Jedro

Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti niti ni podana II. kategorija invalidnosti, temveč je pri njem še vedno podana III. kategorija invalidnosti, v katero je bil razvrščen s prvotno odločbo. Za presojo je bilo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru, da je pri tožniku po tem datumu prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ima tožnik možnost začeti nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V primeru tožnika ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, torej da bi bil popolnoma zmožen za delo oz. da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Zato ni zakonske podlage za odločitev, da pri tožniku ni več podana invalidnost in da nima več pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče odpravilo del odločbe, ki vsebuje takšno odločitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Odpravi se drugi odstavek odločbe št. ... z dne 22. 3. 2011. Tožbeni zahtevek, da se odpravita tudi prvi in tretji odstavek odločbe št. ... z dne 22. 3. 2011 in odločba št. ... z dne 16. 12. 2009 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, se zavrne“.

V preostalem se pritožba zavrne.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2009 v zvezi z odločbo št. ... z dne 22. 3. 2011, ter da se ugotovi, da je tožnik invalid I. kategorije, toženi stranki pa se naloži, da izda odločbo o pravici do invalidske pokojnine in odločbo in višini invalidske pokojnine v roku 15 dni, tožniku pa povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun (II. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pri tožniku zaradi poškodbe pri delu, katere posledica je v tem, da je izgubil desno roko, ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe pri delu v višini 80 % in zaradi bolezni v višini 20 %. Invalidnost naj bi obstajala od 17. 11. 2009. Tožnik kot navaden delavec glede na svojo starost (rojen je 24. 7. 1957), ne more več pridobiti nikakršne izobrazbe, ki bi mu omogočila, da opravlja delo, ki ne zahteva fizičnih opravil. Zaradi amputacije zgornje okončine je prišlo tudi do psihičnih težav. Diagnosticirana je depresivnost, občasne epizode tesnobe in motnje razpoloženja. Ugotovljena je tudi blaga kognitivna motnja. Izvedensko mnenje, na katerega tožnik sicer ni podal pripomb, temveč ga je v celoti prerekal je neobjektivno in tudi nehumano. Tožnik brez dvoma izpolnjuje vse znake, ki jih Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa za višjo kategorijo invalidnosti. Zgolj upoštevanje izvedenskega mnenja, brez umeščanja le-tega v okvir zakona, pomeni kršitev postopkovnega zakona, saj je sodišče izvedensko mnenje dolžno šteti kot dokaz in ne kot sodbo. Do tega dokaza se je dolžno opredeliti in ga ovrednotiti v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče sodi na podlagi pridobljenih dokazov in ne izključno na podlagi enega samega dokaza. V konkretnem primeru se je sodišče preveč oprlo na izvedensko mnenje, kljub temu, da se je zavedalo, da je od tožnika nemogoče pričakovati, da bi opravljal kakršnokoli fizično delo s polnim delovnim časom. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, plačilo stroškov pa naloži toženi stranki. Podrejeno predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi in ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo, razen v delu, ki se nanaša na presojo drugega odstavka izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 3. 2011. Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere opozarja tožnik v pritožbi. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katere se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek je tudi razumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe. Glede odločilnih dejstev tudi ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 12. 2009, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Drugostopenjski organ je v nadaljevanju (drugi odstavek) odločil, da pri zavarovancu (tožniku) invalidnost ni več podana, zato nima pravic iz invalidskega zavarovanja od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 12. 2009 dalje. V tretjem odstavku pa je odločil, da ni stroškov postopka. Postopek se je začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika z dne 15. 5. 2009. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik na podlagi odločbe št. ... z dne 15. 10. 1981 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu v polnem delovnem času od 10. 8. 1981 dalje. Tožnik naj bi v Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 6 let, 2 meseca in 28 dni.

V zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti niti ni podana II. kategorija invalidnosti, temveč je pri njem še vedno podana III. kategorija invalidnosti, v katero je bil razvrščen že z odločbo št. ... z dne 15. 10. 1981. Sodišče je namreč za razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti univerze v B., v kateri sta sodelovala specialist ortoped in pa specialistka psihiatrinja. Ortoped ugotavlja, da gre pri tožniku za amputacijo desne zgornje okončine kot posledica poškodbe pri delu, do katere je prišlo v letu 1980. Poleg bolečine v vratu in pridobljene odsotnosti desne podlahti, sodni izvedenec drugih ortopedskih težav ne ugotavlja. Zaradi omenjenih težav pa so potrebne omejitve in sicer, da z levico lahko občasno dviguje samo do 2 kilograma, da je občasno lahko v prisilni drži ledvene vratne hrbtenice in da ne sme imeti nočnega dela. Specialistka psihiatrinja pa ugotavlja, da so se pri tožniku razvile tudi psihične težave. Gre za depresivne epizode, ugotovljena pa je bila tudi blaga kognitivna motnja. Depresivne epizode sicer lahko znižujejo delazmožnost, vendar pa je v primeru pojava teh epizod potreben bolniški stalež, medtem ko kognitivna motnja vpliva zgolj na omejitve pri delu, torej da tak bolnik opravlja psihično lažje delo. Oba izvedenca ugotavljata, da je tožnik zaradi poškodbe pri delu v 80 % in zaradi bolezni 20 % sposoben za psihično lažje delo. Potrebne so zgolj omejitve, tako da z levico občasno dviguje do 2 kilograma, da občasno dela v prisilni drži ledvene in vratne hrbtenice in da ne sme imeti nočnega dela. Izvedensko mnenje je skladno že v predsodnem postopku podanimi mnenji obeh invalidskih komisij kot tudi z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije druge stopnje z dne 26. 9. 2013, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje. Tudi v navedeni komisiji sta sodelovala ustrezna specialista glede na tožnikove zdravstvene težave in sicer specialistka fiziatrinja ter specialist psihiater.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo dokazov, temveč je zgolj sledilo podanemu izvedenskemu mnenju. Sodišče je izvedlo dokazni postopek s pridobitvijo izvedenskega mnenja glede na to, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem. Izvedenski organ je pri podaji mnenja upošteval medicinsko dokumentacijo v upravnem spisu, saj tožnik v dokazne namene tekom postopka pred sodiščem prve stopnje druge dokumentacije s tem v zvezi ni predložil, niti ni predlagal izvedbe drugih dokazov. Dokaze, ki jih je tožnik predlagal v tožbi, pa je sodišče izvedlo. Zaslišalo je tako tožnika kot tudi pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Skladno z 8. členom ZPP je sodišče prve stopnje presodilo, katera dejstva se štejejo za dokazan, ter odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče sojenje ni prepustilo izvedencem in so torej s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe. Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer v delu, kjer sodišče ugotavlja, da pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti, torej do I. kategorije invalidnosti, v katero se skladno z 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku so nedvomno podane zdravstvene težave, kot jih ugotavljata izvedenca, vendar pa te težave zaenkrat niso izražene v taki meri, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti oz. da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da je bilo za presojo zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 22. 3. 2011. V primeru, da je pri tožniku po omenjenem datumu prišlo še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, pa ima tožnik možnost, da sam oz. preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Ob presoji zadeve pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je že tožena stranka, posledično pa tudi sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na odločitev, da tožnik nima več pravic iz invalidskega zavarovanja.

ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V primeru tožnika ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, torej da bi bil popolnoma zmožen za delo oz. v nasprotni smeri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. V tem primeru pa ni zakonske podlage za odločitev, da pri tožniku ni več podana invalidnost in da nima več pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je zato zaradi pravilne uporabe materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odpravilo drugi odstavek v izreku izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2011. V preostalem, torej glede razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik v pretežnem delu ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.