Jedro

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni dedič se upošteva samo na lastno zahtevo in ne po uradni dolžnosti (40. čl. ZD), svoj zahtevek pa lahko uveljavi do konca zapuščinskega postopka. Če v zapuščinskem postopku sodeluje, ga pravnomočen sklep o dedovanju veže (220. čl. ZD). Hči zapustnika je postavila zahtevo po nujnem deležu v pritožbi, torej še vedno tekom zapuščinskega postopka. Nujni dedič namreč lahko pravico do nujnega deleža uveljavlja v pravdi le, če ni sodeloval v zapuščinskem postopku, če ni bilo zapuščinske obravnave, če mu je bila priznana pravica, da lahko svoj zahtevek uveljavlja v pravdi ali če obstajajo razlogi za obnovo postopka. Ker za take izjeme ne gre, pravico pa vendarle uveljavlja tekom zapuščinskega postopka, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti zapuščinskemu sodišču v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem V. Š. ter da je zapustnik napravil oporoko in kot oporočne dediče določil svojo ženo M. Š., hčerko M. I. in sina V. Š., hčerki O. K. pa volil užitek gredice. Ker so dediči priznali oporoko in njeno dopolnitev, se priglasili k dedovanju in ker je zapustnikova vdova M. Š. odstopila svoj dedni delež sinu V. Š., je na podlagi oporočnega dedovanja razglasilo kot dediča V. Š. in M. I. do tistega premoženja, ki ga je navedel zapustnik v oporoki, O. K. pa je pripadlo volilo, ki ji ga je naklonil zapustnik. Glede hranilne vloge in delnic je ugotovilo, da je nastopilo zakonito dedovanje, ki so ga deležni M. I., O. K. in V. Š. vsak do 1/3. Zoper sklep so se pravočasno pritožili dediči O. K., V. Š. in M. I..

O. K. in V. Š. v skupni pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Sodišče bi moralo imenovati za dediča po pok. V. Š. tudi njegovo soprogo. Zapuščinsko sodišče je končalo zapuščinski postopek predčasno, ko dejansko stanje oziroma obseg zapuščine ni bil jasno določen. Glede na to je nujna dedinja O. K. prikrajšana pri nujnem deležu, saj ni dobila ničesar razen 1/3 delnic in hranilne vloge, sodišče pa je tudi ni pozvalo, da se izjasni, ali uveljavlja nujni delež. Pokojni oče je razpolagal za časa življenja in nato v oporoki z vsem svojim premoženjem in premoženjem žene M. Š., ki ga je preživela. Sodedinja M.I. je dobila od očeta hišo, sodedič sin tudi hišo, dočim je dedinja O.K. dobila za časa življenja denar in predsobno omaro v sedanji vrednosti 2.000 DEM. Po laični oceni sta obe hiši vredni najmanj 800.000 DEM. Pokojni je zapustil 4 dediče (3 otroke in ženo). Zakoniti delež znaša za vsakega dediča 1/4 oziroma 200.000 DEM, nujni delež pa 1/8 oziroma 100.000 DEM. Dedinja pa je dobila samo 2.000 DEM, 1/3 delnic in hranilne vloge (porabljena za pogrebne stroške) ter užitek gredice. Iz samega poteka zapuščinskega postopka ni jasno, kaj spada v zapuščino. Na obravnavi so dediči predočili sodišču tudi neke hranilne devizne vloge in devizne račune, ki pa niso navedeni v sklepu o dedovanju kot del zapuščinske mase. Poleg tega pa je prišlo tudi do nesoglasij glede tega denarja. Nujni dedič V. Š. je s svojim delom pripomogel pri gradnji hiše J. 15, ki jo na podlagi oporoke dobi dedinja M. I. oziroma pri povečanju vrednosti zapuščinske mase vsaj za 30%, kar uveljavlja sedaj v pritožbi kot terjatev do zapuščine. Pokojni oče in mati sta ta vlaganja priznala z izjavo z dne 8.8.1996, ki jo prilagata pritožbi. Predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

