Jedro

V četrtem odstavku 13. člena Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije je določeno, da ima delavec, ki je bil prevzet na delo v drugi organizaciji ali pri delodajalcu, preneha delovno razmerje brez njegove krivde prej kot v dveh letih, pravico dobiti odpravnino od prejšnje organizacije. Pravica do odpravnine je torej odvisna od vprašanja, ali so bili delavci prevzeti na delo v drugo organizacijo.

Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da delavci niso bili prevzeti po 15. členu ZTPDR in po 11. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, nimajo pravice do odpravnine po navedeni določbi Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici, ki ji je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje dne 31.3.1994, prisodilo iz naslova odpravnine na podlagi četrtega odstavka 13. člena Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 58/94, v nadaljevanju: KPTIS), ki je začela veljati dne 8.10.1994, znesek 326.543,00 SIT z obrestmi. Ugotovilo je, da ji je delovno razmerje pri podjetju I. d.o.o, kamor je bila razporejena po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, prenehalo brez njene krivde dne 14.11.1995. Tožnici pripada odpravnina zato, ker je bila iz tožene stranke prevzeta k I. d.o.o. Pri toženi stranki je sklenila delovno razmerje 1.9.1975 in ima torej več kot 20 let skupne delovne dobe (3. alinea prvega odstavka 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, Uradni list RS, št. 39/93, v nadaljevanju: SKPG). Tožnica ima na podlagi tretjega odstavka 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) pravico do odpravnine v znesku 544.239,00 SIT. Ker pa je bila zoper toženo stranko izvedena prisilna poravnava, ima tožnica na podlagi tretjega odstavka 59. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju: ZPPSL) pravico le do 60 % navedenega zneska, to je toliko, kot znaša prisojeni znesek.

Po pritožbah obeh strank je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je oprlo odločitev na četrti odstavek 13. člena KPTIS. Ta kolektivna pogodba je začela veljati po prevzemu tožnice iz tožene stranke v podjetje I. d.o.o. V času prevzema tožnice (1.4.1994) je veljalo prej veljavno besedilo KPTIS (Uradni list RS, št. 19/91, pravilno tudi: 7/91-I), ki takšne določbe ni imelo. Obveznost prejšnjega delodajalca do plačila odpravnine ni določena v 11. členu SKPG in tudi ne v 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navajala je, da utemeljitev sodišča druge stopnje odstopa od načela pravnega reda, da ima oseba tiste pravice, ki jih pravni red priznava v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji za njihovo uveljavitev. Bistveno za odločitev je, da je bila v KPTIS določba četrtega odstavka 13. člena takrat, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje. Kolektivna pogodba ne določa, da bi obveznost prejšnjega delodajalca veljala le v primeru, če bi do prehoda k drugemu delodajalcu prišlo po začetku njene veljavnosti.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija ni uveljavljala revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče v skladu z navedeno določbo 386. člena ZPP v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Tudi materialno pravo, katerega pravilno uporabo revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ni bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) v 15. členu določa, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. SKPG v 11. členu določa pogoje za prevzem na delo v drugo organizacijo v smislu 15. člena ZTPDR. Med drugim v prvem odstavku določa, da v organizaciji mora priti do ukinitve določene dejavnosti v celoti in zaradi tega preneha potreba po delu vseh delavcev (prva alinea) in da druga organizacija vse delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev (druga alinea).

Tožena stranka in I. d.o.o., sta sklenili dne 1.3.1994 Sporazum o (tako imenovani) prezaposlitvi delavcev (v nadaljevanju: Sporazum). Sporazuma nista oprli na navedeni določbi ZTPDR in SKPG, temveč na 1. točko (pravilno tudi: prvega odstavka) 21. člena ZTPDR in na 36. d člen ZDR. Navedeni člen ZTPDR ureja pravico delavca, da dela v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, če njegovo delo ni več potrebno zaradi tehnoloških in drugih izboljšav. V 36. d členu ZDR pa so določene pravice delavcev invalidov takrat, ko je ugotovljeno, da njihovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov trajno ni potrebno. V prvem členu Sporazuma je določeno, da so bile v I. d.o.o. razporejene le delavke - invalidke. Sporazum torej ureja le pravice za te delavke, ne pa tudi za druge delavce, ki so delali v prejšnjem obratu tožene stranke.

Bistveni pogoj za uporabo četrtega odstavka 13. člena KPTIS (ta določa: "Če delavcu, ki je bil prevzet na delo v drugi organizaciji ali pri delodajalcu preneha delovno razmerje brez njegove krivde prej kot v dveh letih, ima pravico dobiti odpravnino od prejšnje organizacije.") je, da je bil delavec prevzet na delo v drugo organizacijo. Vsebina Sporazuma, pa tudi v uvodu navedene določbe ZTPDR in ZDR na katere se opira, kažejo, da tožnica ni bila prevzeta na delo v podjetje I. d.o.o. in zato ne more uspešno uveljavljati pravice iz navedene določbe KPTIS.

Razlogi, ki jih revizija navaja v utemeljitev uveljavljenemu revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava na sodišču druge stopnje, po obrazloženem niso sprejemljivi. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.