Jedro

Toženec je tožniku utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se ta na delu ni zglasil več kot 5 dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa toženca tudi ni obvestil. Pri tem je nebistveno, koliko neizkoriščenega letnega dopusta je tožnik še imel, saj ni niti zatrjeval niti dokazal, da je izostal opravičeno, ker je koristil (odobreni) letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2010 nezakonita, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, na priznanje delovne dobe, prijavo v socialno zavarovanje in plačevanje nadomestila mesečne plače v neto znesku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in davkov in prispevkov, vse od prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter na plačilo odškodnine v višini 7.800,00 EUR. Hkrati je zaradi umika tožbe za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 266,68 EUR postopek v tem delu ustavilo in odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka (14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik bi v primeru, da bi mu delovni inšpektor svetoval, da mora v vsakem primeru na delo k tožencu, četudi mu ta dela ne zagotavlja, to zagotovo tudi storil. Delovni inšpektor mu je dne 19. 7. 2010 rekel naj počaka doma, ker ima dopust, dokler ga toženec ne pokliče na delo in pošlje kaj pisnega. Ne drži inšpektorjeva izpovedba v delu, ko je navedel, da je sestanek trajal le cca. 2 minuti, ampak je zagotovo trajal vsaj 10 minut. Njegovo izjavo, kako v takšnem primeru svetujejo delavcem, je treba razumeti, da je pojasnil, kakšno je njegovo ravnanje na splošno in ne, kakšno je bilo njegovo ravnanje v konkretnem primeru. Nadalje je tudi izpovedal, da se ne spominja, ali je bilo kritičnega dne govora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, niti da bi tožniku izrecno rekel, naj počaka doma, dokler ga delodajalec ne pokliče, oziroma dokler ne dobi odpovedi. Inšpektor ni zanikal, da bi tožniku kaj takega rekel, temveč se je odgovoru na to vprašanje izognil z izgovorom, da se ne spominja. Nelogično bi bilo, da bi tožnik inšpektorja predlagal za pričo, če bi mu ta izrecno rekel, da se mora vrniti na delo. Tožnik zato vztraja, da je ravnal po inšpektorjevih navodilih. Ne gre zanemariti, da je imel še skoraj ves neizkoriščen letni dopust ter, da je sam toženec na razgovoru povedal, da je bil tožnik na dopustu in, da bo v zvezi z ostalim dobil papir od njegovega odvetnika, kar potrjuje tožnikovo izpoved, da je bil doma po navodilih inšpektorja, predvsem pa iz razlogov na strani toženca, ki ga je v to prisilil. Sodišče prve stopnje bi moralo v svoji dokazni oceni upoštevati celotno izjavo inšpektorja L. in ne le njen del. Sicer pa je več kot očitno, da se je toženec tožnika želel znebiti, zato mu je ponujal tudi denar, da pristane na sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec je bil seznanjen, da je tožnik želel koristiti letni dopust, česar mu slednji ni želel omogočiti, kljub temu, da mu dokazano ni zagotavljal dela. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da tožnikove pritožbene navedbe v delu, kjer navaja, da se ga je toženec želel znebiti in da je nad njim izvajal pritisk, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Enako velja tudi za njegove navedbe, da je toženec tožniku ponujal denar, da pristane na sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih med katerimi ni nasprotij in je ustrezno obrazložena. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Prav tako ni podanih očitanih nasprotij med tem kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med dejanskimi navedbami ter med vsebino zapisnikov in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Glede na navedeno tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu se prosoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2010, ki jo je toženec podal tožniku iz razloga, ker slednji od 16. 7. 2010 dalje več kot 5 dni zapored ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil toženca, čeprav bi to moral in mogel storiti (3. alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tožniku omogočil zagovor in s tem izpolnil svojo obveznost po drugem odstavku 83. člena ZDR; da je odpoved podal v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR; da se je tožnik zadnjič zglasil na delu v ponedeljek 19. 7. 2010 in je bil do zagovora 30. 7. 2010 odsoten več kot 5 dni zaporedoma; da od vključno 20. 7. 2010 do zagovora s tožencem ni bil v stiku in ga o razlogih za odsotnost ni obveščal. Tožnikove trditve, da je izostal z dela iz razlogov na strani toženca, ni štelo za dokazane, zato je zaključilo, da je bil tožnik dolžan o razlogih za svoj izostanek toženca obvestiti in ker tega ni storil, je presodilo, da je presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skladna s 3. alinejo 111. člena ZDR. Prav tako je ugotovilo, da je toženec dokazal, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, s čimer je zadostil tudi pogoju iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Zaradi navedenega je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da je izostal z dela iz razlogov na strani toženca, so v celoti neutemeljene. Pritožbeno sodišče se namreč z navedenimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Res je dokazno breme v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), torej v obravnavani zadevi na tožencu, vendar pa je slednji temu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi zadostil. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in nenazadnje to med pravdnima strankama ni sporno, da se tožnik na delu pri tožencu več kot 5 dni zaporedoma ni zglasil, o razlogih za svojo odsotnost pa toženca ni obvestil. Tožnik je takšno svoje ravnanje opravičeval z navedbami, da ga je toženec poslal domov, ker zanj nima dela in, da mu je tudi inšpektor, na katerega se je obrnil, svetoval, naj počaka doma, da ga toženec pozove nazaj na delo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspel prepričati sodišča v resničnost teh svojih navedb s stopnjo prepričanja, ki se za odločitev v pravdnem postopku zahteva. Glede na nasprotujoči izpovedbi pravdnih strank je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo zlasti tudi izpovedbo zaslišane priče inšpektorja L., ki ni potrdil tožnikovih trditev, da mu je dal navedeni nasvet. Sicer se konkretnega ravnanja s tožnikom res ni spominjal, vendar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil, da v takšnem primeru delavcem svetujejo, da se vrnejo na delo, naj ostanejo doma pa le v primeru, da delodajalec delavcu odredi dopust, ali pa v primeru, da ga zaradi pomanjkanja dela pošlje na čakanje in da pri tožniku ni šlo ne za en ne za drug primer, s čimer je dejansko omajal tožnikove navedbe, kljub temu torej, da ni izpovedoval o konkretnem ravnanju. Inšpektor sicer res ni izrecno zanikal, da bi tožniku dal zatrjevani nasvet, vendar, glede na navedeno ta okoliščina dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izpodbije. Prav tako pa ne omaja inšpektorjevega pričanja okoliščina, da je le-ta izpovedal, da je njegov razgovor s pravdnima strankama kritičnega dne trajal 2 minuti, tudi če bi držale tožnikove trditve, da je razgovor lahko trajal vsaj 10 minut. Sodišče prve stopnje je v bistvenem delu pravilno povzelo izpovedbo zaslišanega inšpektorja in na takšni podlagi utemeljeno gradilo svoje dejanske ugotovitve, da tožnik ni uspel dokazati, da bi izostal z dela iz razlogov na strani toženca.

