Jedro

Tožnik je v spornem času na misiji izvajal takšne nevarne naloge, zaradi katerih je upravičen do zahtevanega dodatka, skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 9. člena Priloge 2 Uredbe (po tej določbi je predviden dodatek za nevarne naloge v primeru izvajanja nadzora množic, evakuacije državljanov Republike Slovenije iz nevarnih območij, zaščite, reševanja in pomoči, taktičnih premikov v območju delovanja in letalskega transporta na območju delovanja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2011 v drugi alinei 3. točke izreka tako, da je tožniku priznalo dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov 250,00 EUR, razvidnimi iz sodbe (II. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 393,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je določitev višine dodatka za nevarne naloge, ki je predmet tega spora, v izključni pristojnosti ministra za obrambo. Takšen dodatek je bil v primeru tožnika sprejet na podlagi Odredbe o določitvi dodatkov za nevarnost na območju delovanja, dodatkov za nevarne naloge in dodatkov za posebne pogoje bivanja in delovanja pripadnikov MOM z dne 24. 3. 2011 (v nadaljevanju Odredba). Z Odredbo ministrice je bilo tako vsem pripadnikom v A. določen dodatek za nevarne naloge na misiji v višini 750,00 EUR, višina dodatka pa je bila določena na podlagi izvedene analize razmer in pogojev, vezanih na delo, naloge in dolžnosti na nameravani misiji. Zato tožnik ne more zahtevati dodatka na podlagi opravljanja dejanskega dela. V tej zvezi se tožena stranka sklicuje na stališče iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 293/2007 in VIII Ips 421/2007, iz katerih izhaja, da je določitev delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do dodatka, v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. Tožnik v spornem času ni izpolnil pogojev, ki jih določa 3. točka 1. odstavka 9. člena Priloga 2 Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in 98/2010), ker je na misiji opravljal le občasne taktične premike, saj izvajanje zgolj taktičnih bojnih premikov nikakor ne ustreza standardu, po katerem mora pripadnik v pretežnem delu opravljati naloge, ki so taksativno naštete v Uredbi. Da bi tožnik izpolnil pogoje za izplačilo zahtevanega dodatka, bi moral vse naloge na misiji opravljati v pretežnem delu in ne zgolj posamezne naloge. Sodišče je v sodbi zmotno obrazložilo naravo taktičnih premikov oziroma taktično bojnih premikov, saj je glede tega priča A.A. izpovedal, da se je vsak premik iz baze štel za taktičen premik. Tožnik je bil napoten na misijo na podlagi ukaza o napotitvi na opravljanje nalog v tujini, zoper takšen ukaz pa ni ugovarjal, zaradi česar je postal dokončen, izpodbijana odločba o določitvi dodatka za nevarne naloge pa je temeljila prav na navedenem ukazu. Ker je sodišče zmotno razsodilo, tožena stranka predlaga da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Tožena stranka se zmotno sklicuje na primere iz sodne prakse, pri katerih je šlo za obravnavanje drugačnih pravnih vprašanj in dejanskega stanja, ki ni primerljivo s sporno zadevo. Poleg tega tožniku na podlagi ukaza niso bile določene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je bil z ukazom zgolj napoten na opravljanje nalog v tujino. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu gre za presojo, če je bil tožnik v času od dne 14. 4. 2011 do dne 14. 10. 2011, ko je bil na vojaški misiji v D., upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, kot mu je bil določen na podlagi odločbe tožene stranke z dne 24. 3. 2011. Iz predloženih listin je razvidno, da je tožnik v navedenem obdobju kot pripadnik Slovenske vojske v nazivu višji štabni vodnik izvajal dela in naloge v mirovni operaciji B. pod okriljem NATO v D.. Tožena stranka mu je v odločbi z dne 24. 3. 2011 med ostalim določila tudi pravico do izplačila dodatka za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, skladno z določbo 2. točke 1. odstavka 9. člena Priloge 2 Uredbe. Po navedeni določbi je predvidena takšna višina dodatka v primeru izvajanja nalog, ki se nanašajo na iskanje in reševanje, preiskovanje območij in objektov, občasnih taktičnih premikov v območju delovanja in informacijskega delovanja. Po določbi 3. točke 1. odstavka 9. člena Priloge 2 Uredbe pa je predviden dodatek za nevarne naloge v primeru izvajanja nadzora množic, evakuacije državljanov Republike Slovenije iz nevarnih območij, zaščite, reševanja in pomoči, taktičnih premikov v območju delovanja in letalskega transporta na območju delovanja.

