Jedro

Glede na novejše odločitve Vrhovnega sodišča RS v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini je treba pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v delu, ki se nanaša na odškodnino v znesku 1.256,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 910,80 EUR od 1. 11. 2014 do plačila, od zneska 345,60 EUR pa od 28. 9. 2015 do plačila, ter glede odločitve o stroških postopka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.350,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.327,60 EUR od 1. 11. 2014 dalje do plačila in od zneska 1.022,80 EUR od 28. 9. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, naj tožnik toženi stranki plača 1.990,80 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Kot materialnopravno zmotnega graja stališče sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve, da nošenje uniforme, sodelovanje pri dvigu zastave, urejenost, skrb za osebno higieno, nošnja vode, sodelovanje pri večernem obveščanju o nalogah za naslednji dan ter občasna pripravljenost A. ni delo po navodilih in nadzoru delodajalca, temveč poseben režim, ki vlada na mednarodni vojaški misiji. Meni, da tako stališče krši ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Pozna stališče novejše prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z nošenjem uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti, skrbi za osebno higieno in nošenjem vode, a se mu zdi sporno z vidika ustavnopravnega varstva, saj so njegovi sodelavci, ki so se udeležili iste misije, ob enakem dejanskem stanju prejeli odškodnine zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka, on pa ne. Zatrjuje neenako obravnavo, saj je za isto delo dobil manj plačila. Glede operativnih nalog hitrih odzivnih sil (A.) nasprotuje stališču, da gre pri tej nalogi za pripravljenost, torej skrb za varnost ter da ni ne zatrjeval ne izkazal, da je bil na katerega od prostih dni aktiviran. Opozarja, da „povišana pripravljenost“ ni enaka pripravljenosti v okviru naloge A.. Ponavlja, da je bilo med opravljanjem naloge A. njegovo gibanje znatno omejeno, saj so se vsi pripadniki lahko gibali le skupaj kot celota, prav tako je bilo znatno omejeno njegovo razpolaganje s prostim časom. Opozarja na naravo in namen pravice do tedenskega počitka. Trdi, da je tožena stranka sama nalogo A. opredelila kot operativno nalogo. Zatrjuje napačnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval za vsak posamezni dan, ki je bil označen kot prosti dan, katere naloge oziroma delo je opravljal ta dan, temveč zgolj pavšalno za vse proste dni. Sklicuje se na pripravljalno vlogo z dne 6. 2. 2020, v kateri je natančno navedel, da je 8. 9. 2014 pomagal vozniku pri kondiciranju ter nalogo A., 17. 7. 2014 opravil premik iz baze B. v bazo C., da mu tožena stranka od 31. 5. do 17. 6. 2014 ter od 22. 9. do 1. 10. 2014 (vključno s 4. 6. in 11. 6. 2014) med namestitvijo v bazi B. ni zagotovila tedenskega počitka, da je od 22. do 26. 9. 2014 pripravljal opremo na odhod iz misije, da se je 20. 10. 2014 aktivno udeležil proslave ter da je 25. 5. 2014 pripravljal opremo za pohod. Navaja, da se sodišče prve stopnje do teh nalog ni opredelilo. Meni, da bi moralo dneve premikov iz baze v bazo (17. 7. 2014) šteti kot delovno obveznost, ki krši pravico do tedenskega počitka. Nasprotuje tudi stališču, da so večerni sestanki nujni za nemoteno delovanje na misiji in da zato ne gre za delovne naloge pripadnikov. Sklicuje se na izpoved priče D.D. v zvezi s potekom sestankov, na katerih so bile obravnavane časovnice nalog in ne zgolj varnostne informacije. Kot napačno graja ugotovitev, da je šlo za krajše sestanke, ki ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka, saj je bila njihova vsebina nedvomno bistvenega pomena za uspešno opravo nalog. Navaja, da so pripadniki na sestankih aktivno sodelovali, da so jim bile podane pomembne informacije glede opravljanja nalog, brez katerih jih ne bi mogli uspešno opraviti. Glede evidenc in mesečnih načrtov navaja, da je naloga A. vodna naloga, kar pomeni, da so jo vsi pripadniki istočasno opravljali. Pove, da tudi sicer iz izvedenih dokazov izhaja, da so pripadnikom beležili prosti dan, če v času operativne naloge A. niso bili aktivirani. Po njegovem mnenju je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ti načrti ne morejo biti dokaz. Trdi, da je v izpodbijani sodbi praktično v celoti izostala dokazna ocena, obrazložitev pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka odgovarja na pritožbo tožnika in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo znova odločalo o odškodnini za neizkoriščen tedenski počitek pripadnika Slovenske vojske, napotenega na misijo v tujino na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). Delavec ima po 156. členu ZDR-1 v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 ur. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih ali organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kak drugi dan.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe zunaj države v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za dneve neizrabljenega tedenskega počitka, saj je ugotovilo, da na proste dneve ni delal po navodilih in pod nadzorom delodajalca, temveč se je kot pripadnik, ki biva na mednarodni misiji, držal posebnega režima, ki vlada na mednarodni vojaški misiji (nošenje uniforme, sodelovanje pri dvigu zastave, ustrezna urejenost, skrb za osebno higieno, nošenje vode, sodelovanje pri večernem obveščanju o nalogah za naslednji dan ter občasna pripravljenost (A.), zato mu ni bil onemogočen 24‑urni tedenski počitek.

