Jedro

Če do prevzema zgrajenega vodovodnega omrežja s strani občine ni prišlo, gre za zasebni vodovod v smislu 10. točke 4. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo. Glede na vsebino 14. člena pogodbe o izgradnji je posamezne objekte možno priključiti na zgrajene komunalne vode zasebnega vodovoda po pridobitvi potrdila gradbenega odbora o plačilu stroškov izgradnje komunalne infrastrukture. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da je že pogodba o izgradnji dokaz o zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi obravnavanega objekta. Upravni organ bi lahko le na podlagi predloženega potrdila gradbenega odbora štel, da je pogoj za priključitev izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila gradbeno dovoljenje Upravne enote Škofja Loka št. 351-387/2010 z dne 18. 3. 2011, zavrnila tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše (objekta 9b) na zemljišču parc. št. 133/31 k.o. ... in ji naložila povračilo stroškov pritožbenega postopka v odmerjeni višini.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) o minimalni komunalni oskrbi obravnavanega objekta s pitno vodo. Toženka ugotavlja, da zemljišče posega leži v območju, ki se ureja z Odlokom o zazidalnem načrtu za ureditveno območje SO Hrastnica (Uradni list RS, št. 71/01, v nadaljevanju ZN). Ta v 8. členu določa, da je treba za zagotovitev oskrbe z vodo do območja izvesti celotno omrežje. V 12. členu je določena etapnost izvedbe ZN, v prvi etapi tudi izgradnja vodovodnega omrežja. Na podlagi navedenega so takratni lastniki zemljišč kot bodoči investitorji na podlagi pogodbe o izgradnji komunalne infrastrukture na območju stanovanjsko-obrtne cone Hrastnica z dne 12. 1. 2004 (v nadaljevanju pogodba o izgradnji), ki so jo sklenili z občino, z lastnimi sredstvi zgradili komunalno infrastrukturo, to je tudi obstoječi zasebni vodovod. Tega Občina Škofja Loka kljub 8. členu pogodbe o izgradnji še ni prevzela v upravljanje. Ker gre za zasebni vodovod, je treba upoštevati tudi ostale pogoje iz pogodbe, med drugim 14. člen, po katerem je posamezen objekt možno priključiti na komunalno infrastrukturo po pridobitvi potrdila gradbenega odbora o plačilu stroškov izgradnje komunalne infrastrukture. Ker je treba upoštevati pogodbeno vsebino in je za priključitev predpogoj tudi plačan sorazmerni del prispevka, ki ga tožnica v postopku ni izkazala, priključek objekta 9b na zasebni vodovod ni mogoč.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi podrobno opisuje kronologijo dogodkov v zvezi z gradnjo komunalne infrastrukture in v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja za objekt 9b. Meni, da je bila z izgradnjo vodovodnega omrežja zagotovljena minimalna komunalna oskrba načrtovanih stanovanjskih objektov in s tem izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Navaja, da je Občina Škofja Loka 3. 3. 2010 pridobila delno vodno dovoljenje za rabo vode za oskrbo s pitno vodo iz naštetih vodnih virov. S tem ko je postala upravljavec vodovodnega sistema, je pristojna za izdajo soglasja za priključitev objekta 9b na vodovod, ki pa ga kljub tožničinemu pozivu z dne 15. 9. 2011 še ni izdala. Res je po pogodbi o izgradnji soglasje gradbenega odbora pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, vendar pa je njen pravni prednik A.A. v skladu z določbo 6. člena pogodbe o izgradnji že soprispeval k izgradnji komunalne infrastrukture. Gradbeni odbor je sicer dal soglasje za priključitev na vodovod za stanovanjsko hišo 9a, za 9b pa je najprej zahteval ponovno plačilo za izgradnjo komunalne infrastrukture v višini 10.000,00 EUR na račun sorazmernega deleža izgradnje komunalne infrastrukture, čeprav obe hiši stojita na eni parceli in sta po velikosti enaki ostalim hišam iz ZN SO Hrastnica (npr. po prikazu v načrtu parcel v ZN sta enaka objektu št. 8). Poudarja, da je pravni prednik s plačilom svojega dela izgradnje komunalne infrastrukture postal lastnik enega priključka in se pri tem sklicuje na 9. točko pogodbe o lastništvu vodovodnega omrežja ... za potrebe SO Hrastnica z dne 1. 7. 2003. Kot lastnica parcele ne potrebuje dveh priključkov in števcev, saj sta obe hiši njeni in stojita na eni parceli. Z lastništvom priključka na parcelni št. 1337/31, kot je razvidno iz pogodbe o lastništvu vodovodnega omrežja, je v tem delu izpolnjen pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja tudi za objekt 9b. Kljub temu da je bila pripravljena plačati navedeni znesek, ji gradbeni odbor ni želel dati pisnega potrdila o plačilu. Ravnanje članov gradbenega odbora, ki ne dajo soglasja, obenem pa ji onemogočajo plačilo 10.000,00 EUR, je nedopustno. Sprašuje se, kakšen interes izkazujeta pritožnika B.B. in C.B., saj B.B. z dnem 5. 11. 2010 ni več član gradbenega odbora SO Hrastnica. Na podlagi vsega navedenega meni, da pogodba o izgradnji dokazuje minimalno komunalno oskrbo spornega objekta, izpolnjen pa je tudi pogoj za priključitev, saj je bil strošek izgradnje komunalne infrastrukture na območju SO Hrastnica v celoti poravnan s strani njenega pravnega prednika A.A. V zaključku opozarja na nedopustno ravnanje Občine Škofja Loka, ki v skladu z omenjeno pogodbo zgrajenih objektov komunalne infrastrukture ni prevzela v last in upravljanje in na nedopustno ravnanje članov gradbenega odbora, ki jim to ni v interesu zaradi opisanih premoženjskih interesov, povezanih z zgrajeno komunalno infrastrukturo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je upravni organ utemeljil stališče, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za oskrbo načrtovane stanovanjske stavbe s pitno vodo, saj tožnica v postopku ni predložila dokazila o možnosti priključitve stavbe na zasebni vodovod (potrdila gradbenega odbora o plačilu stroškov izgradnje komunalne infrastrukture). Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Po 7. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora biti v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazana zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, ki po drugem odstavku istega člena za stanovanjsko stavbo vključuje tudi oskrbo s pitno vodo. Po tretjem odstavku se v primeru, če se minimalna komunalna oskrba zagotavlja s priključevanjem na omrežje gospodarske javne infrastrukture, kot dokazilo za to oskrbo med drugim šteje soglasje o priključitvi, iz katerega izhaja tudi način, kako mora investitor izvesti priključek, da se bo lahko priključil na to infrastrukturo, ali pogodba o opremljanju, iz katere mora prav tako izhajati način, kako mora investitor izvesti priključek na to infrastrukturo.

