Jedro

Zatrjevanje, da izpodbijana odločba tožniku nalaga izdajo pozitivnega potrdila o prvem pregledu kurilne naprave in izstavitev zahteve za vpis kurilne naprave v register ne glede na določbe predpisov, ki bi morali biti po njegovem mnenju uporabljeni tudi pri obravnavanem prvem pregledu kurilne naprave, v izpodbijani odločbi tudi po presoji Vrhovnega sodišča nima podlage, saj je za izvršitev odločbe pomemben njen izrek, ne pa morda zavezančeva (tožnikova) interpretacija razlogov odločbe. Zakonitost navedene inšpekcijske odločbe pa ni predmet presoje pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve odločbe inšpektorice za okolje Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Kranj z dne 17. 10. 2011, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z izpodbijano inšpekcijsko odločbo je tožena stranka odločila, da mora tožnik v roku 20 dni od vročitve odločbe na podlagi prvega pregleda kurilnih naprav in z njimi povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav pri uporabniku dimnikarskih storitev A. A., za kurilno napravo ugotoviti, ali pri normalni uporabi obstaja nevarnost za požar ali zastrupitev s CO, nastalim pri zgorevanju goriv, in ali druge emisije snovi v zrak presegajo predpisane mejne vrednosti, pri čemer morajo biti ugotovitve natančno opredeljene in strokovno utemeljene; da mora za napravo, za katero bo ugotovil, da pri normalni uporabi ni nevarnosti za požar ali za zastrupitev s CO ali da druge emisije snovi v zrak ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, v nadaljnjem roku 8 dni pristojnemu ministrstvu posredovati zahtevo za vpis kurilne naprave v evidenco kurilnih naprav.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnik ni verjetno izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 32. člena ZUS-1. Odločba mu nalaga pregled kurilne naprave, ki ga mora opraviti po pravilih stroke, in če jo tako tudi izvrši, mu po mnenju sodišča škoda ne more nastati. Tožnik nastanek škode povezuje s pregledom kurilne naprave v nasprotju s predpisi in strokovnimi standardi, česar pa mu izpodbijana odločba ne nalaga.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo, ker ni upoštevalo, da mu izpodbijana odločba nalaga opravo pregleda brez upoštevanja določenih predpisov in strokovnih standardov, ki se nanašajo na za varnost obratovanja kurilne naprave pomembne okoliščine (izvedbo odvoda plinov, prezračevanje, rezervni dimnik), zaradi katerih je uporaba obravnavane kurilne naprave lahko nevarna, vendar jih tožnik po določbah izpodbijane odločbe ne more upoštevati. Izvršitev izpodbijane odločbe je zanj ireverzibilna, saj kasneje ne more opraviti ponovnega pregleda, s katerim bi prišel do negativne ugotovitve glede varnosti uporabe kurilne naprave. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da začasno odredbo izda, tožniku pa prizna stroške postopka izdaje le-te v skladu ZUS-1 in Odvetniško tarifo.

4. Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo navaja, da je objekt skupno z obravnavano kurilno napravo zgrajen skladno s projektno dokumentacijo, da ima uporabno dovoljenje od 13. 12. 2006, da je iz njega razvidno, da je objekt zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, projektno dokumentacijo ter predpisi, normativi in standardi, ki so zanj obvezni. Tožnik se sklicuje v tožbi na predpise (DVGW-TRGI 2008), ki so kasnejšega datuma kot vgradnja obravnavane kurilne naprave. Kurilna naprava je redno servisirana, izvod plinov ima na prosto in mejne vrednosti izpustov ne prekoračujejo dovoljenih mej, zato stranka predlaga, naj sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerem temelji izpodbijana odločitev, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

7. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta, zato da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, dokazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

9. Tožnikove navedbe, da bo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastopilo pri uporabniku kurilne naprave (stranki z interesom) stanje, ki bi bilo po naravi stvari ireverzibilno in ga tako za nazaj ne bi bilo več mogoče sanirati z morebitno ponovno izdajo negativnega poročila, v primeru morebitnega škodnega ali nesrečnega dogodka, ki bi povzročil požarno ali zdravstveno ogroženost pri uporabniku, pa bi na tožnika padla tako odškodninska kakor upravnopravna odgovornost (odvzem koncesije), poleg tega pa tudi medijska izpostavljenost, ki je ne bi bilo mogoče popraviti, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazujejo težko popravljive škode.

10. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijana odločba ne nalaga tožniku ugotovitev, ki bi bile nasprotne pravilom stroke, prav tako pa mu tudi ne nalaga posredovanje zahteve za vpis kurilne naprave v evidenco kurilnih naprav nepogojno, ampak le pod pogojem, če bo ugotovljeno, da pri normalni uporabi kurilne naprave ni nevarnosti za požar ali zastrupitev s CO in da druge emisije ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti. Zatrjevanje, da je takšno sklepanje sodišča prve stopnje napačno, ker izpodbijana odločba tožniku nalaga to, kar tožnik zatrjuje v tožbi in pritožbi, torej izdajo pozitivnega potrdila o prvem pregledu kurilne naprave in izstavitev zahteve za vpis kurilne naprave v register ne glede na določbe predpisov, ki bi morali biti po njegovem mnenju uporabljeni tudi pri obravnavanem prvem pregledu kurilne naprave, v izpodbijani odločbi tudi po presoji Vrhovnega sodišča nima podlage, saj je za izvršitev odločbe pomemben njen izrek, ne pa morda zavezančeva (tožnikova) interpretacija razlogov odločbe. Zakonitost navedene inšpekcijske odločbe pa ni predmet presoje pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

11. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

12. Ker tožnik stroškov ni specificiral, Vrhovno sodišče o njih ni odločalo.