8. Tožnik v pritožbi delno utemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 17. točki obrazložitve je namreč sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ni navedel za vsak posamezen dan, ki je bil označen kot prost, katere naloge oziroma delo je opravljal na ta dan. V razveljavitvenem sklepu št. Pdp 346/2019 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da bo tožnik zaradi spremenjenih materialnopravnih stališč v zvezi z zatrjevanjem vsebine nalog in aktivnosti, ki jih je moral opravljati na dneve, ko je bil po evidencah prost, zaradi zagotavljanja pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS v tem individualnem delovnem sporu lahko še dopolnil svoje trditve. Tožnik je to v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2020 tudi storil, sodišče prve stopnje pa se do teh njegovih trditev ni opredelilo zaradi zmotnega stališča, da je dela in naloge zgolj pavšalno navajal za vse proste dni. Glede na to je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za v pritožbi navedene neizkoriščene dneve tedenskega počitka, v zvezi s katerimi je konkretno opredelil, katere naloge je na njih opravljal, zaradi česar mu ni bil omogočen tedenski počitek, in sicer je trdil, da je: 25. 5. 2014 pripravljal opremo za pohod, 17. 7. 2014 opravil premik iz baze v bazo, 8. 9. 2014 pomagal vozniku pri kondiciranju vozila, 22., 23., 24., 25. in 26. 10. 20141 pripravljal opremo na odhod iz misije ter se 30. 10. 2014 aktivno udeležil proslave. Dan 11. 6. 2014 v evidencah ni bil označen kot prosti dan, za 4. 6. 2014 pa je tožnik zgolj splošno zatrjeval, da mu tožena stranka zaradi režima v bazi ni zagotavljala tedenskega počitka, torej pritožba v tem delu ni utemeljena, saj za ta dan konkretnih opravil oziroma nalog ni opredelil. Glede na to je pritožbeno sodišče del sodbe, ki se nanaša na 9 dni tedenskega počitka, in posledično odločitev o stroških postopka razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je s tožbo zahteval po 101,20 EUR odškodnine za dan neizkoriščenega tedenskega počitka (skupno 2.327,60 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 do plačila, nakar je s pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2018 spremenil način izračuna odškodnine tako, da je zahteval 139,60 EUR na dan (skupno 3.350,40 EUR), pri čemer je za zvišani del tožbenega zahtevka (1.022,80 EUR) zahteval zakonske zamudne obresti od 28. 9. 2015 do plačila. Glede na to je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo v delu, ki se nanaša na 1.256,40 EUR (9 x 139,60 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 910,80 EUR od 1. 11. 2014, od zneska 345,60 EUR pa od 28. 9. 2015 do plačila, ter odločitev o stroških postopka, in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do tožnikovih trditev iz pripravljalne vloge z dne 6. 2. 2020 oziroma ugotoviti, ali je tožnik na naštete dneve, ki so bili zabeleženi kot njegovi prosti dnevi, opravljal zatrjevane naloge, ter glede na stališča v novejši sodni praksi presoditi, ali je šlo za take obveznosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka. Svojo odločitev glede odškodnine 1.256,40 EUR bo moralo ustrezno obrazložiti ter glede na končni uspeh odločiti tudi o vseh stroških, ki so nastali v postopku.

9. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni podal konkretnih trditev o tem, kaj je delal na konkretne datume, se do njih ni opredelilo, te kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa v postopku odločanja o pritožbi pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP.

