Jedro

Prenehanje delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela ali pa zaradi disciplinske kršitve neopravljanja oz. nevestnega opravljanja delovnih obveznosti je zakonito le, če delodajalec izvede predpisani postopek za ugotavljanje nedoseganja rezultatov dela oz. disciplinski postopek. Če delodajalec ustreznega postopka ni izvedel, je izpodbijana odločitev delodajalca, da delavcu preneha delovno razmerje zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, nezakonita že iz formalnega razloga.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, sodba sodišča prve stopnje se deloma razveljavi v 2., 3. in 4. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v narazveljavljenem izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki 1. izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke A., d.n.o. R. z dne 7.5.1996 in z dne 15.6.1996, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje, nezakoniti. Ugotovilo je tudi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 23.5.1996 in je pri toženi stranki še vedno v delovnem razmerju z vsemi pravicami in obveznostmi in ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo, v roku 8 dni pod izvršbo. V točki 2. izreka je naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku znesek 973.276,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot to izhaja iz izreka. V točki 3. je naložilo toženi stranki, da je dolžna prijaviti tožečo stranko v zavarovanje pri ZPIZ - Enota Celje v pokojninsko zavarovanje in plačati vse prispevke in dajatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja za obdobje od 30.11.1995 dalje, v roku 8 dni in pod izvršbo. V točki 4. izreka pa je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 143.540,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1997 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi meni, da je odločitev sodišča preuranjena. Tožena stranka res ni pravočasno predložila dokaznega gradiva, vendar je imela za to opravičene razloge. Sodišče je na naroku dne 20.11.1997 dokončno odločilo na podlagi nevedb in dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka in ni upoštevalo in obravnavalo navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka navedla, da je tožnik že pred dokončnostjo obravnavanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja samovoljno zapustil delo, in je neopravičeno izostal z dela pet zaporednih dni, kar je razlog za ex lege prenehanje delovnega razmerja. Nadalje je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo kilometrine, pri tem pa je prezrlo, da sta se stranki v aneksu k pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da pripada tožniku kilometrina izključno za sklenjena zavarovanja, in še to na osnovi predhodnega dogovora v pisni obliki. Takšen pisni dogovor ni bil nikoli sklenjen, sodišče pa je zahtevku vseeno ugodilo, čeprav je razpolagalo z aneksom. Prav tako pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj so bili prispevki plačani do vključno 31.05.1996. Meni tudi, da odločitev prvostopnega sodišča na podlagi pravila o dokaznem bremenu ni pravilna. Pritožnik je pritožbi predložil odpustno pismo Bolnišnice Maribor z dne 26.05.1997, zdravniško potrdilo dr. F. A. z dne 9.12.1997 in potrdilo APP o plačanih prispevkih z dne 8.12.1997. Pritožba je delno utemeljena.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odločb o prenehanju delovnega razmerja, zakonita. V tem delu je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz. 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katere je opozorila tožena stranka v pritožbi in na katere pazi tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP. Prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sodbo v tem delu ustrezno obrazložilo. Glede ostalih zahtevkov, ki jih je tožnik uveljavljal (plačilo razlike v plači, regres za prehrano, regres za letni dopust, plačilo kilometrine, prispevki in stroški postopka), pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi tega je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijani odločbi o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.5.1996 in 15.6.1996 ne vsebujeta razlogov, na podlagi katerih bi ju bilo mogoče preiskusiti.

Pri tem je pravilno ugotovilo, da se je delodajalec v odločbah o prenehanju delovnega razmerja skliceval na nasvete o načinu dela, slab promet, neuspešnost in nepripravljenost tožeče stranke, pri tem pa teh navedb ni podkrepil s konkretnimi podatki, v čem se je kazala delovna neučinkovitost tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral delodajalec ugotoviti, kakšen promet je delavec dosegal in kakšnega bi moral in na osnovi kakšnih kriterijev. Delodajalec se je sicer skliceval na kriterije zavarovalnice, vendar ni navedel, za kakšne kriterije gre. Tudi k pritožbi ni predložil nobenih dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Glede na očitke tožniku v zvezi z opravljanjem dela in vsebino izpodbijanih odločb (v katerih pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja ni navedena), bi v obravnavanem primeru lahko šlo bodisi za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, ali pa za disciplinske kršitve neopravljanja oz.

