Jedro

Glede na „pravilno“ izvedbo vseh dejavnosti čiščenja v konkretnem primeru bi takšno dejansko stanje lahko utemeljevalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke zgolj, če bi bilo mogoče snažilkam očitati opustitev predvidevanja objektivne možnosti nastanka škode, posledično pa opustitev ravnanja, za katerega sicer niso bile zadolžene (oziroma ni bilo posebej predpisano), a je bilo v konkretnih okoliščinah dolžno zaradi pravila „naeminem laedere“. Ker dolžnost takšnega ravnanja v nobenem predpisu ni izrecno konkretizirana, je njegova presoja mogoča zgolj ob izrecnem in jasnem očitku tožnika kot oškodovanca, da je škoda nastala ravno zato, ker je povzročitelj vedel, ali bi ob dolžni skrbnosti vsaj moral vedeti, da bo takšna opustitev lahko povzročila škodo pri ljudeh ali na premoženju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 22.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2008 do plačila, ter odškodnino v višini 600,00 EUR, skupaj s stroški pravdnega postopka (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 27,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev, vsebovano v sodbi, se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči o temelju zahtevka z vmesno sodbo ter glede višine vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj se dodeli drugemu sodniku. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo skladne izpovedbe tožnice in zaslišanih sodelavk – čistilk (K. S., J. I. in K. M.), ki so vse izpovedale, da so bila tla na mestu padca kljub predhodnemu čiščenju mokra. S tem je prekoračilo tožbeno trditveno podlago, saj naj tožnica ne bi zatrjevala, da je imel delodajalec slabe in neustrezne delovne pripomočke, temveč je zatrjevala le, da mesto padca ni bilo počiščeno. Zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka, saj je o odločilnih dejstvih, ali so bila na tem mestu padca mokra tla – nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnica je v pripravljalni vlogi izrecno pojasnila, da ni bilo mišljeno le, da mesto padca sploh ni bilo počiščeno, temveč da dopušča možnost, da je bilo počiščeno, vendar ne pravilno. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je čistilni stroj puščal vodo (zaradi česar so bila tla po čiščenju mokra). Posledično je sodišče zmotno ugotovilo dejanski stan zadeve. Logično nerazumljiv je argument sodišča, da izpovedb navedenih treh prič ni upoštevalo, ker so bile enotne zgolj v tem, da so bila tla mokra. Enako nelogičen je zaključek, da mesto padca ni bilo mokro, ker je bilo očiščeno s strojem, za katerim ni bilo treba nič brisati. Takšen zaključek je tudi v nasprotju z izpovedbo prič. Priča I. je izrecno pojasnila, da je stroj puščal vodo, kar logično pomeni, da je za seboj puščal mokra tla. Vendar čistilke niso imele navodil delodajalca, da bi morale za strojem brisati. Zgolj zato, ker jim za strojem ni bilo treba brisati, pa še ne pomeni, da je stroj za sabo puščal suha tla. Dejstvo, da zavarovanec tožene stranke ni prejel pritožbe, nanašajoče se na slabo delo čistilk na dan škodnega dogodka, pa še ne dokazuje, da je bilo čiščenje opravljeno s profesionalno skrbnostjo. Tudi v tem delu je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Stališče, da bi morala tožnica v pravdi zatrjevati natančen vzrok padca, tj. slabe in neustrezne delovne pripomočke, je povsem nerazumno in presega običajno zahtevo glede trditvenega bremena. Tožnica tega vzroka ni mogla poznati, saj ona ni čistila mesta padca, nesreča pa se je zgodila po zaključku čiščenja pri odhajanju – to pomeni, da je ni bilo zraven pri čiščenju, kar je v svoji pripravljalni vlogi tudi izrecno povedala (izjava o nepoznavanju dejstev – 214. člen ZPP). Tožnica torej nikakor ni mogla poznati natančnega vzroka, saj ni šlo za njeno zaznavanje in čistilnih strojev tudi ni vzdrževala. Meni, da je svojemu trditvenemu bremenu zadostila s tem, ko je zatrdila kot vzrok nepravilno čiščenje mesta padca. