Jedro

Upoštevati je mogoče, kot izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe (drugi odstavek 367. člena ZPP), samo vrednost spornega predmeta, ki je bila opredeljena v skladu z veljavno procesno zakonodajo, torej vrednost spornega predmeta, navedeno v tožbi v znesku 1.000.000,00 SIT.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik do 13/100 solastnik nepremičnin na parc. št. 533/24 in parc. št. 533/10, vl. št. 374 k.o... in se v zemljiški knjigi pri vl. št. 374 k.o... po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica na ime tožnika do 13/100, pri ostalih 87/100 pa na ime toženca J. T. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo, odločilo pa je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper drugostopenjsko sodbo je vložila revizijo tožena stranka in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da bi morali sodišči upoštevati spremenjene okoliščine na strani tožene stranke, ko je po razvezi tožnikove zakonske zveze prišlo s strani tožencev do bistvenih vlaganj v celotno sporno nepremičnino in so se s tem nujno spremenili deleži prispevkov pravdnih strank. Tožena stranka je vložila dokazila o svojih vlaganjih, vendar je sodišče zavrnilo dokaz z dodatnim angažiranjem izvedenca. Izpodbijani sodbi v svojem bistvu kršita temeljno načelo iskanja materialne resnice in napačno uporabljata materialno pravo v posledici zmotne presoje odločilnih dejstev. Sodišči odločilnega dejstva sploh nista ugotovili. Pravna podlaga za odločitev sodišča je 23. člen ZTLR, vendar sodišče druge stopnje pravi, da to ni prava pravna podlaga, kljub temu pa sprejema dejanske razloge prvega sodišča. Materialni akt gradnje ni bil zaključen ob tožnikovem odhodu, pa sta sodišči vseeno pri pravni presoji napačno upoštevali, da gre za nov objekt, na katerem je tožnik pridobil solastnino. Odločilno dejstvo zgraditve novega objekta oziroma zaključka dogovorjene skupne gradnje v obeh sodbah ni ugotovljeno, pa sta kljub temu sodišči presodili, da gre tožniku solastnina na celotni nepremičnini, vključno z zemljiščem. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo možno tožniku za vlaganja v nedokončano adaptacijo hiše in gradnjo prizidka prisoditi le upravičenje obligacijskopravne narave.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Postopek na prvi stopnji se je končal s sodbo z dne 02.09.1999, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l., št. 26/99). Glede na prehodno določbo 498. člena ZPP so se od uveljavitve tega zakona dalje uporabljale vse njegove določbe, torej tudi določbe o reviziji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Enako je določal v času vložitve tožbe veljavni drugi odstavek 40. člena ZPP 1977 (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 27/90) v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPP 1977. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe vrednost spornega predmeta ocenila na 1,000.000 SIT. Če bi bila navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka, bi se lahko prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog tožene stranke na hiter in primeren način prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti. Po prej veljavnem tretjem odstavku 40. člena ZPP 1977 bi sodišče to lahko storilo najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo pa na prvi glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, po tretjem odstavku 44. člena ZPP pa najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo pred začetkom obravnavanja glavne stvari. V obravnavani zadevi je tožena stranka šele na tretjem naroku predlagala določitev višje vrednosti spornega predmeta in je takrat tožeča stranka vrednost spornega predmeta opredelila na 6,450.000 SIT. Taka označitev vrednosti spornega predmeta je bila prepozna in s tem neupoštevna, tako da je tudi v reviziji tožene stranke opredeljena vrednost spornega predmeta 2,499.000 SIT enostranska, v nasprotju s tretjim odstavkom 44. člena ZPP in s tem neveljavna.

Upoštevati je mogoče, kot izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe (drugi odstavek 367. člena ZPP), samo vrednost spornega predmeta, ki je bila opredeljena v skladu z veljavno procesno zakonodajo, torej vrednost spornega predmeta, navedeno v tožbi v znesku 1,000.000 SIT. Navedeni znesek ne presega za dovoljenost revizije odločilnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, pravdni stranki pa si nista pravočasno zagotovili revizije z aktivnim ravnanjem v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP oziroma tretjega odstavka 40. člena ZPP 1977. Tako se pokaže, da je revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 367. člena ZPP), zaradi česar jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).