Jedro

Izjava zastaviteljice, zapisana v posojilni pogodbi, da skupaj s posojilojemalcem kot porok in zavezanka iz te pogodbe soglaša, da je ta pogodba (v notarskem zapisu) za točno opredeljeno dajatev oz.

plačilo neposredno izvršljiva, pomeni soglasje zastaviteljice, da se opravi izvršba na njeno zastavljeno nepremičnino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ob reševanju dolžnikovega ugovora, po uradni dolžnosti razveljavilo svoj sklep o izvršbi z dne 3.5.2004 in predlog za izvršbo na nepremičnino zastavne dolžnice zavrnilo. Ocenilo je namreč, da predložena notarska listina ni izvršilni naslov za dovolitev izvršbe zoper to dolžnico.

Proti taki odločitvi se upnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sklep razveljavi in potrdi sklep o izvršbi.

Opozarja, da je zastaviteljica v 5. točki posojilne pogodbe dovolila, da se pri njeni nepremičnini vknjiži zastavna pravica in prepoved odsvojitve in obremenitve. Iz 8. točke pogodbe pa še izhaja, da posojilojemalec in porok soglašata, da je ta pogodba v delu, ki se nanaša na dajatev oz. plačilo 25.400,00 DEM v tolarski protivrednosti neposredno izvršljiva. V tem delu je torej porokinja dovolila oz.

soglašala, da se zaradi poplačila zapadle terjatve opravi izvršba na zastavljeno nepremičnino, saj je soglašala, da je pogodba v delu, ki se nanaša na plačilo dolgovanega zneska, neposredno izvršljiva.

Posojilna pogodba v notarskem zapisu torej vsebuje vse sestavine, potrebne za njegovo izvršiljivost in dovolitev predlagane izvršbe na 1/2 nepremičnine vl. št. k.o. L, last porokinje, zastavne dolžnice NR.

Pritožba je utemeljena.

Predlog za izvršbo je bil v tej zadevi vložen 2.2.2004, to je po uveljavitvi ZIZ-A (21.9.2002), zato je po prehodni določbi zadnje alinee 2. odst. 122. člena ZIZ-A (Ur. l. RS, št. 75/02) treba uporabiti določila 250. člena tega noveliranega zakona. Sicer pa so določbe prej veljavnega 250. člena ZIZ in sedanjega 250. člena ZIZ-A glede potrebnega soglasja zastavitelja za vknjižbo hipoteke in opravo izvršbe, vsebinsko enake. Soglasje zastavne dolžnice za ta dejanja je torej nedvomno potrebno. Čeprav v predloženem notarskem zapisu posojilne pogodbe (A6) sicer res ni izrecno in formalno navedeno kot tako, pa po presoji pritožbenega sodišča iz vsebine listine pod točkama 5. in 8., na kateri opozarja pritožba, povsem nedvoumno izhaja, da je zastaviteljica NR soglašala tako z ustanovitvijo hipoteke kot z opravo izvršbe na njeno nepremičnino. Pod točko 5. je namreč v 2. odstavku določeno, da zastaviteljica dovoljuje, da se z dogovorom strank za zavarovanje posojila po tej pogodbi ustanovljena zastavna pravica na solastnem deležu nepremičnine vl. št. k.o. L, kjer je vpisana parc. št. - hiša, v izmeri 154 mý in dvorišče v izmeri 91 mý, vknjiži, kakor tudi prepoved odsvojitve in obremenitve v korist posojilodajalca BD. Točka 8. pogodbe pa se glasi: "Posojilojemalec in porok kot zavezanca iz te pogodbe soglašata, da je ta pogodba v delu, ki se nanaša na dajatev oz. plačilo 25.400,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju G. banke, d.d., za nemško marko, skupaj z vsemi pripadki po pogodbi, neposredno izvršljiva." Nobenega dvoma tako ni, da kot izvršilni naslov predloženi notarski zapis vsebuje vse v 250. členu ZIZ-A predpisane podatke, vključno s potrebnim soglasjem zastaviteljice, da se po zapadlosti terjatve opravi izvršba na njeno nepremičnino, pri čemer je zastaviteljica v navedeni točki

8. opredeljena celo kot zavezanka iz zapisane pogodbe.

Predloženi notarski zapis torej po presoji pritožbenega sodišča je primeren izvršilni naslov za dovolitev predlagane izvršbe na nepremičnino zastaviteljice. Izpodbijani sklep, ki mu tako lastnost odreka in posledično izvršilni predlog zavrača, je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločitev, to je o uveljavljanih ugovornih razlogih (čl. 365, točka 3 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ.