Jedro

Ker je izpolnitev obveznosti iz zadnje faze projekta po Ponudbi in Pogodbi predstavljalo posredovanje psd datotek, pred izročitvijo oziroma prejemom teh datotek ni mogoče govoriti o predaji zadnje faze projekta.

Ob dogovorjeni samostojnosti vsake faze se tožena stranka obveznosti za plačilo zadnjih dveh faz projekta ne more razbremeniti s sklicevanjem na napake tožeče stranke v predhodno zaključeni fazi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 147404/2015 z dne 1. 12. 2015 v prvem odstavku izreka razveljavi za zakonske zamudne obrestmi od glavnice 6.405,00 EUR od 13. 8. 2015 do 28. 9. 2015, tožbeni zahtevek pa se v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča Ljubljani, opr. št. VL 147404/2015 z dne 1. 12. 2015, ostane v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku (I. točka izreka) ter da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.042,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti v tej točki, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in samo odloči o zadevi ter s tem celotni tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa dodatno naloži še plačilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali z vložitvijo tega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet obravnavanega spora je zahtevek za plačilo (preostanka) računa št. 542/2016 z dne 29. 7. 2015 v znesku 6.405,00 EUR, upoštevaje dobropis št. 798/15 z dne 20. 10. 2015 v znesku 549,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je toženi stranki račun izstavila za domnevno opravljene storitve po Pogodbi o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), ki je bila sklenjena na podlagi Ponudbe za zasnovo blagovne znamke in ureditev spletnega nastopa blagovne znamke z dne 22. 5. 2015 (v nadaljevanju: Ponudba). Po vtoževanem računu zahteva torej plačilo za izdelano 'strategijo in načrt spletnega mesta' ter 'kreativno zasnovo spletnega mesta', kar predstavlja zadnji dve fazi po projektu.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, po tem ko je ugotovilo, da so bile storitve iz posameznih faz opravljene in predane toženi stranki in da zatrjevanih napak ni oziroma da tožena stranka v zvezi z njimi ni izkazala pravočasnega grajanja. Pojasnilo je tudi, da se tožena stranka v tem postopku na zamudo ne more uspešno sklicevati.

7. Tožena stranka pritožbeno utemeljeno opozarja, da med pravdnima strankama obravnavane zadeve sklenitev Pogodbe o poslovnem sodelovanju med T. I. s. p. in I. d. o. o. ni bila sporna in da zato v zvezi s tem dejstvom ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka.1 Pravilno torej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z 214. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da je kot pravni temelj za presojo predmetnega spora upoštevalo le Ponudbo ne pa tudi Pogodbe (na podlagi listin v spisu B 17 in B 19 je namreč ugotovilo, da pisna Pogodba o poslovnem sodelovanju ni bila podpisana in zaključilo, da zato določila Pogodbe strank ne morejo zavezovati in da so sklicevanja tožene stranke na posamezne člene Pogodbe nerelevantna, pri čemer nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da Pogodba ni podpisana). Ker pa pritožnica pri tem ne navede, na kakšen način je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pa zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka ne more učinkovito uveljaviti (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožena stranka na 6. strani pritožbe trdi le, da je bila dinamika izdaje računov in izplačil posebej opredeljena v 3.3.3. točki (Pogodbe2), in sicer na način, da se ob predaji posameznih faz izda račun s plačilnim rokom 14 dni, kar pa je vsebinsko povsem enaka določba, kot jo je sodišče prve stopnje povzelo iz Ponudbe z dne 22. 5. 2015 ter v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, kdaj so bile storitve iz posamezne faze izročene oziroma prevzete.

8. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z opredelitvijo naročila. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Upoštevalo je namreč ugovore tožene stranke v smislu, katera opravila je posamezna faza zajemala in katerih od teh opravil tožeča stranka naj ne bi opravila oziroma naj bi jih opravila z zamudo ali napako ter jih celovito presojalo. Obema pravdnima strankama je sodišče prve stopnje tudi omogočilo, da sta se opredelili do izvedbe posameznih sklopov opravil ter v zvezi z njunimi navedbami izvedlo obsežen dokazni postopek. Navedb, da je tožena stranka izvedbo naročila v delu, ki se nanaša na vtoževani račun ustno grajala, sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni moglo presojati, saj jih ta v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala.

9. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z opredelitvijo naročila res spregledalo neprerekano trditev tožene stranke, da je bilo v okviru zadnje faze projekta po Ponudbi in Pogodbi ('kreativna zasnova spletnega mesta') dogovorjeno posredovanje psd datotek. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi namreč navajala, da kreativne zasnove spletnega mesta ni bilo vse do 14. 9. 2015, ko je končno le prejela dogovorjene psd datoteke (in da predstavitev kreativne zasnove spletnega mesta posledično ne more pomeniti končanja te faze) in da se faza kreativne zasnove spletnega mesta zaključi s prejemom psd datotek, tega pa tožeča stranka v nadaljevanju ni prerekala. Nasprotno - navedla je, da tožena stranka sama priznava, da je dne 14. 9. 2015 prejela dokument v psd datotekah, da je zato nesporno, da je bila faza kreativne zasnove spletnega mesta v celoti zaključena in prevzeta in da je zato nastala tudi obveznost plačila s strani tožene stranke. 14-dnevna zamuda pri pošiljanju psd datotek je bila po njenih navedbah relevantna kvečjemu z vidika začetka teka zamudnih obresti, ne pa z vidika obstoja terjatve.