Tožnik je zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 3. 2011 o razporeditvi na formacijsko dolžnost opravljanja nalog v misiji v D. ugovarjal, vendar tožena stranka o ugovoru ni odločila, zato je v predpisanem zakonskem roku zoper odločbo v delu, ki se nanaša na določitev višine dodatka za nevarne naloge, pravočasno uveljavil sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ko je prebralo predloženo listinsko dokumentacijo in zaslišalo tožnika ter priče, ugotovilo, da je tožnik v spornem času na misiji v D. v pretežnem obsegu dejansko izvajal takšne nevarne naloge, ki utemeljujejo priznanje zahtevanega višjega dodatka 1.000,00 EUR, skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 9. člena Priloge 2 Uredbe. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev v izpodbijani sodbi in z njo se v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič A.A., ki je bil poveljnik kontigenta Slovenske vojske ter B.B., ki je bil pripadnik kontigenta Slovenske vojske v D., štelo za dokazano, da je tožnik v spornem času opravljal naloge v oddelku za protokol v poveljstvu C., ko je izvajal neposredno varovanje poveljnika in drugih pomembnih protokolarnih oseb, v pretežnem obsegu, po izpovedbi B.B. je v tej zvezi v povprečju odhajal iz baze štiri do petkrat tedensko. Tožnik je moral ob obisku pomembne osebe v poveljstvu C. neposredno izvajati varovanje oseb na terenu, bodisi v konvoju ali s helikopterjem. V času, ko je bil na misiji, so bile varnostne razmere zelo zaostrene, saj je bil pred napotitvijo v misijo ubit C.C., zaradi česar je bilo v času izvajanja nalog na tem območju tudi več samomorilskih napadov s strani talibanov. Nevarnost delovanja v spornem času dokazuje tudi primer naše pripadnice na misiji D.D., ki je bila v spornem času ranjena. V tej zvezi je A.A. potrdil, da je tožnik v pretežni večini izvajal taktične premike v območju delovanja in ne zgolj občasnih takšnih premikov, pri čemer je obrazložil, da na območju tožnikovega delovanja ni razlikoval med taktičnim in taktičnim bojnim premikom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsa tako izkazana dejstva potrjujejo, da je tožnik v spornem času na misiji v D. izvajal takšne nevarne naloge, zaradi katerih je upravičen do zahtevanega dodatka, skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 9. člena Priloge 2 Uredbe.

Pritožba tožene stranke se zmotno zavzema, da je bil tožnik v spornem času upravičen zgolj do višine dodatka za nevarne naloge, ki mu je bil določen v odločbi z dne 24. 3. 2011 o napotitvi na misijo v D.. Tožena stranka je imela podlago za določitev takšnega dodatka na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM, v skladu z mandatom in načrtom MOM. Vendar lahko minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske določi višino dodatka za nevarne naloge glede na spremenjene okoliščine nastale med izvajanjem MOM (3. odstavek 9. člena Priloga 2 Uredbe). To po ugotovitvi pritožbenega sodišča pomeni, da se v odločbi o napotitvi pripadnika na misijo zgolj predvidi, kakšne naloge bo opravljal na misiji, zaradi česar se kasneje v času delovanja misije glede na spremenjene okoliščine predvidena višina dodatka lahko poviša ali zniža. Zato je za presojo tožnikovega primera sprejemljivo stališče, da pripada upravičencu dodatek za nevarne naloge za dejansko opravljanje nalog na misiji.

Pritožbeno sodišče ne more upoštevati tudi pritožbeno opozarjanje, da je postal ukaz o napotitvi tožnika na opravljanje nalog v tujino dokončen, ker ni bil izpodbijan, na takšnem ukazu pa je temeljila odločba z dne 24. 3. 2011. Pri ukazu gre za akt tožene stranke, ki se nanaša na notranje delovanje in organizacije dela v Slovenski vojski, pri čemer takšen akt nima narave odločanja o pravicah in obveznostih pripadnikov. Poleg tega zoper njega tudi ni mogoče uveljaviti sodnega varstva.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na konkretne delovne spore iz sodne prakse. Gre za delovne spore v zadevah opr. št. VIII Ips 293/2007, VIII Ips 421/2007 in Pdp 886/2009. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sicer šlo v navedenih sporih za obravnavanje zahtevka iz naslova dodatkov na plače, povezanih z vrednotenjem delovnih mest, izvolitvijo v naziv, utemeljenosti plačnega razreda in količnika plače oziroma, da je določitev delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do dodatka, v pristojnosti delodajalca. Vendar navedene zadeve tako z vidika dejanskega stanja kot pravne podlage niso identične in primerljive z zadevo v tem sporu, ko tožnik uveljavlja dodatek za opravljanje nevarnih nalog na misiji v tujini. Zato glede takšnih razlogov pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka, da ovrže odločitev v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče jih je preizkusilo in ugotovilo, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka v pritožbi ni priglasila stroškov, medtem ko je tožnik priglasil stroške v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).