Jedro

Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z prvo izpodbijanim sklepom je prvostopni upravni organ odločil, da se zoper tožečo stranko kot dolžnika opravi izvršba neplačanega prispevka za zdravstveno zavarovanje v znesku 73,74 EUR, zamudnih obresti v znesku 7,37 EUR, nadaljnjih zamudnih obresti od zneska glavnice od 17. 4. 2015 dalje do vključno dneva plačila in stroškov izdaje samega sklepa v višini 25,00 EUR, hkrati pa je določil tudi način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožeča stranka pri banki. V obrazložitvi je navedel, da je v skladu s 156. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) davčni organ zadolžen za davčno izvršbo tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne davčne obveznosti. Z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 4250-7/2014/29 z dne 16. 10. 2014, ki je postala izvršljiva dne 2. 12. 2014, je bilo tožniku naloženo, da v roku 30 dni od vročitve te odločbe plača neplačane prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje po stanju na dan 16. 10. 2014 v skupni višini 77,67 EUR, od tega 73,74 EUR glavnice in 3,93 EUR obresti. Ker tožeča stranka kot dolžnik ni poravnala dolgovanih obveznosti je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skladu s 146. členom ZDavP-2 naslovnemu organu kot pristojnemu davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve izkazane v izreku navedenega izvršilnega naslova. Davčni organ je v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 s citiranim sklepom začel davčno izvršbo. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka, ki je tožeči stranki pojasnila pravno podlago na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep (143. člen v zvezi s 156. členom ZDavP-2). Ugotavlja tudi, da je v obravnavani zadevi obstajal veljaven izvršilni naslov (izvršljiva odločba), ki je bil s strani predlagatelja izvršbe opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv dne 2. 12. 2014. Pojasnjuje tudi, da v skladu z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je izvršilni naslov izdan. Odgovarja tudi na pritožbene ugovore glede slabega socialnega stanja tožeče stranke, ki same po sebi še niso razlog za to, da se ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Prav tako ni podan nobeden od pogojev za ustavitev postopka izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2. 2. Z drugo navedenim izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ kot nedovoljeno zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper opomin pred izvršbo št. DT 4933-32464/2015-2 z dne 17. 3. 2015 iz razloga, ker opomin pred izvršbo ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s pritožbo (240. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku.

3. Tožeča stranka z laično tožbo izpodbija oba citirana akta davčnega organa prve stopnje. Zatrjuje, da je zaradi slabega socialnega stanja upravičena do odpisa davčnega dolga. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanih aktov.

4. Tožena stranka v odgovorih na tožbo prereka vse tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji sodišča sta oba izpodbijana sklepa pravilna in skladna z določbami ZDavP-2 in ZUP, na katere se upravni organ sklicuje in jih sodišče v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Tožeča stranka zato s tožbenimi ugovori glede utemeljenosti odpisa davčnega dolga zaradi slabega socialnega stanja ne more biti uspešna.

7. V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega pa je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. Sodišče tožeči stranki še pojasnjuje, da v tem upravnem sporu izvršilnega naslova ne more izpodbijati, ker je ta postal pravnomočen in izvršljiv, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odpis prispevka za zdravstveno zavarovanje neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemnike, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi.

8. Sodišče soglaša tudi z utemeljitvijo tožene stranke, da opomin ne predstavlja odločbe zoper katero bi bilo mogoče vložiti pritožbo. Ker je s pritožbo mogoče izpodbijati le zakonitost konkretnega upravnega akta prve stopnje (13. člen ZUP), je zato odločitev davčnega organa, da pritožbo iz tega razloga kot nedovoljeno zavrže pravilna in skladna z določbami 240. člena ZUP.

9. Glede na navedeno je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih sklepov pravilen in sta upravna akta na zakonu utemeljena.