Jedro

Odločitev sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka sme namreč temeljiti le na okoliščinah, ki so ob izdaji odločbe o stroških, ne pa na bodočih, negotovih okoliščinah, zaradi česar (morebitna) odpoved pogodbe o zaposlitvi trenutno ne vpliva na sprejeto odločitev.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obsojene M. G. se delno ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da prvi obrok plačila stroškov kazenskega postopka zapade v plačilo 20. 3. 2021, zadnji pa 20. 2. 2023. II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 19809/2016 z dne 5. 10. 2020 predlogu obsojene M. G. z dne 3. 7. 2020, vloženem po zagovorniku, za oprostitev plačila sodnih stroškov in podrejeno predlogu za delno oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih stroškov ugodilo tako, da je obsojenki dovolilo obročno plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 1.070,30 EUR v 24 mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok znaša 58,30 EUR, naslednjih 23 pa vsak po 44,00 EUR. Prvi obrok zapade v plačilo dne 20. 11. 2020, vsak izmed nadaljnjih obrokov pa vsakega naslednjega 20. dne v mesecu do dokončnega poplačila, pri čemer zadnji obrok zapade v plačilo 20. 10. 2022. Plačila se nakažejo na prehodni podračun Okrožnega sodišča v Mariboru. Sodišče prve stopnje je obsojenko še opozorilo, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka z dnem zapadlosti neplačanega obroka zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki.

2. Zoper sklep se pritožuje obsojenkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o stroških kazenskega postopka ter kršitve človekovih pravic po Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojenko v celoti oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojenko oprosti 2/3 vseh stroškov kazenskega postopka, preostalo 1/3 pa ji naloži v plačilo v 24 obrokih.

3. Zagovornik je v pritožbi v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP zahteval, da sodišče druge stopnje obsojenko in zagovornika povabi na sejo senata, čemur pritožbeno sodišče ni sledilo. Drugostopenjsko sodišče namreč skladno z določili 402. in 403. člena ZKP o pritožbi zoper sklep odloča na nejavni pritožbeni seji, razen tedaj, ko odloča o pritožbi zoper sklep o varnostnem ukrepu.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da sodišče prve stopnje ni popolnoma odločilo o predlogu obsojenke za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Obsojenka je namreč z vlogo z dne 3. 7. 2020 (list. št. 1187-1192) sodišču predlagala, da jo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, podrejeno pa, da jo delno oprosti ter odloži in ji dovoli obročno plačilo le-teh. Kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, je prvostopenjsko sodišče takšnemu predlogu ugodilo tako, da je obsojenki dovolilo obročno plačilo stroškov kazenskega postopka v 24 mesečnih obrokih. Navedeno pomeni, da je bilo z izpodbijanim sklepom v celoti odločeno o obsojenkinem predlogu, prav tako pa je popolnoma jasno, v kakšnem obsegu je bilo njeni prošnji ugodeno, zaradi česar zagovornik brez uspeha trdi, da sodišče prve stopnje o prvotnem predlogu za celotno oprostitev in podrejenem predlogu za delno oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka ni odločilo. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa natančno pojasnilo, zakaj ugotovljene okoliščine na strani obsojenke ne utemeljujejo oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka. S tem pa obsojenka ni bila prikrajšana za pravico do pravnega sredstva, katero je nenazadnje z vloženo pritožbo po svojem zagovorniku tudi izkoristila. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, prav tako ni kršilo pravic iz 15., 23. in 25. člena Ustave, ki jih zagovornik zgolj našteva, ne da bi jih konkretneje obrazložil. 6. Po mnenju zagovornika je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da navedbe obsojenke, da bo s 1. 9. 2020 postala brezposelna oseba, niso resnične. Prav tako bi naj prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker ni upoštevalo vseh obsojenkinih potreb za preživljanje in šolanje njenih mladoletnih hčera. Iz vsebine pritožbenih navedb v tej smeri, ko zagovornik v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijanega sklepa, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnik ne uveljavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi na tem mestu pavšalno uveljavljane kršitve pravic iz 21. in 34. člena Ustave ter kršitev pravice do poštenega sojenja po Ustavi in EKČP, katere zagovornik graja v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenke, kot izhaja iz spisovnih podatkov, pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pogoji za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka za obsojenko niso podani, saj zaradi njihovega plačila vzdrževanje obsojenke ter oseb, ki jih je dolžna vzdrževati, ne bo ogroženo (četrti odstavek 95. člena ZKP).

