliščine, zaradi katerih njenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot enotno dejavnost.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje ji je določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen enajst mesecev zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Oškodovanemu B. B. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 119.000,00 EUR, oškodovanemu C. C. pa v znesku 36.670,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostanku pa ju napotilo na pravdo. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je določeno kazen za prvo kaznivo dejanje znižalo na dve leti zapora, za drugo kaznivo dejanje pa na deset mesecev zapora ter nato izrečeno enotno kazen znižalo na dve leti in osem mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec. Glede očitkov o opisu kaznivih dejanj in pravni opredelitvi je pritrdila razlogom višjega sodišča, v nasprotovanju vrsti in višini kazenske sankcije pa je prepoznala uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagala zavrnitev zahteve.

4.Odgovor je bil vročen obsojenki in zagovorniku, ki je v izjavi vztrajal pri svojih navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

Glede zakonskih znakov kaznivega dejanja

5.Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da dejanji, ki se očitata obsojenki, nista kaznivi. Ob sklicevanju na sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 45300/2022 zatrjuje, da obljube po ustvarjanju skupnega življenja in izkazovanje ljubezenskih čustev - kar prepozna kot bistven očitek tudi v obravnavani obtožbi - ne zadostijo zakonskemu znaku kaznivega dejanja goljufije. Višjemu sodišču ob tem očita, da ni pojasnilo, v čem se opis dejanja iz citirane zadeve razlikuje od opisov v obravnavani zadevi.

6.Vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 45300/2022, iz katere izhaja stališče, da zgolj obljube po ustvarjanju skupnega življenja in izkazovanje ljubezenskih čustev, ob izostanku konkretnih dejanskih okoliščin, iz katerih bi bil razviden preslepitveni namen, ne zadostijo zakonskemu znaku kaznivega dejanja goljufije. Stališče v tej odločbi, na katerega Vrhovno sodišče kot precedenčno sodišče tudi sicer ni vezano, ne nasprotuje materialnopravnemu naziranju višjega sodišča v tej zadevi. Slednje je namreč konkretizirano pojasnilo, da gre v obravnavanem primeru za povsem drugačno situacijo, saj iz opisa obeh dejanj (v nasprotju z opisom iz citirane odločbe) izhajajo številna druga lažna zatrjevanja obsojenke obema oškodovancema (7. točka drugostopenjske sodbe).

7.Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije so: (i) storilčevo lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin (izvršitveno ravnanje), (ii) zmota druge osebe, (iii) ravnanje druge osebe v škodo svojega ali tujega premoženja in (iv) storilčev namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Tako iz navedenih zakonskih znakov kot iz dejstva, da je kaznivo dejanje goljufije uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, jasno izhaja, da namen inkriminacije goljufije ni varstvo resnice same po sebi, temveč varstvo premoženjskopravnih razmerij med posamezniki. Bistvo kaznivega dejanja goljufije je v tem, da storilec s povzročitvijo ali izkoriščanjem zmote druge osebe pride (oziroma vsaj skuša priti) do premoženja, ki mu ne pripada.

8.V vložnikovih navedbah je mogoče prepoznati nasprotovanje zakonskemu znaku lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, vendar vložnik izhaja iz napačnega izhodišča, da naj bi bistven očitek predstavljalo lažno prikazovanje čustev, ostale obsojenkine laži pa naj ne bi bile pomembne. Izvršitveno ravnanje očitanega kaznivega dejanja je lažno prikazovanje dejstev, kar je v obravnavanem opisu napolnjeno z očitki, da je obsojenka oškodovancema najprej lažnivo prikazovala (raznovrstne) podatke o sebi in svojih bližnjih, nato pa jima navajala lažnive razloge, zaradi katerih naj bi potrebovala denar, ter jima ob tem zatrjevala, da bo ves posojeni denar vrnila, saj se bo zaposlila v Avstriji, kar je bilo prav tako lažno, saj denarja že prvotno ni imela namena vrniti, saj se v Avstriji ni zaposlila in se tudi ni imela namena zaposliti. S tem je opisano obsojenkino lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zlasti z navajanjem lažnih razlogov za vsakokratno izposojo denarja in hkratnim lažnivim prikazovanjem, da bo denar vrnila, čeprav tega namena nikdar ni imela, s čimer je pri oškodovancema ustvarjala zmoto, da sta ji v škodo svojega premoženja izročala denar. To so tista konkretna ravnanja, ki ustrezajo zakonskemu znaku očitanega kaznivega dejanja. Navedba o lažnem prikazovanju čustev oziroma dajanju obljub o skupnem življenju, na katero se osredotoča vložnik in ki jo opis dejanja znatno preseže, pa zgolj dodatno osvetljuje obsojenkino nepošteno ravnanje. Prikazuje odnos, ki ga je obsojenka vzpostavila z oškodovancema in na podlagi katerega sta ji slednja zaupala, kar ji je omogočilo učinkovitejše izvrševanje kaznivega dejanja, vendar pa te okoliščine same zase ne predstavljajo njenega bistva. Glede na pojasnjeno vložnikove navedbe, s katerimi zatrjuje pomanjkljivost zakonskih znakov kaznivega dejanja, niso utemeljene, posledično pa ni podana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP.