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede nepravilnega delovanja hladilnikov za ribe. Brez zadržkov je namreč sprejelo izjavo podjetja S., da niso prejeli nobenih obvestil, da bi hladilnik zamakal, čeprav sta tožnica in priča K. M. izpovedali, da je bilo okoli njih pogosto mokro in da je bilo treba večkrat brisati tla. Meni, da je izpodbijana sodba obremenjena tudi z vnaprejšnjo dokazno oceno. Na 14. strani sodbe je namreč sodišče tožničini izpovedbi pripisalo pomen, ki ga nima in ki je tudi v nasprotju s tožbenimi tditvami. Iz obrazložitve je možno razbrati, da naj bi tožnica lagala že v trditvenem gradivu in trdila, da je padla pred pultom, ko pa je po mnenju sodišča v resnici padla za pultom, kjer naj bi čistila. S takšnim navajanjem naj bi se tožnica želela izogniti soodgovornosti glede na to, da naj ne bi bila uporabljala ustrezne obutve (superge, namesto gumijastih škornjev). Poudarja, da tožnica ni padla med čiščenjem, temveč po zaključku čiščenja, kar je povsem jasno tudi izpovedala, zato je čisto vseeno, ali je padla pred ali za pultom, ker takrat, ob padcu, ni več ribala. Po mnenju tožene stranke je tudi nerazumno, da je sodišče bolj verjelo pričam, ki so se o mestu padca seznanile posredno, kot tožnici. Priča I. namreč ni videla padca, temveč je o njem zgolj slišala kasneje. Sicer pa meni, da bi bila tožničina neustrezna obutev kvečjemu podlaga za njeno soodgovornost, ne pa za izključitev odgovornosti delodajalca in s tem tožene stranke. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da padec vznak, kakor ga je opisala tožnica, ni možen, ko se človek oprijema in potiska voziček. Sodišču prve stopnje nadalje očita nepopolno dokazno oceno glede očitkov tožencu o nezadostni razsvetljavi na mestu padca. V tem delu se je namreč sodišče prve stopnje dokazno ocenilo zgolj dopis podjetja S., d.o.o., ni pa upoštevalo priče M., ki je izpovedala, da so se luči ugašale, kar je načeloma čistilke oviralo pri delu. Nje konkretno luči niso ovirale pri delu, ker takrat ni bila tako skrbna. Meni, da je sodni postopek potrdil trditve tožnice o nezadostnem nadzorstvu zavarovanca tožene stranke nad delom čistilk. Tožničin nadrejeni je priznal, da delo čistilk nadzira zgolj občasno in da ga kritičnega dne ni bilo v nakupovalnem središču. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine, ki jo je tožnica, zaposlena kot snažilka, zahtevala od zavarovalnice svojega delodajalca zaradi poškodb, nastalih pri padcu na mokrih tleh. Po njenih trditvah so bila tla mokra zaradi nepravilnega delovanja hladilnika za ribe, ki je spuščal vodo, sodelavki, ki bi morali počistiti mesto padca, pa tega nista storili tako, kot je treba. Zatrjevala je tudi, da predstavljajo mokra tla nevarno stvar, ki utemeljuje objektivno odgovornost njenega imetnika. Po oceni sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati obstoja nevarne stvari, tj. da so bila tla na mestu padca res mokra oziroma spolzka, ker ni dokazala, da bi hladilnik za ribe dejansko nepravilno deloval. Posledično je zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Glede zatrjevane subjektivne odškodninske odgovornosti pa je ugotovilo, da je bilo mesto padca počiščeno.

