Jedro

V tožbi zatrjevanih dejstev o obstoju javne kanalizacije, na katero naj bi bil tožničin objekt priključen že desetletja in o plačilu vseh dajatev v zvezi s tem, sodišče ne more upoštevati, saj so te navedbe in predloženi računi kot dokaz nedovoljene tožbene novote. Iz upravnega spisa namreč ni razvidno, da bi se tožnica odzvala na „poziv za izjasnitev“ z dne 29. 5. 2013, ki ji ga je toženka poslala pred izdajo izpodbijane odločbe. Iz njene pritožbe, ki se prav tako nahaja v predloženih upravnih spisih, izhaja, da teh dejstev tudi v pritožbi ni zatrjevala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek zaradi nove priključitve objekta na zemljišču s parc. št. 459/2 k. o. ... na kanalizacijski sistem za odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode v znesku 721,11 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil komunalni prispevek odmerjen po uradni dolžnosti, ker je bilo ugotovljeno, da gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo zaradi zagotavljanja priključitve obstoječih objektov na javno kanalizacijsko omrežje. Višina obveznosti je odmerjena na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Šentjernej (Uradni vestnik Občine Šentjernej, št. 8/2010, 8/2012 in 2/2013 – v nadaljevanju Odlok) in na podlagi podatkov iz uradnih evidenc Geodetske uprave Republike Slovenije.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo, v kateri je odmeri komunalnega prispevka ugovarjala, ker naj Odlok ne bi bil sprejet, zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka navaja, da se je s priključitvijo na javno kanalizacijo izboljšalo stanje, ne pove pa, da je bilo njeno „domačijstvo“ na to javno kanalizacijo že priključeno. Prilaga tudi nekaj računov Komunale Novo mesto za „vodarino, kanalščino, smetarino in prispevke“ v letih 1979, 1981, 1982 in 1983. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi. V pripravljalni vlogi z dne 11. 12. 2013 pa pojasnjuje še, da je bilo njeno „domačijstvo“ na javno kanalizacijo priključeno že med letoma 1970 in 1973, da so bili plačani vsi prispevki in da od tedaj plačujejo kanalščino. Meni, da toženka ni upravičena do ponovnega plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo obširno pojasnjuje pravno podlago za odmero komunalnega prispevka in med drugim navaja, da je bila tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe pozvana, naj se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na odmero komunalnega prispevka, pa se na ta poziv ni odzvala. Oporeka tožbenim trditvam o plačilu komunalnega prispevka v preteklosti, računi, priloženi k tožbi, pa naj bi bili nedovoljeni novi dokazi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o odmeri komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Ta v prvem odstavku 77. člena določa, da občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme, v 1. točki prvega odstavka 72. člena pa določa, kdaj se stavbno zemljišče v posamezni enoti urejanja prostora šteje za opremljeno, in sicer, če je v tej enoti zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Odmero komunalnega prispevka za vsako vrsto komunalne opreme posebej predpisuje tretji odstavek 79. člena ZPNačrt, za odmero pa postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (možnost priključitve na novo zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje), so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe.

V tožbi zatrjevanih dejstev o obstoju javne kanalizacije, na katero naj bi bil tožničin objekt priključen že desetletja in o plačilu vseh dajatev v zvezi s tem, sodišče ne more upoštevati, saj so te navedbe in predloženi računi kot dokaz nedovoljene tožbene novote. Iz upravnega spisa namreč ni razvidno, da bi se tožnica odzvala na „poziv za izjasnitev“ z dne 29. 5. 2013, ki ji ga je toženka poslala pred izdajo izpodbijane odločbe. Iz njene pritožbe, ki se prav tako nahaja v predloženih upravnih spisih, izhaja, da teh dejstev tudi v pritožbi ni zatrjevala.

V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ker tožnica ne navaja drugih razlogov, zaradi katerih meni, da je odločba o odmeri komunalnega prispevka nezakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja nova dejstva in nove dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).