Iz navedenih določb izhaja, da je o zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi – v konkretnem primeru s pitno vodo – mogoče govoriti šele, če je objekt mogoče priključiti na ustrezno infrastrukturno omrežje in da mora investitor za to predložiti dokaze. Čeprav ZGO-1 našteva dokazila le za primer zagotavljanja minimalne komunalne oskrbe s priključevanjem na omrežje gospodarske javne infrastrukture, to ne pomeni, da zahteva po izkazanosti zagotovljene oskrbe s pitno vodo ne bi veljala tudi v primeru, ko se ta zagotavlja s priključevanjem na zasebni vodovod.

V zadevi ni sporno in to potrjujejo tudi tožbene navedbe, da je bilo obstoječe vodovodno omrežje, na katerega naj bi tožnica priključila načrtovani stanovanjski objekt 9b, zgrajeno na podlagi pogodbe o izgradnji z dne 12. 1. 2004, da je bila pogodba sklenjena med Občino Škofja Loka na eni in lastniki zemljišč na območju SO Hrastnica oz. investitorji gradnje objektov na tem območju na drugi strani ter da Občina Škofja Loka na podlagi te pogodbe zgrajenega vodovodnega omrežja še ni prevzela v last in upravljanje.

Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za javni vodovod, o katerem je v skladu z 11. točko 4. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06 in naslednji) mogoče govoriti le, če je ta namenjen kot občinska gospodarska javna infrastruktura opravljanju storitev javne službe. Ker do prevzema s strani občine ni prišlo, gre za zasebni vodovod v smislu 10. točke istega člena pravilnika, saj so objekti in oprema vodovoda v lasti oseb zasebnega prava in namenjeni lastni oskrbi prebivalcev s pitno vodo. Na to izdano vodno dovoljenje občini, na katerega se sklicuje tožnica in s tem v zvezi dana vloga občini za izdajo soglasja za priključitev objekta 9b na komunalno infrastrukturo z dne 15. 9. 2011, ne more imeti vpliva, saj je za soglasje zaprosila šele po izdaji izpodbijane odločbe.