nevestnega opravljanja delovnih obveznosti. Delavcu v takih primerih po določbah 3. in 13. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 29/95) preneha delovno razmere, vendar je prenehanje delovnega razmerja iz teh razlogov zakonito le, če delodajalec izvede predpisani postopek za ugotavljanje nedoseganja rezultatov dela oz. disciplinski postopek. V obravnavanem primeru toženec ustreznega postopka ni izvedel, zato sta izpodbijani odločbi že iz formalnih razlogov nezakoniti. To pa pomeni, da je odločitev sodišča 1. stopnje, sprejeta v 1. odstavku izreka, tudi iz tega razloga pravilna.

Glede ostalih zahtevkov pa je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, izpodbijana sodba pa tudi ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preiskusiti. Sodišče druge stopnje se ne strinja z mnenjem prvostopnega sodišča, da je breme dokazovanja izplačila plače, dodatkov in plačila prispevkov izključno na strani delodajalca, ki mora s tako dokumentacijo razpolagati. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98), ki je matični zakon o delovnih sporih, nima posebnih določb v zvezi z denarnimi zahtevki, zato veljajo določbe ZPP. Tako mora tožeča stranka svoj zahtevek ne le postaviti po višini, temveč mora zanj tudi predlagati ustrezne dokaze, kot to določa 219. člen ZPP, ki določa, da mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Če gre za listine, s katerimi razpolaga le delodajalec, pa je treba upoštevati določbe 233. člena ZPP. V obravnavanem individualnem delovnem sporu pa je tožnik v tožbi navedel le, da zahteva 369.774,00 SIT iz naslova prikrajšanja plače, ne da bi svoj zahtevek specificiral. Ker so uveljavljeni pritožbeni razlogi podani v delu, ki se nanaša na 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 1. odstavka 370. člena ZPP v tem delu sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje. Glede 1. točke izreka izpodbijane sodbe pa je v skladu s 368. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku naj zato prvostopenjsko sodišče pozove tožnika, da natančno opredeli razlike v plači za vsak posamezni mesec, ko naj bi prejemal prenizko plačo, ter naj za to predloži natančen izračun s pojasnili, kako je ta vsota izračunana. Pri tem je potrebno upoštevati, da delavcu pripada plača najmanj v višini, ki jo določa kolektivna pogodba za njegovo tarifno skupino. Glede na to, da delavec uveljavlja tudi plačilo kilometrine, je potrebno za vsak mesec ugotoviti, kakšno število kilometrov je dejansko opravil. Glede plačila kilometrine je delavec sicer res predložil nekaj potnih nalogov (za avgust, september in oktober 1995 in za april 1996), kar pa še ne dokazuje, da je tudi sicer opravil zatrjevano število kilometrov. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi od delavca pričakovati, da sam vodi lastno evidenco o službenih potovanjih, posebej ob zatrjevanem dejstvu, da mu delodajalec kilometrine ni plačeval ves čas delovnega razmerja. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o tem, kakšen regres za letni dopust in regres za prehrano je delavcu v obravnavanem obdobju pripadal. Toženec je k pritožbi tudi priložil potrdilo o plačanih prispevkih in davkih, iz katerega izhaja, da je delodajalec plačal vse prispevke do 31.05.1996. Glede na to, da potrdilo davčnega organa datira z dne 8.12.1997, ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, saj je zaključilo obravnavanje zadeve dne 20.11.1997. V ponovnem sojenju naj sodišče znova presodi o utemeljenosti zahtevka za plačilo davkov in prispevkov, pri čemer naj preveri, ali so bili prispevki plačani od plače, ki jo je delavec dejansko prejemal (in ki naj bi bila potrditvah tožnika prenizka) ali pa od plače, ki naj bi delavcu pripadala. V primeru, ko prispevki niso bili plačani od pravilne osnove, pripada delavcu tudi razlika do prispevkov, ki bi morali biti plačani.

Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).