V zvezi s pritožbeni navedbami tožnika, da ne gre zanemariti dejstva, da je imel tožnik še skoraj ves neizkoriščen dopust, pritožbeno sodišče navaja, da ta okoliščina ne more vplivati na drugačno odločitev od navedene, saj tožnik niti zatrjeval ni, še manj pa dokazal, da je v kritičnem obdobju, po predhodni odobritvi toženca koristil dopust. Tožnik namreč šele v pritožbi navaja, da je bil toženec seznanjen, da želi koristiti dopust, kar mu slednji naj ne bi dovolil, pri čemer pa ne navede niti razlogov za odstop od dokazne prekluzije, zato teh njegovih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo (337. člen ZPP). Sicer pa tudi, če bi te tožnikove navedbe bile resnične, zatrjevana okoliščina, da toženec tožniku ni želel omogočiti koriščenja letnega dopusta, ne omogoča zaključka, da je tožnik upravičeno lahko ostal doma brez, da bi o razlogih za svojo odsotnost obvestil toženca. V obravnavani zadevi je torej tožena stranka uspela dokazati, da je tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato tudi ni osnove za zaključek, da bi dejstvu, ki ga tožnik v pritožbi izpostavlja, torej, da mu je tožena stranka pred presojano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponudila v podpis sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pripisali takšen pomen, kot ga navaja tožnik v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je tako relevantne dejanske okoliščine popolno in pravilno ugotovilo, glede na navedeno pa je njegova odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe, pa so v celoti neutemeljene.

Drugih relevantnih razlogov tožnik v pritožbi ne navaja, zato je izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa pritožbeno sodišče preizkusilo le še glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških toženca pa je odpadla, ker jih le-ta v odgovoru na pritožbo ni zaznamoval.