M. I. v svoji pritožbi navaja, da je po oporoki pok. V. Š. njena sedaj že tudi pokojna mati M. Š. dedovala stanovanje v hiši na parceli 400 k.o. S.. Na prvo zapuščinsko obravnavo sodediča matere nista pripeljala, ampak izročila izjavo, s katero se odpoveduje dedovanju v korist sina V. Š.. To izjavo so mami "podtaknili" oziroma jo prisilili, da jo je podpisala. O tem ji je mama pripovedovala. Mama pri 89 letih sploh ni vedela, da obstaja tudi takšen način odpovedi, sploh pa ni jasno, zakaj bi se odpovedala. Na naslednji zapuščinski obravnavi je mama trikrat jasno in glasno izjavila, da želi imeti stanovanje do svoje smrti. V tem trenutku je pred mamo skočila dedinja K. in mahala z izjavo v roki rekoč, da je vendar podpisala izjavo. Mama se je zato zmedla. Mamo bi na naslednji obravnavi zastopala odvetnica in zahtevala stanovanje do smrti, žal pa je medtem umrla. To izjavo pritožnica izpodbija, ker sodediča sedaj izpodbijata oporoko po pokojni mami in bo zahtevala nujni delež po mami tudi od tega stanovanja. S pokojnikove knjižice si je V. Š. že prilastil 300.000 SIT, kar bi moralo sodišče upoštevati, odredilo pa je le, da banka izplača vsakemu 1/3. Oče je bil tudi imetnik devizne hranilne knjižice, za katero je sodišču povedala, ni pa navedena v sklepu o dedovanju.

Pritožbe so utemeljene.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni dedič se upošteva samo na lastno zahtevo in ne po uradni dolžnosti (40. čl. ZD), svoj zahtevek pa lahko uveljavi do konca zapuščinskega postopka. Če v zapuščinskem postopku sodeluje, ga pravnomočen sklep o dedovanju veže (220. čl. ZD). Hči zapustnika O.K. je postavila zahtevo po nujnem deležu v pritožbi (glede na njen izračun vrednosti zapuščine in navajanje zapustnikovih oporočnih razpolaganj njen zahtevek očitno meri na njihovo zmanjšanje), torej še vedno tekom zapuščinskega postopka. Nujni dedič namreč lahko pravico do nujnega deleža uveljavlja v pravdi le, če ni sodeloval v zapuščinskem postopku, če ni bilo zapuščinske obravnave, če mu je bila priznana pravica, da lahko svoj zahtevek uveljavlja v pravdi ali če obstajajo razlogi za obnovo postopka. Ker za take izjeme ne gre, pravico pa vendarle uveljavlja tekom zapuščinskega postopka, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti zapuščinskemu sodišču v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

V novem postopku bo moralo zapuščinsko sodišče obravnavati zahtevo dedinje O. K. po nujnem deležu in o njej samo odločiti, če dejanska podlaga njenega zahtevka ne bo sporna, sicer pa njo ali pa njene sodediče (glede na to, čigava pravica je manj verjetna) napotiti na pravdo (210. čl. ZPP). Sin zapustnika V.Š. je v pritožbi uveljavil zahtevek, katerega pravno podlago predstavlja 32. čl. ZD. Gre za zahtevek, ki ni (zgolj) dednopravne narave, je pa tudi o njem treba načeloma odločiti v zapuščinskem postopku. Glede na to, da je zadeva vrnjena zapuščinskemu sodišču v nov postopek, bo moralo zato zapuščinsko sodišče v zvezi z njim postopati po 212. čl. ZD. Tudi obseg zapuščine (njegovo pomanjkljivo ugotovitev uveljavljajo vsi pritožniki) bo sodišče v ponovljenem postopku lahko še dodatno ugotovilo. S tem v zvezi je treba omeniti le, da je zapuščinsko sodišče opravilo poizvedbe o deviznem računu pokojnika, katerega številka je bila sodišču sporočena na naroku dne 2.3.1999, iz sporočila banke z dne 15.3.1999 pa je razvidno, da je bil ta račun na dan njegove smrti že ukinjen.