Jedro

V postopku izdaje odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je stranka postopka lahko le tista oseba, ki prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči (3. odstavek 1. člena ZBPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2311/2002-7 z dne 8.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka odločilo, da se tožba tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 18.9.2002, zavrže na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se ugodi prošnji I.K. in se ji odobri brezplačna pravna pomoč, ki obsega brezplačno pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in na drugi stopnji, in sicer za vložitev tožbe zoper tožeči stranki, ki ju zastopa mati in zakonita zastopnica M.J., zaradi ugotovitve, da je nedopustna izvršba na graverski stroj, na brusilni graverski stroj in zlati nakit, kar vse je bilo predmet rubeža dne 15.11.2001 v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Novem mestu.

V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je lahko v postopku izdaje odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči stranka postopka le tista oseba, ki prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Druge osebe, tudi tiste, ki bodo kasneje udeležene v postopku, v katerem bo kot udeleženec sodelovala oseba, ki ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nimajo lastnosti stranke. Tožeči stranki v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne izkazujeta pravnega interesa, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ta interes mora biti neposreden in konkreten, izkazovati pa mora, da izpodbijani akt neposredno posega v tožnikove lastne pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj. Korist tožnikov bi bila osebna, če bi izpodbijana odločba neposredno posegala v njune pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

Neposredna korist bi bila podana, če bi izvirala iz konkretnega (sedanjega) postopka (o dodelitvi brezplačne pravne pomoči), ne pa iz morebitnega bodočega postopka, v katerem bo I.K. nastopala kot tožnica. Tožnika ne izkazujeta pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka, ki ga navajata v tožbi, saj njuna aktivna legitimacija, ki je procesna predpostavka za sprožitev upravnega spora, ni podana. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnika uveljavljata le dejanski interes, in sicer, da I.K. bodisi ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma bi ji sprožitev pravde zoper mladoletna tožnika (na katero jo je napotilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 5.6.2002) ogrozila socialni položaj. Z odločitvijo tožene stranke po mnenju sodišča prve stopnje niso bile kršene pravice tožnikov in njune na zakon oprte neposredne koristi. Zato ne izkazujeta aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora.

Tožnika v pritožbi navajata, da gre za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije). Da pa vendar ne gre za takoimenovano popularno tožbo, izhaja iz tega, da izpodbijana odločba nedvomno vpliva na njun konkretni in ne abstraktni interes, ki je predvsem v uspešni izterjavi preživnine. Ta njun interes pa nedvomno temelji na zakonu. V povezavi z opisano njuno prizadeto neposredno koristjo jima je nedvomno potrebno priznati status aktivne stranke v upravnem sporu. V primeru, da razlaga sodišča prve stopnje zdrži, državljani nimajo nobene možnosti izpodbijati upravnih aktov, ki so v njihovo škodo, ampak so lahko le nemočni opazovalci nezakonitega izdajanja odločb. Za to bi se po njunem mnenju zadeva morala obravnavati vsebinsko. Ker je z izdajo nezakonite odločbe kršen tudi javni interes, bi se tožba morala vročiti državnemu pravobranilcu kot varuhu javne koristi oziroma zastopniku javnega interesa (19. člen ZUS). Sodišče prve stopnje je tako storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je nepravilno uporabilo določbe 4., 18. in 1. odstavka 34. člena ZUS, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki temelji tudi na zakonu.

Utemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da je v postopku izdaje odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči stranka postopka lahko le tista oseba, ki prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči (glej 3. odstavek 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP). Druge osebe, tudi tiste, ki bodo kasneje udeležene v postopku, v katerem bo kot udeleženec sodelovala oseba, ki ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, nimajo lastnosti stranke.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z mnenjem sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da tožnika v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne izkazujeta pravnega interesa, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, kot tudi z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da tožnika uveljavljata le dejanski interes, ne pa pravni. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo, da z odločitvijo tožene stranke niso bile kršene pravice tožnikov in njune na zakon oprte neposredne koristi. Zato ne izkazujeta aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora.

Glede na navedeno niso upoštevne pritožbene trditve tožnikov, da bi se po njunem mnenju zadeva morala obravnavati vsebinsko in da je z izdajo izpodbijane odločbe kršen tudi javni interes.

V zvezi z navedbo tožnikov v pritožbi, da bi se tožba morala vročiti državnemu pravobranilcu kot varuhu javne koristi oziroma zastopniku javnega interesa (19. člen ZUS), pa pritožbeno sodišče pripominja, da je bila tožba po sodišču prve stopnje vročena Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije dne 17.12.2002 in da je to pravobranilstvo prijavilo udeležbo v upravnem sporu dne 19.12.2002. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo to točko sklepa sodišča prve stopnje.