Glede nadaljevanega kaznivega dejanja

9.Vložnik uveljavlja kršitev prvega odstavka 54. člena KZ-1 s trditvijo, da bi sodišče obe obravnavani kaznivi dejanji moralo pravno opredeliti kot (eno) nadaljevano kaznivo dejanje. Meni, da so za uporabo konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja izpolnjeni vsi pogoji, vključno s časovno povezanostjo, saj gre med dejanjema za minimalen časovni presledek, zlasti upoštevajoč naravo kaznivega dejanja.

10.Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 se za obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja zahteva: (i) storitev dveh ali več kaznivih dejanj, ki so (ii) ista ali istovrstna, (iii) premoženjska, (iv) storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, (v) istočasno ali zaporedoma, in ki (vi) glede na kraj, način storitve ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja se tako približuje pojmu naravne in ne samo pravne celote. Združevalni elementi morajo biti namreč tako prepleteni in povezani, da pomenijo naravno celoto, sestavljeno iz sicer več posameznih kaznivih dejanj, kar vse predstavlja isti historični dogodek.

11.Obsojenka je bila v obravnavani zadevi spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj goljufije. Prvo, opredeljeno po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, je bilo storjeno v času od 14. 1. 2016 do 19. 5. 2017, drugo, opredeljeno po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pa v času od 15. 10. 2017 do 18. 12. 2017. V obeh primerih je obsojenka posameznemu oškodovancu navajala lažne osebne in družinske podatke, ga zavajala z nepristnim izkazovanjem čustev ter z vsakokratnimi (sicer raznovrstnimi) lažnivimi razlogi za izposojo denarja in zatrjevanjem, da bo denar vrnila, kar je utemeljevala z zaposlitvijo v Avstriji, na njegovo škodo pridobivala premoženjsko korist, ki je v prvem primeru znašala 119.000,00 EUR, v drugem pa 36.670,00 EUR.

12.Vrhovno sodišče, kot že tudi sodišči prve in druge stopnje, ugotavlja, da gre za istovrstni premoženjski kaznivi dejanji, storjeni iz koristoljubja, ki ju povezuje podoben način izvršitve, čeprav sta bili storjeni zoper dva različna oškodovanca. Vendar pa je sklep, da sicer samostojni kaznivi dejanji v življenjskem smislu predstavljata eno sámo dogajanje oziroma eno sámo homogeno celoto, utemeljen šele, če so dejanja med seboj tudi časovno tako povezana, da je moč govoriti o njuni istočasnosti ali zaporednosti. Pri razlagi enotne dejavnosti in časovne povezanosti med posameznimi kaznivimi dejanji v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja je treba izhajati iz uveljavljenih stališč sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki materialnopravne pogoje za uporabo te konstrukcije razlaga (izredno) ozko, izraz "zaporedoma" pa pomensko čim bližje izrazu "istočasno". Časovno povezavo sodna praksa razlaga kot časovno strjeno delovanje storilca, ne da bi prišlo med posamičnimi izvršitvenimi dejanji do časovnega pretrganja oziroma časovne diskontinuitete, pri čemer je zaporedno ravnanje opredeljeno kot praviloma serijsko, izvršeno v krajšem časovnem obdobju.

13.Takšna razlaga časovnega kriterija v obravnavanem primeru ne dopušča konstrukcije enega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katero bi bili vključeni obe obravnavani dejanji. Med dejanjema je namreč skoraj pet mesecev časovnega presledka, kar upoštevaje zlasti, da gre le za dve dejanji, kaže, da je med ravnanjema obsojenke prišlo do časovnega pretrganja in na novo oblikovane volje za storitev drugega kaznivega dejanja, storjenega zoper drugega oškodovanca, kar so okoliščine, zaradi katerih njenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot enotno dejavnost. Niti spremljajoče okoliščine (istovrstnost ravnanj in podoben način izvršitve) niti okoliščine, na katere opozarja vložnik (tj. narava dejanja, zaradi katere naj bi obsojenka dlje časa iskala novega oškodovanca - kar tudi sicer iz pravnomočne sodbe ne izhaja) niso take, da bi na njihovi podlagi časovni razmak med obema izvršitvenima dejanji relativizirale v takšni meri, da bi bilo ti dve kaznivi dejanji mogoče opredeliti kot zaporedoma storjeni. Vse navedeno vodi v zaključek, da z izpodbijano pravnomočno sodbo, s katero je bila obsojenka spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj goljufije po 211. členu KZ-1, določba prvega odstavka 54. člena KZ-1 ni bila prekršena.

14.Neutemeljene in tudi posplošene so nadalje navedbe vložnika, da je sodišče "kršilo določbe kazenskega zakona", ker obravnavanega postopka ni združilo s postopkom III K 68850/2020. Vložnik očitno meri na procesni položaj iz petega odstavka 32. člena ZKP, po katerem se v primerih, ko pred istim sodiščem tečejo ločeno postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj, praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba, pri čemer je izjema določena v primerih, ko bi enotna izvedba postopka oteževala uspešno izvedbo kazenskega postopka, če bi bilo to nesmotrno ali v nasprotju z drugimi tehtnimi razlogi (kot je denimo različna faza posameznih postopkov).