6. Glede zatrjevane objektivne odgovornosti oziroma neobstoja nevarne stvari ali nevarne dejavnosti v obravnavanem primeru je obširne in pravilne razloge že podalo sodišče prve stopnje, zato se jim sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju zgolj pridružuje in se nanje sklicuje. Tožnica namreč v pritožbi vztraja predvsem pri obstoju subjektivne odgovornosti zavarovanca toženca za škodo, ki ji je nastala vsled padca na mokrih tleh. V zvezi s takšnimi očitki pa je prvenstveno na mestu pojasnilo razlogov za neutemeljenost zavzemanja tožnice, da je sodišče prve stopnje prestrogo tolmačilo njeno trditveno podlago s tem, ko ni upoštevalo, da očitek o nepravilno počiščenem mestu padca vključuje tudi iz dokaznega postopka izhajajoče dejstvo o nepravilnem delovanju stroja, s katerim je priča I. (ravno tako snažilka pri zavarovancu tožene stranke v času škodnega dogodka) počistila mesto padca (zaradi česar je za sabo puščal mokro sled).

7. Oškodovanec mora ustrezno zatrditi vse elemente civilnega delikta, vključno s protipravnostjo ravnanja, ki je v vzročni zvezi z nastankom škode. Svojemu trditvenemu bremenu pa zadosti zgolj, če trditve ustrezno konkretizira tako, da povzročitelju omogoči učinkovito obrambo zahtevku. Glede protipravnega ravnanja je takšna zahteva toliko bolj imperativna, ko gre za očitek opustitve dolžnega ravnanja.

8. Tožnica je v obravnavanem primeru opisanemu trditvenemu bremenu zadostila tako, da je v tožbi poleg drugih očitkov o protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke, svojega takratnega delodajalca (o zadostnosti takšnih trditev glede posameznih očitanih protipravnih ravnanj natančneje v nadaljevanju obrazložitve) sodelavki I. očitala, „da kot čistilka na stroju svojega dela čiščenja in brisanja tal pri hladilniku ni opravila vestno in profesionalno, kljub temu, da je vedela, da iz hladilnika za ribe odteka voda in da mora biti zato toliko bolj previdna in skrbna.“ V prvi pripravljalni vlogi pa je svojo trditveno podlago dopolnila s posplošeno navedbo, da bi morala bodisi J. I. bodisi K. S. počistiti mesto nesreče, pa tega ni storila oziroma tega ni naredila tako, kot je treba.

9. Dokazni postopek takšnih trditev ni potrdil. S., ki je bila zadolžena za ročno čiščenje površine neposredno okrog pulta, je to storila pravilno (tožnica v pritožbi tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ravnanje S. ni moglo biti v vzročni zvezi z vtoževano škodo, saj je tožnica padla na mestu, za čiščenje katerega je bila kritičnega dne zadolžena priča I.), priča I., ki je bila zadolžena za čiščenje površine do dobrega pol metra od zunanjega roba hladilnika, pa je površino tako kot vsak dan počistila tudi tistega dne v časovnem obdobju od 21.15 ure do najkasneje 22.30 ure (škodni dogodek naj bi se potrditvah tožnice zgodil okrog 22.40 ure) s strojem, za katerim glede na njegovo delovanje (seveda v primeru, da je le-to pravilno) ni treba brisati. Obe priči sta tudi izpovedali, da kritičnega dne ni bilo posebnosti okrog hladilnika za ribe, pojasnili pa sta, da je bila na stroju za čiščenje tal slaba guma, zaradi česar je puščal vodo.

10. Kljub povzeti vsebini izpovedb priče I. in S. tožnica svoje trditvene podlage ni dopolnila tako, da bi vanjo vnesla očitek snažilkam o opustitvi brisanja za strojem I. zaradi preprečitve objektivno predvidljive škode, za kar sicer v primeru pravilnega delovanja stroja ni bilo potrebe in zaradi česar je tudi logično, da organiziran delovni proces snažilke takšne aktivnosti ni vključeval. Niti ni tožnica svoje trditvene podlage dopolnila z očitkom, da je bil zavarovanec tožene stranke s takšnim nepravilnim delovanjem strojev seznanjen, pa napak ni odpravil bodisi s popravilom, bodisi z zagotovitvijo ustreznega nadomestnega procesa čiščenja.

11. Takšno navajanje pa je bilo dolžno, saj je tožena stranka prerekala očitano opustitev dolžnega ravnanja snažilk, v dokaznem postopku pa sta ravno snažilki, ki jima je tožnica očitala protipravnost ravnanja, smiselno potrdili, da sta tudi tistega dne opravili vsa s strani delodajalca predvidena dejanja čiščenja, oziroma da sta sledili načrtu in protokolu izvajanja čiščenja, da pa takšen protokol ni zagotovil suhih oziroma vlažnih tal, kot jih je sicer, ker je bil stroj pokvarjen. Glede na „pravilno“ izvedbo vseh dejavnosti čiščenja v konkretnem primeru bi namreč takšno dejansko stanje lahko utemeljevalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke zgolj, če bi bilo mogoče snažilkam očitati opustitev predvidevanja objektivne možnosti nastanka škode, posledično pa opustitev ravnanja, za katerega sicer niso bile zadolžene (oziroma ni bilo posebej predpisano), a je bilo v konkretnih okoliščinah dolžno zaradi pravila „naeminem laedere“ (10. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ). (2)