10. V preostalem delu pa tožnikova pritožba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dela in naloge, ki jih je opravljal na te dneve, niso take narave, da bi mu onemogočale izrabo prostega dneva tedenskega počitka. Glede na novejše odločitve Vrhovnega sodišča RS v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini je treba pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.

11. Slediti tudi ni mogoče pritožbenemu sklicevanju tožnika na odločitve v podobnih primerih, v katerih naj bi bilo tožbenim zahtevkom sodelavcev ugodeno, zaradi česar naj bi mu bili kršeni ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Treba je opozoriti na pomembnost okoliščin posameznega primera in načina pravdanja strank individualnega delovnega spora. Očitka, da sodišče istovrstne primere obravnava različno, zaradi nenavajanja konkretnih opravilnih številk primerljivih zadev ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa na podlagi pritožbenih trditev niti ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso. V zvezi z odstopom od ustaljene sodne prakse pa Vrhovno sodišče RS izrecno poudarja, da sam odstop ni ustavnopravno problematičen, pač pa je problematična njegova neobrazloženost. V zadevah, ki se nanašajo na odškodnino za neizkoriščeni tedenski počitek, v zvezi z vprašanjem, kaj je mogoče šteti za tako delo, ki krši zaposlenim pravico do tedenskega počitka, ne obstaja starejša ustaljena sodna praksa, ampak se je ta oblikovala šele v novejšem obdobju, prav tej pa tožnik v pritožbi po vsebini nasprotuje. Glede na navedeno njegov očitek o kršitvi pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS ni utemeljen.

12. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi se formalna razporeditev v A. štela za opravljanje dela za delodajalca, ki onemogoča izrabo prostega dneva tedenskega počitka. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (denimo iz odločb v zadevah VIII Ips 22/2020, VIII Ips 40/2020) izhaja, da sama formalna razporeditev v A. pripravljenost z dvournim odzivnim časom ne posega v pravico do tedenskega počitka, če zaposleni v tem času ni tudi aktiviran. Tožnik ne zatrjuje, da bi bil v času pripravljenosti A. tudi aktiviran, zato je pritožba v tem delu neutemeljena, pritožbene navedbe v zvezi z mesečnimi načrti in evidencami glede te naloge pa pravno nepomembne.

13. Tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede večernih sestankov in v pritožbi zatrjuje, da niso bili krajši, da je bila vsebina sestankov bistvenega pomena za uspešno opravo nalog in da so na njih pripadniki aktivno sodelovali. S temi navedbami nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da so bili večerni sestanki nujni za nemoteno delovanje misije ter da ni šlo za daljše, formalne sestanke, ki bi lahko predstavljali delovno nalogo tožnika. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno po vsebini zadostno utemeljilo. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, pri pritožbenem sodišču niso vzbudile dvoma vanjo. V zvezi s sestanki je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je obvezno moral tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, prisostvovati večernim sestankom glede poteka naslednjega dne oziroma priprav za naslednji dan. Tožnik je v zvezi s tem sam izpovedal, da so bili navedeni sestanki kratki, da so potekali v sobah ali na hodniku in da so se na njih razdeljevale naloge za naslednji dan, enako je priča E.E. izpovedal, da sestanki niso potekali v sejni sobi, ampak je šlo za hitro podajanje informacij v sobah ali na hodniku. Priča D.D. je sicer res izpovedoval o tem, da so si pripadniki na večernih sestankih zapisovali povedano, vendar pa to na pravilnost odločitve ne vpliva, saj tožnik v zvezi s tem ni podal nobenih trditev, samo zase pa zapisovanje povedanega niti ne kaže na to, da je udeležba na sestanku taka naloga, ki krši pravico do tedenskega počitka. Do pritožbenih navedb, da je bila vsebina večernih sestankov bistvenega pomena za uspešno opravo nalog in da so na njih pripadniki aktivno sodelovali, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer so trditve povsem splošne, saj tožnik ni konkretiziral, na kakšen način je aktivno sodeloval na njih, prav aktivna udeležba na sestankih pa je glede na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča RS ključna za ugotovitev o onemogočanju 24-urnega tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestanku (primerjaj zadeve VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 22/2020).

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker v zvezi z nerazveljavljenim delom sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.

1 V pritožbi je tožnik zmotno navedel kot dneve priprave na odhod iz misije 22. do 26. september, vendar pa je iz njegove pripravljalne vloge jasno, da je šlo za dneve od 22. do 26. oktobra 2014, kar je tudi skladno z evidencami, v katerih so ti dnevi opredeljeni kot prosti dnevi, dnevi od 22.-26. 9. 2014 pa ne.