15.Vložnik bi z zatrjevanjem te kršitve uspel, če bi izkazal, da sodišče ni imelo tehtnih razlogov za uporabo izjeme iz petega odstavka 32. člena ZKP, nato pa še, da je takšna kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Temu vložnik ni zadostil. Najprej ni izkazal okoliščin, ki bi terjale združitev postopkov, saj razen navedbe opravilne številke in posplošenega navajanja, da bi dejanja sodila v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ni konkretiziral okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi kršitev petega odstavka 32. člena ZKP. Dalje pa tudi ni izkazal vpliva, ki bi ga morebitna kršitev citirane določbe imela na zakonitost sodbe, ki je predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedba, da bo obsojenka dobila bistveno višjo kazen kot bi jo v primeru združitve postopkov, je špekulativna in zmotna že v izhodišču (upoštevajoč še, da zadeva III K 68850/2020 ni niti pravnomočno končana), predvsem pa vložnik z njo ne izkaže nikakršnega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

16.Neutemeljen je ob tem tudi očitek višjemu sodišču, da se do navedb obrambe o enotni opredelitvi v tem postopku obravnavnih dejanj in združitvi dejanj iz drugega postopka, ni opredelilo, saj so razlogi o tem podani v 12. do 15. točki drugostopenjske sodbe.

Glede preostalih navedb v zahtevi

17.Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da je podano nasprotje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. Prepozna ga v ugotovitvah sodišča, ki naj bi v 7. točki obrazložitve najprej navedlo, da je opis goljufije (ko je obsojenka ob lažnem izkazovanju čustev in vzbujanju upanja po partnerski zvezi ter ob številnih drugih lažnih zatrjevanjih izvabljala denar) zadosten, v 16. točki sodbe pa naj bi navedlo, da izkazovanje čustev in obljube po skupnem življenju ne predstavljajo zakonskega znaka goljufije.

18.Zatrjevana kršitev ni podana. Višje sodišče je v 7. točki obrazložitve sodbe jasno navedlo, da v obravnavanem primeru opis dejanja ne vsebuje zgolj lažnega izkazovanja čustev in obljub po skupnem življenju, ter pojasnilo, kateri so tisti (številni) očitki iz opisa dejanja, ki zapolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. Nadaljnja navedba iz 16. točke obrazložitve, da okoliščine izkazovanja čustev in obljub po skupnem življenju same po sebi ne predstavljajo zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, s predhodnimi navedbami ni v nasprotju.

19.Nadaljnje vložnikove trditve so usmerjene v odločbo o kazenski sankciji, ki jo je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je bil z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), medtem ko predstavlja nasprotovanje primernosti izrečeni kazenski sankciji izključno pritožbeni razlog (374. člena ZKP). Vložnik utemeljuje izrek milejše kazenske sankcije z naštevanjem olajševalnih okoliščin, ki jih sodišči po njegovem mnenju nista upoštevali v zadostni meri (obsojenkina dosedanja nekaznovanost, mladost, časovna odmaknjenost dejanja, izsiljevanje tretjih oseb). Vse povzeto se v celoti nanaša na vprašanje primernosti izrečene kazni in ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

20.V zaključku zahteve vložnik navaja še, da sta premoženjskopravna zahtevka neupravičena, saj bi bilo obsojenko treba oprostiti obtožbe, tudi sicer pa je brez premoženja. S temi trditvami ne uveljavlja nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z odločitvijo o premoženjskopravnih zahtevkih.

C.

21.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

22.Obsojenko, ki je prejemnica denarne socialne pomoči, je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

23.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1A. Vodičar, 211. člen, v: D. Korošec, K. Filipčič, H. Devetak (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Posodobljena izdaja, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 631-632. Enako odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-7/23 z dne 6. 11. 2025. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-7/23 z dne 6. 11. 2025. 3 A. Vodičar, 211. člen, v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 541. 4 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 15894/2012 z dne 15. 5. 2018. 5 Denimo sodbe v zadevah I Ips 59453/2013 z dne 29. 11. 2018, I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020,I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021, I Ips 40511/2018 z dne 4. 3. 2021, I Ips 57477/2017 z dne 19. 1. 2023. 6 Npr. zadevi I Ips 6097/2010-585 z dne 20. 12. 2012, I Ips 40511/2018 4. 3. 2021. 7 Npr. zadeve I Ips 58203/2010 z dne 17. 1. 2013, I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013,I Ips 40511/2018 z dne 4. 3. 2021. 8 Tako sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 67881/2021 z dne 5. 12. 2024 (11. točka) in I Ips 22453/2010-206 z dne 19. 2. 2015 (16. točka). 9 Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve vselej razločno pojasniti in utemeljiti, saj Vrhovno sodišče - ob načelu dispozitivnosti - pravnomočne sodbe ne preizkuša po uradni dolžnosti.