8. Zagovornik v pritožbi ponovno izpostavlja, da je obsojenka 1. 6. 2020 s strani svojega delodajalca Center za sluh in govor Maribor prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s trimesečnim odpovednim rokom, pri tem pa ne nasprotuje bistveni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila obsojenka v času izdaje izpodbijanega sklepa (5. 10. 2020) še vedno zaposlena, pač pa navede le, da ji delovno razmerje 1. 9. 2020 ni prenehalo zgolj iz razloga, ker je v bolniškem staležu. Vse navedeno pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo. V točki 4 razlogov svojega sklepa je namreč pojasnilo, da je obsojenka še vedno zaposlena pri Centru za sluh in govor Maribor, kjer zaradi bolniške odsotnosti prejema 80 % redne plače. Nadalje je navedlo, da je obsojenka julija 2020 prejela 812,66 EUR osebnega dohodka, avgusta 2020 pa 785,11 EUR, prav tako za mladoletni hčerki prejema mesečno preživnino v skupni višini 405,00 EUR ter otroški dodatek v višini 128,80 EUR, kot to izhaja iz izpiska njenega transakcijskega računa. Tako ugotovljeno premoženjsko stanje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljuje obsojenkine oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka.

9. V skladu s temeljnim pravilom iz prvega odstavka 95. člena ZKP ima izrek obsodilne sodbe praviloma vselej za posledico tudi izrek, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Zgolj izjemoma lahko sodišče obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, in sicer, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati (četrti odstavek 95. člena ZKP in prvi odstavek 97. člena ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Obsojenka je namreč še vedno zaposlena in prejema redni mesečni dohodek, kar nenazadnje izhaja tudi iz prilog pritožbe (plačilni listi za september in oktober 2020). Pri tem pa se njeno premoženjsko stanje od pravnomočnosti obsodilne sodbe, s katero so ji bili naloženi stroški kazenskega postopka, ni z ničemer bistveno spremenilo. Da plačilo stroškov kazenskega postopka ne bo ogrozilo preživljanje obsojenke in njenih mladoletnih hčerk, je pritožbeno sodišče ocenilo že, ko je odločalo o pritožbi zoper obsodilno sodbo. Takrat je obsojenki tudi pojasnilo, da se plačila stroškov kazenskega postopka praviloma oprosti osebe, ki prejemajo socialno pomoč in izjemoma minimalni dohodek, kadar preživljajo še druge osebe. Glede na v prejšnji točki ugotovljene premoženjske razmere obsojenke je le-ta, kljub skrbi za dve mladoletni hčerki, stroške kazenskega postopka zmožna povrniti, medtem ko zgolj okoliščina, ali je obsojenka upravičena do brezplačne pravne pomoči, na takšno presojo ne vpliva.1 Bistveno je namreč, ali bi bilo zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obsojenke in njenih otrok, kar pa je že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Zakonito je tudi razlogovanje, ki ga je prvostopenjsko sodišče ob pravilni ugotovitvi, da se obsojenkine navedbe, da bo 1. 9. 2020 postala brezposelna oseba, (še) niso uresničile, sprejelo v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Odločitev sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka sme namreč temeljiti le na okoliščinah, ki so ob izdaji odločbe o stroških, ne pa na bodočih, negotovih okoliščinah, zaradi česar (morebitna) odpoved pogodbe o zaposlitvi trenutno ne vpliva na sprejeto odločitev.

10. Sodišče prve stopnje je obsojenki, glede na stanje na njenem transakcijskem računu, utemeljeno dovolilo obročno plačilo stroškov kazenskega postopka v 24 mesečnih obrokih, pri čemer pritožbeno sodišče, upoštevaje vse navedeno, ugotavlja, da premoženjsko stanje obsojenke ni takšno, da posameznih mesečnih obrokov ne bi bila sposobna poravnati, višina mesečnih obrokov (prvi 58,30 EUR, vsi nadaljnji pa 44,00 EUR) pa obsojenki daje realno možnost poplačila.

11. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zagovornika v tem delu zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Pritožbeno sodišče pa je zagovorniku pritrdilo v delu, v katerem je grajal zapadlost posameznih mesečnih obrokov, saj je dan 20. 11. 2020 že nastopil. Obsojenka zaradi suspenzivnosti pritožbe zoper izpodbijani sklep naloženih zneskov ni bila dolžna poravnati, zaradi česar bi lahko nastopila situacija, ko bi zaradi neplačanih obrokov v določenem roku zapadli v plačilo vsi še nezapadli obroki, kar ne bi bilo v skladu z odločitvijo o dovolitvi obročnega plačila stroškov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP). Obsojenki je sedaj dovoljeno obročno plačilo stroškov kazenskega postopka v 24 mesečnih obrokih, pri čemer prvi znaša 58,30 EUR, naslednjih 23 pa vsak po 44,00 EUR. Prvi obrok zapade v plačilo 20. 3. 2021, vsak nadaljnji obrok 20. dne v mesecu do dokončnega poplačila, zadnji obrok pa zapade v plačilo 20. 2. 2023. 1 Nasprotno je to pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse (šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah). Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 56894/2018 z dne 28. 2. 2019.