Jedro

Če je vložena zahteva za ureditev meje in je v tej smeri voden tudi postopek, organ ne sme zahteve obravnavati kot zahtevo za obnovo meje po določbi 39. čl. ZENDMPE, saj meja, za katero tožnika uveljavljata njeno obnovo, ni dokončna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave A., št. ... z dne 2. 3. 2005, s katerim je prvostopni organ ustavil postopek ureditve meje parcele št. 1014/13 proti parceli št. 4408, ki se dotika parcel št. 1010/1 in 1014/14, k.o. B., in odločila, da stroškov postopka ni. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je bil na zahtevo tožnikov - lastnikov zemljišča s parc. št. 1014/13, k.o. B., uveden postopek ureditve meje za parc. št. 1014/13 proti parc. št. 4408, k.o. B.. Iz zapisnika mejne obravnave je razvidno, da je bila na obravnavi pokazana meja med parc. št. 1014/13 proti parc. št. 4408, ki poteka od točke 2965 do točke 2966, pri čemer slednja predstavlja dotik parcelnih meja parcel št. 1014/13, 1014/14 in 4408. Z zamejničenim dotikom se nista strinjala lastnika parc. št. 1014/14 A.A. in B.B.. Pri prvostopnem organu je bila zato opravljena obravnava, na kateri se slednja nista strinjala z navedeno mejo, zato ju je organ v skladu z določbo 29. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljnjem besedilu: ZENDMPE) pozval, da v 30 dneh po prejemu poziva sprožita sodni postopek ureditve meje. Ker je Okrajno sodišče v A. obvestilo organ, da je pri navedenem sodišču uveden postopek ureditve meje predlagateljevA.A. in B.B. proti nasprotnim udeležencem tožnikoma in Občino C. kot lastnico parc. št. 4408, k.o. B., je prvostopni organ izdal sklep o ustavitvi postopka po določbi 6. odstavka 29. člena ZENDMPE, čeprav sta tožnika pred tem na upravni organ podala še predlog za izdajo odločbe po določbi 39. člena ZENDMPE. Zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, iz katerih izhaja, da bi moral biti postopek voden v smeri določbe 39. člena ZENDMPE, saj sta tožnika sama podala zahtevo za uvedbo postopka ureditve meje in tako je bil postopek tudi voden. Toženka zato tudi ni presojala navedb A.A. in B.B., da pa sicer v zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji iz določbe 100. člena ZENDMPE. Toženka je še ugotovila, da ni bilo stroškov postopka glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP).

Tožnika sta vložila tožbo smiselno iz razloga kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi sta navedla, da gre po vsebini za postopek obnove meje in ne za postopek ureditve meje, saj je meja, postavljena v letu 1977, dokončna. To pravno dejstvo pa nalaga, da se, če postane taka meja sporna, zadeva obravnava po določbi 39. člena ZENDMPE. Ta pa omogoča prvostopnemu organu, da o obnovi meje sam meritorno odloči, brez da bi zadevo odstopil v reševanje sodišču, zato ne pride v poštev ustavitev postopka. Četudi je podana zahteva za uvedbo postopka ureditve meje, je dolžan upravni organ najprej preveriti, ali so podani formalni in materialni pogoji za uvedbo takega postopka. Materialni pogoji niso podani, če je meja urejena. To pa je v primeru, če so meje, na katere se zahteva nanaša, dokončne. Če so meje dokončne, pa je treba vlogo obravnavati kot vlogo za obnovo dokončnih mej v naravi. Ugotovitev, ali so meje dokončne, pa je predhodno vprašanje, o katerem mora odločiti organ, ki vodi postopek. Tožnika sta zato predlagala odpravo izpodbijane odločbe in prvostopnega sklepa.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranki z interesom A.A. in B.B. sta v odgovoru na tožbo navedla, da je bila odločitev organa glede na zahtevo tožnikov pravilna in glede na to, da se stranki z interesom z mejnikom tromeje nista strinjala, zaradi česar sta tudi sprožila postopek za sodno ureditev meje. Zgolj podrejeno in iz previdnosti pa stranki še poudarjata, da meje med parc. št. 1014/13 in 1014/14 ni mogoče šteti za dokončno. Meja, ki je bila postavljena v letu 1977, ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev po določbi 100. člena ZENDMPE, da bi jo bilo moč šteti za dokončno. Zapisnike v postopku ugotavljanja in zamejničenja novoustanovljenih posnetkov meje o parcelaciji zemljišč iz leta 1977 niso podpisali vsi lastniki, prav tako zapisnika o ugotavljanju in zamejničenju obstoječih posestnih meja pred parcelacijo zemljišč iz istega postopka ni podpisala pooblaščena oseba za SLP ceste in poti. Zato sta predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Občina C. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavil. Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tožnika vložila tožbo zaradi molka organa po določbi 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljnjem besedilu: ZUS), ker toženka ni odločila o pritožbi tožnikov zoper sklep prvostopnega organa, št. ... z dne 2. 3. 2005. Toženka je med sodnim postopkom izdala upravni akt, št. ... z dne 11. 11. 2005, s katerim je odločila o pritožbi tožnikov in jo zavrnila. Tožnika sta sodišču nato posredovala še dopolnitev tožbe, s katero sta sodišču sporočila, da vztrajata pri tožbi, in precizirala tožbeni predlog.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je toženka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da sta tožnika vložila zahtevo za ureditev meje za parcelo št. 1014/13 proti parceli št. 4408, obe k.o. B., in k zahtevi priložila elaborat ureditve meje. Iz zapisnika o mejni obravnavi, priloženega k elaboratu, izhaja, da se stranki z interesom A.A. in B.B. nista strinjala z zamejničenim dotikom parcelnih meja parcel št. 1014/13, 1014/14 in 4408, zaradi česar je prvostopni organ 28. 12. 2004 opravil ustno obravnavo, na kateri sta stranki z interesom A.A. in B.B. ponovno izjavili, da se s pokazano mejo v tem delu oziroma postavljeni mejniki na mejni obravnavi v tem postopku ne strinjata, ampak se strinjata s tistimi, ki so bili postavljeni leta 1977. Prvostopni organ je nato v skladu z določbo 29. člena ZENDMPE (Uradni list RS, št. 52/00 in 87/02 - spremembe z uveljavitvijo SPZ) navedeni stranki pozval na sprožitev sodnega postopka ureditve meje, o čemer naj obvestita prvostopni organ z dokazilom o sprožitvi tega postopka. Po opravi poizvedb pri Okrajnem sodišču v A. je bilo ugotovljeno, da sta stranki z interesom A.A. in B.B. ustrezni sodni postopek sprožila, zaradi česar je prvostopni organ s sklepom ustavil obravnavani postopek (določba 6. odstavka 29. člena ZENDMPE). Glede na povzete ugotovitve, ki izhajajo iz spisov, ter materialnopravne določbe, ki veljajo za obravnavani primer, sodišče tako ugotavlja, da je toženka odločila pravilno, ko je pritožbo tožnikov zoper prvostopni sklep o ustavitvi postopka zavrnila. Sodišče se ne strinja s tožnikoma, da bi moral prvostopni organ njuno zahtevo za ureditev meje obravnavati kot postopek obnove meje po določbi 39. člena ZENDMPE, ker gre po njunem mnenju po vsebini za ta postopek, kar izkazujeta z elaboratom parcelacije iz leta 1977. Iz določbe 39. člena ZENDMPE izhaja, da je obnova mej v naravi možna le, če je meja, ki se obnavlja, dokončna, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. ZENDMPE v določbi 100. člena namreč predpisuje poseben postopek za ugotavljanje dokončnosti mej, ki so bile urejene po prejšnjem zakonu, t.j. po Zakonu o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86), in ki se konča z izdajo posebne ugotovitvene odločbe, če urejene meje izpolnjujejo pogoje iz določbe 1. oziroma 4. odstavka tega člena. Iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno, da je bila v obravnavanem primeru dokončnost meje po elaboratu iz leta 1977 ugotovljena z odločbo po določbi 100. člena, česar pa tudi tožnika ne zatrjujeta. Ker meja ni dokončna, tako tudi ni možna njena obnova v naravi. V primeru, da pa bi organ ob formalnem in materialnem preizkusu zahteve za ureditev meje ugotovil, da je bila meja že urejena v upravnem ali sodnem postopku oziroma če je tak postopek v teku, pa bi moral zahtevo za uvedbo postopka ureditve meje zavreči glede na določbo 4. odstavka 25. člena ZENDMPE in ne, kot to zmotno menita tožnika, zahtevo obravnavati kot zahtevo za obnovo mej v naravi.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je ZUS uporabilo na podlagi prehodne določbe 104. člena ZUS-1, ZUS-1 pa na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.