Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ni pravne podlage za obračun prometnega davka v carinskem postopku, če je obveznost za njegovo plačilo nastala v času (30.1.1992), ko je zvezni zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev že prenehal veljati (26.1.1992), novemu republiškemu zakonu - zakonu o prometnem davku, ki je začel veljati z dnem prenehanja prejšnjega zakona, pa je bila uporaba odložena (1.2.1992).
Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 23.9.1993.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo carinarnice z dne 30.12.1992, s katero je ta zavezala tožnika k plačilu uvoznih davščin v znesku 3.641.015,00 SIT za 5.000 kg porcelanskih proizvodov, ki so bili napoteni s carinsko spremnico št. 1182 z dne 27.1.1992 s strani carinarnice Gornja Radgona, sprejemni Carinarnici Celje, vendar do roka 30.1.1992 niso bili predani. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinarnica Gornja Radgona izdala odločbo z dne 24.11.1992, s katero je prekinila postopek o prekršku zoper J.J. iz Velesa, ker namembni carinarnici do roka 30.1.1992 ni predal blaga prenapotenega s carinsko spremnico, ker je nedosegljiv državnim organom. Ker ni bilo dokazov o predaji blaga, prijavi za uvoz blaga pa je bila priložena garancijska izjava v smislu 93. oziroma 200. člena carinskega zakona (CZ), je carinarnica po uradni dolžnosti uvedla postopek za plačilo uvoznih davščin za nepredano blago zoper garanta. V zvezi z navedbo tožnika, da je ugotovil, kdo je carinski zavezanec, kdo je uvoznik oziroma koristnik blaga, ki je razen tega pripravljen plačati carinske dajatve, pa tožena stranka ugotavlja, da ta navedba v ničemer ne spremeni dejstva, da je bil zavezanec za plačilo carinskih dajatev v tem primeru tožnik sam. Pripravljenost uvoznika, da plača uvozne davščine je lahko osnova za dogovor med tožnikom in lastnikom blaga glede poravnave dolžnega zneska uvoznih davščin. Glede trditve tožnika, da je koristnik blaga oproščen plačila prometnega davka, pa tožena stranka ugotavlja, da po določbi 26. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list RS, štev. 4/91) nastane obveznost obračuna davka takrat, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Obveza plačila carine je nastala za sporno blago tistega dne, ko je bilo blago dano v prost promet. To pa je bilo 30.1.1992, ko bi sicer moralo biti blago predano sprejemni carinarnici. Prometni davek je bil obračunan po tarifni številki 1. tarife temeljnega prometnega davka v višini 20 %, saj gre za blago, ki je namenjeno končni potrošnji. Trditev tožnika, da je carinarnica nepravilno obračunala prometni davek, je torej neutemeljena. Pogoj za oprostitev plačila prometnega davka bi bila priložena izjava pri carinjenju, torej preden je bil promet opravljen. Ker pa je bilo blago dano v prost promet, preden je tožnik izjavo priložil, je carinarnica pravilno ravnala, ko je obračunala davek po stopnji iz tarife od davčne osnove, ki je ugotovljena po carinskih predpisih, vštevši carino in druge uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu blaga.
Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, da je kršila pravila postopka in je napačno uporabila materialno pravo. Navaja, da kot poslovna enota Q. ne more biti stranka v postopku, ker ne more nastopati samostojno kot nosilec pravic in obveznosti, zato je tožena stranka kršila 50. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ni upoštevala, da so uvozne surovine in repromaterial last uvoznika. Tožena stranka je tudi kršila določbe 5., 8., 142. in 143. člena ZUP, ker tožniku ni dala možnosti, da bi se udeležil dokaznega postopka. Stališče tožene stranke, da je carinski zavezanec nesporno storil prekršek, je zmotno. O carinskem zavezancu se v prekrškovnem postopku razpravlja kot o predhodnem vprašanju, meritorno pa se o tem lahko odloča le v carinsko-upravnem postopku. Tožnik je opravil le prijavo blaga vstopni carinarnici na mejnem prehodu Dolga vas. Nikakor pa ni tožnik sprejel obveznosti prijave blaga namembni carinarnici, kot to predpisujeta 199. in 200. člen CZ. Trditev tožene stranke v obrazložitvi odločbe, da je obveznost predaje blaga prevzel tožnik, kar naj bi bilo razvidno iz celotne dokumentacije, pa je netočna in neresnična. Po 250. členu CZ se blago carini praviloma pri carinarnici, kateri je blago prijavljeno za carinjenje. Iz podatkov v upravnih spisih je nesporno razvidno, da bi se moralo blago cariniti pri Carinarnici Celje, zato Carinarnica Gornja Radgona v konkretnem primeru sploh ni bila pristojna za naknadni obračun carinske evidence in prometnega davka, kar pomeni kršitev 22. člena ZUP in 250. člena CZ. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnik v tožbi.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je obveznost plačila carine za sporno blago nastala tedaj, ko je bilo blago dano v prost promet, to pa je bilo 30.1.1992, ko bi sicer moralo biti blago predano sprejemni carinarnici. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 26. člen zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. l. SFRJ, št. 4/91), po katerem nastane obveznost obračuna davka takrat, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Prometni davek je bil obračunan po tarifni št. 1. tarife omenjenega zakona. Po mnenju sodišča ne drži stališče tožene stranke, da je 30.1.1992, ko naj bi nastala obveznost obračuna prometnega davka, veljal prej navedeni zvezni zakon. V Uradnem listu RS, št. 4/92 z dne 25. januarja 1992 je bil objavljen zakon o prometnem davku (ZPD), ki v 89. členu določa, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, neha veljati zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev. V določbi 90. člena zakona o prometnem davku pa je določeno, da ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, uporablja pa se od 1. februarja 1992. Zakon o prometnem davku je torej začel veljati 26.1.1992, s tem dnem pa je prenehal veljati prej navedeni zvezni zakon, torej tega zakona za blago, za katero se šteje, da je bilo dano v prost promet dne 30.1.1992, tedaj ni bilo mogoče več uporabiti. Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba tožene stranke, ki temelji na navedenem zakonu, nezakonita.
Ugovor, da tožnik kot poslovna enota podjetja ne more biti stranka v postopku po 50. členu ZUP, je v tem primeru neutemeljen. Ne glede na to, da je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se zavrne pritožba "podjetja ...", pa iz vseh podatkov spisa izhaja, da je stranka v tem postopku podjetje in ne njena poslovna enota. Po mnenju sodišča je označba PE v izpodbijani odločbi nepotreben dostavek, ki nima niti pravnih niti dejanskih učinkov in pomeni v tem primeru le označbo, da je ta PE od svojega matičnega podjetja pooblaščena, da v njegovem imenu, torej imenu špediterja, nastopa v postopku carinjenja blaga. Ni sporno, da je tožnik v tej zadevi podpisal garancijsko izjavo, s katero se je zavezal plačati vse uvozne dajatve, če blago do določenega dne ne bi prispelo sprejemni carinarnici. Ker blago k sprejemni carinarnici do roka ni prispelo, je carinski organ pravilno in v skladu s CZ tožniku odmeril carinske dajatve. Pri tem tudi ni kršil določb 5., 8., 142. in 143. čl. ZUP, na katere se tožnik v tožbi sklicuje, saj je bila tožniku dana možnost udeležbe v postopku s tem, da je bil s strani carinarnice pozvan, da predloži dokaze, da je bilo blago predano namembni carinarnici in v zvezi s tem tudi opozorjen na eventuelne posledice. O uvoznih davščinah pa lahko odloča carinarnica, ki razpolaga s podatki, to pa je bila v tem primeru lahko le vhodna carinarnica, saj k namembni carinarnici blago sploh ni prispelo.
Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo. ZUP, ZUS in CZ pa je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).