12. Ker dolžnost takšnega ravnanja v nobenem predpisu ni izrecno konkretizirana, je njegova presoja mogoča zgolj ob izrecnem in jasnem očitku tožnika kot oškodovanca, da je škoda nastala ravno zato, ker je povzročitelj vedel, ali bi ob dolžni skrbnosti vsaj moral vedeti, da bo takšna opustitev lahko povzročila škodo pri ljudeh ali na premoženju (ki torej omogočajo zapolnitev standarda „culpa in abstracto“). Ravno zaradi dolžnosti takšnega predvidevanja je namreč opustitev ravnanja, ki bi takšno škodo povzročila, protipravna. Takšnega sklopa trditev, ki deloma že predstavljajo konkretizacijo elementa odgovornosti zavarovanca tožene stranke za vtoževano škodo oziroma se s tem elementom deloma že prepletajo (saj merilo skrbnosti v takšnem primeru zapolnjuje tudi vsebino protipravnega ravnanja povzročitelja), pa tožeča stranka, več kot očitno, ni podala.

13. Drži sicer ugovor tožnice, da z okoliščino nepravilnega delovanja stroja ni mogla biti seznanjena, ker tega dela sama tisti večer ni opravljala, niti ni bila zadolžena za vzdrževanje delovnih strojev. Vendar je prilagoditev trditvene podlage v takšnih primerih dopustna ravno iz razloga opravičljivosti neseznanjenosti tožnika s takšnimi dejstvi ob vložitvi tožbe. Potrebna pa je zato, ker sicer sodišče na takšno okoliščino dejanske narave ne more opreti svoje odločitve, saj je pri zbiranju procesnega gradiva vezano na razpravno načelo (7. člen ZPP) in povezanost trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). Zgolj z doslednim spoštovanjem navedenih načel pa je mogoče doseči uravnoteženost procesnih položajev strank v postopku ter enakost njunega orožja v pravdi.

14. Ni mogoče slediti niti pritožbenemu vztrajanju, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžnost ustreznih navodil delavcem oziroma dolžnost izbire ustreznih delovnih metod, ki bi zagotavljale ustrezno varnost. Tožnica namreč tekom postopka ni zatrdila, da bi bil zavarovanec tožene stranke seznanjen s slabim delovanjem čistilnega stroja. Predvidevanje objektivne možnosti nastanka škode in posledična dolžnost ustreznega ravnanja snažilk pa je ravno posledica dejstva, da v rednih okoliščinah takšno ravnanje ni dolžno. Izključujoče sklepanje, da so bila navodila glede čiščenja slaba že zato, ker je do škode dejansko prišlo, posledično ni pravilno, saj zanemarja možnost, da konkretne okoliščine terjajo drugačno ali dodatno ravnanje od predpisanega ravno v posledici upoštevanja objektivne predvidljivosti škode. Tudi sicer iz tožničine izpovedbe po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jih v pritožbi ne izpodbija) izhaja, da je imela jasna in natančna navodila glede svojih delovnih zadolžitev. O natančnosti in jasnosti navodil pa so izpovedale tudi priče I., S., M. in V., o čemer je sodišče prve stopnje navedlo izčrpne razloge na strani 15 in 16 izpodbijane sodbe.

15. Prav tako ni utemeljen očitek, da zavarovanec tožene stranke ni zadostno nadzoroval dela snažilk, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe priče V. Tudi takšen očitek temelji na zgoraj pojasnjenem zmotnem izključujočem sklepanju, da je bilo nadzorstvo nezadostno že zato, ker tla niso bila suha. Tožnica ni zatrdila, katero konkretno zapovedano ravnanje glede izvajanja nadzora je kršil zavarovanec tožene stranke, niti ni zatrdila razloga za protipravnost morebitne opustitve pri nadzoru, saj ni zatrdila okoliščin dejanske narave, ki bi zagotovile možnost zapolnitve predhodno pojasnjenega standarda skrbnosti glede predvidevanja možnosti nastanka škode. Okoliščina, o kateri je izpovedala priča V. kot organizator in kontrolor del pri zavarovancu tožene stranke, da na dan škodnega dogodka ni bil prisoten v veleblagovnici ter da je delo čistilk nadzoroval občasno, pa tudi sicer sama po sebi ne potrjuje trditev tožnice o nezadostnem nadzoru. Takšna konstantna prisotnost nadzornika namreč glede na naravo dela snažilk tudi po splošnem pojmovanju in življenjski logiki ob odsotnosti posebnih okoliščin ni potrebna.