V zadevi nadalje ni sporno, da je glede na vsebino 14. člena pogodbe o izgradnji posamezne objekte možno priključiti na zgrajene komunalne vode zasebnega vodovoda po pridobitvi potrdila gradbenega odbora o plačilu stroškov izgradnje komunalne infrastrukture. Navedena pogodbena določba torej izrecno pogojuje priključitev objekta na komunalno infrastrukturo s predhodno pridobljenim potrdilom gradbenega odbora, kar nadalje pomeni, da bi upravni organ v obravnavanem postopku lahko le na podlagi predloženega potrdila štel, da je pogoj za priključitev izpolnjen. Tega, kar prav tako ni sporno, tožnica ni predložila. Bistvo njenih trditev namreč je, da gradbeni odbor neutemeljeno zavrača izdajo potrdila tudi za objekt 9b, za tako svoje ravnanje pa nima utemeljenih razlogov, ki jih obširno pojasnjuje.

Po mnenju sodišča presoja pravilnosti stališč o neutemeljeno zahtevanem ponovnem plačilu stroškov izgradnje komunalne infrastrukture v višini 10.000,00 EUR in razlogov na strani gradbenega odbora za zavrnitev izdaje potrdila iz 14. člena pogodbe o izgradnji ne more biti predmet ugotavljanja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Gre namreč za vprašanja, ki se nanašajo na tožničina upravičenja, ki jih ima kot pravna naslednica A.A., ki je bil stranka pogodbe o izgradnji, ter za vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti gradbenega odbora tako po tej kot ostalih pogodbah, ki jih tožnica navaja v tožbi, med drugim, da izda omenjeno potrdilo. Uveljavljanje zahtev za izpolnitev pogodbenih obveznosti (izdaja potrdila) in s tem povezanega ugotavljanja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo, posledično torej, da sama v ta namen ni dolžna plačati zahtevanih 10.000,00 EUR, pa so stvar civilnega sodnega postopka. V njem bi imela tožnica možnost dokazati, da so z izdajo potrdila zaradi ravnanja njenega pravnega prednika, ki naj bi plačal svoj delež stroškov pri gradnji komunalne infrastrukture, izpolnjeni vsi pogoji.

Ker torej po 14. členu pogodbe o izgradnji brez potrdila gradbenega odbora ne more priti do priključitve stavbe na zgrajeni vodovod, brez priključitve pa ni mogoče trditi, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo, v zadevi tudi po mnenju sodišča ni bil izpolnjen omenjeni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da je že pogodba o izgradnji dokaz o zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi obravnavanega objekta.

Tožnica v tej zadevi ne more doseči izdaje gradbenega dovoljenja, tudi če je Občina Škofja Loka kršila 8. člen pogodbe o izgradnji, ki določa, da občina po izgradnji komunalne infrastrukture neodplačno prevzame vse objekte komunalne infrastrukture, komunalne vode ter zemljišča, na katerih je zgrajena komunalna infrastruktura v last in zagotovi njeno obratovanje. Prav tako na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati zatrjevano nedopustno ravnanje članov gradbenega odbora. Oboje je lahko predmet morebitnih odškodninskih zahtevkov.

Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da pritožnika B.B. in C.B. v zadevi nista imela pristojnosti, ker da B.B. od 5. 11. 2010 ni več član gradbenega odbora.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da ju je upravni organ z vabilom na narok za ustno obravnavo povabil k udeležbi v postopku zaradi varstva njunih pravic in pravnih koristi, da sta 23. 1. 2011 v zvezi s tem poslala vlogo, v kateri sta zatrjevala lastništvo na komunalni infrastrukturi, da je bila ta izjava po podatkih zapisnika prebrana na ustni obravnavi 31. 1. 2011 in da nanjo pooblaščenka investitorke ni imela pripomb. Tudi iz njune pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje, ki sta jo vložila 14. 4. 2011, med drugim izhaja, da sta lastnika in uporabnika vodovodnega zajetja in vodovodnega omrežja, na katerega se bo priključil objekt investitorke.

Glede na navedeno sodišče meni, da sta omenjena udeleženca z naslova lastništva vodovoda imela pravni interes uveljavljati v postopku ugovore, da niso izpolnjeni pogoji za priključitev tožničinega objekta na zasebni vodovod, na kar ne more imeti nobenega vpliva v tožbi izpostavljeno dejstvo, da B.B. ni več član gradbenega odbora.

Ker niti ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno presojo pravilnosti stališča, da v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila zagotovljena oskrba načrtovane stanovanjske stavbe s pitno vodo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).