16. Sodišče druge stopnje pa dodaja, da že sámo nizanje očitkov, ki izhajajo iz golega izhodišča, da tla niso bila suha, kaže na dejstvo, da tožnica ni zmogla določnih trditev bodisi o kršitvi predpisanega ravnanja bodisi o opustitvi dolžnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ker že zaradi nezmožnosti ugotovitve obstoja enega izmed štirih kumulativnih predpostavk civilnega delikta, zahtevku ni mogoče ugoditi, tudi ni več bistveno opredeljevanje do pritožbene graje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tla niso bila mokra. Izhodišče za presojo krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke oziroma njegovih delavk, za katere po zakonu odgovarja (147. člen OZ) namreč ni objektivno stanje stvari, kot pri objektivni odgovornosti, temveč njegovo/njihovo subjektivno ravnanje v smislu njegove protipravnosti ter obstoja krivde. Povedano drugače: četudi so bila tla mokra, a takšno stanje ni posledica očitanega protipravnega ravnanja tožene stranke, takšno objektivno stanje stvari ne more utemeljevati odgovornosti tožene stranke po krivdnem načelu.

17. Tudi očitek o nepopolni dokazni oceni glede resničnosti dejstva, da je bila razsvetljava slaba, zaradi česar naj bi prišlo do padca, ni utemeljen. V tem delu tožnica sodišču prve stopnje očita neopredelitev do izpovedbe priče M., ki je pojasnila, da so se luči ugašale, kar je snažilke načeloma oviralo pri delu. Sama tožnica namreč opozarja, da se ji je nezgoda pripetila po tem, ko je že odhajala z dela, zato takšna izpovedba ni bistvena za dokazno oceno v tem delu, posledično po tudi ni povzročila necelovitosti razlogov sodišča prve stopnje.

18. Neutemeljena je tudi kritika dokazne ocene sodišča prve stopnje, na kateri temelji ugotovitev, da v času nastanka škodnega dogodka iz hladilnika za ribe ni odtekala voda oziroma okrog hladilnika ni bilo posebne mokrote. Tožnica namreč v pritožbi protispisno navaja, da je sodišče prve stopnje glede neobstoja takšnega dejstva nekritično poklonilo vero obvestilu družbe S. o tem, da niso prejeli nobenih obvestil o zamakanju hladilnika. Na strani 12 obrazložitve je namreč sodišče celovito in popolno pojasnilo, da so tako priča I. kot priča S. skladno izpovedali, da kritičnega dne okoli hladilnika ni bilo nobenih posebnosti oziroma nobene posebne mokrote, priča A. V. pa je kot koordinator in organizator del pri zavarovancu tožene stranke pojasnil, da so bile čistilke dolžne v primeru, če bi do takšnega dogodka dejansko prišlo, takšno okoliščino zapisati v knjigo dogodkov. Tožena stranka je navedeno knjigo tudi predložila v dokaz, iz njene vsebine za kritično obdobje pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja, da takšnih zapisov ni vsebovala. Sodišče pa je nenazadnje v svojo dokazno oceno vključilo tudi obvestilo podjetja S. in listine, iz katerih izhaja, da v veleblagovnici ni bilo nobenih intervencij zaradi čiščenja tal v okolici hladilnika, niti ni bilo nobenih obvestil družbi S., da hladilnik nepravilno deluje. Na podlagi takšnega uspeha zgoraj omenjenih dokazov ter njihove številnosti in skladnosti pa navkljub izpovedbi tožnice in priče M., da je bilo okoli hladilnikov pogosto mokro in je bilo treba večkrat brisati tla, sodišče druge stopnje nima dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da tožnica trditve o tem, da je iz hladilnika za ribe kritičnega dne odtekala voda, ni uspela dokazati.

19. Razlogi sodišča prve stopnje o nedokazanosti trditev o mestu padca pa so glede na celotno vsebino izpodbijane odločbe (iz katere izhajajo ugotovitve o pomanjkanju trditev in nedokazanosti očitanih protipravnih ravnanj zavarovanca tožene stranke oziroma njegovih snažilk) zgolj rezervnega značaja, zato na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede na zgoraj pojasnjene razloge ne vplivajo.

20. Preostale pritožbene navedbe, za odločitev o pritožbi niso bile bistvene, zato se sodišče druge stopnje do njih ni posebej opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Ob odsotnosti uveljavljanih in po uradni dolžnosti preizkušenih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) je torej sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Glede na to, da je tožnica s pritožbo propadla, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..