10. Po presoji pritožbenega sodišča navedeno za izpodbijano odločitev pomeni sledeče. Ker je izpolnitev obveznosti iz zadnje faze projekta po Ponudbi in Pogodbi predstavljalo posredovanje psd datotek, pred izročitvijo oziroma prejemom teh datotek ni mogoče govoriti o predaji zadnje faze projekta. Pritožnica (po smislu) na to utemeljeno opozarja. Ob nespornih trditvah pravdnih strank, da so bile psd datoteke posredovane 14. 9. 2015, je torej mogoče zaključiti le, da je bila zadnja faza projekta predana šele tega dne in ne že 29. 7. 2015, kot je to v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem pa je poudariti, da navedeno ne vpliva na obstoj terjatve in posledično na pravilnost izpodbijane odločitve v zvezi z glavnico v višini 6.405,00 EUR. Ker je bilo s Ponudbo in Pogodbo dogovorjeno, da se ob predaji posameznih faz izda račun s plačilnim rokom 14 dni, nesporno dejstvo, da so bile psd datoteke prejete šele 14. 9. 2015, vpliva zgolj na tek zamudnih obresti. S tem pa se bo sodišče prve stopnje ukvarjalo v končnih točkah te obrazložitve.

Glede pomanjkljivosti v zvezi z 'zasnovo nove blagovne znamke' iz druge faze projekta

11. Pritožnica navaja (prim. 4. stran pritožbe), da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka z izvedbo zadnjih dveh faz naročila ni bila zadovoljna in da je to tudi pisno grajala (kar naj bi izhajalo iz priloženega elektronskega sporočila z dne 18. 8. 2015), da pa ni odgovorilo na vprašanje, ali je imela tožena stranka kot naročnik dolžnost, da tožeči stranki kot podjemniku omogoči, da napako odpravi, ker v tem primeru ne gre za posel, ki bi bil tak, da bi bilo delo neuporabno.

12. Z navedenim pritožbeno sodišče ne soglaša. Trditev tožene stranke je neresnična in zavajajoča. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve (v kateri je obravnavalo trditve tožeče stranke o zapletu pri zasnovi blagovne znamke3) pravilno pojasnilo, da tožena stranka ni bila zadovoljna z opravo storitev v drugi fazi4, tj. z zasnovo nove blagovne znamke, in je opravljeno storitev tožeči stranki grajala in da to izhaja iz priloženih elektronskih sporočil tožene stranke z dne 12. 8. 2015 in tožeče stranke z dne 13. 8. 2015 (prim. B 14 in B 24). Pravilno je obrazložilo tudi, da tožeča stranka tega niti ni zanikala, da je iz elektronskega sporočila z dne 18. 8. 2015 razvidno, da se je tožeča stranka odzvala na prejeto grajo s strani tožene stranke glede blagovne znamke in predlagala tri rešitve ter da jih tožena stranka ni sprejela, temveč se je odločila, da bo znamko in slogan uporabljala še naprej ter v elektronskem sporočilu z dne 19. 8. 2015 podala svoj predlog, da se zaplet z blagovno znamko upošteva pri plačilu storitev vsebinskega koncepta, zloženke, vsebin spletne strani, oblikovne zasnove časopisa T. in tipskih strani na način, da se za obe postavki skupaj (in ne za vsako posebej) plača 1.200,00 EUR plus DDV (A 25), kar je tožeča stranka sprejela in navedene storitve izvedla s popustom.

13. Prvostopenjsko sodišče torej - v nasprotju s pritožbenimi navedbami - ni ugotovilo, da je tožena stranka nezadovoljstvo z izvedbo zadnjih dveh faz izrazila v elektronskem sporočilu z dne 18. 8. 2015. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni bila zadovoljna z zasnovo nove blagovne znamke, da je to storitev grajala v elektronskem sporočilu z dne 12. 8. 2015 in da je bil s priznanim popustom oziroma znižanim plačilom zahtevek tožene stranke iz naslova odgovornosti tožeče stranke za zatrjevano napako pri zasnovi blagovne znamke že uveljavljen, račun za te storitve pa že plačan (račun št. 524/15 v višini 5.490,00 EUR, ki ga je tožeča stranka izstavila za ime in oblikovanje blagovne znamke). Na podlagi vsega navedenega pa je napravilo tudi materialnopravno pravilen zaključek, da zaradi tega tožena stranka v tem postopku ne more zavrniti plačila storitev iz naslednjih, zadnjih dveh faz projekta oziroma da se ob dogovorjeni samostojnosti vsake faze (glede njene vsebine, roka izvedbe in plačila) tožena stranka obveznosti za plačilo zadnjih dveh faz projekta ne more razbremeniti s sklicevanjem na napake tožeče stranke v predhodno zaključeni fazi.5 Tožena stranka se je namreč odločila opravljeno storitev - novo blagovno znamko, v zvezi s katero je sicer izrazila nezadovoljstvo - uporabljati naprej, tožeča stranka pa je v reklamacijskem postopku (zaradi očitno utemeljenega nezadovoljstva) tudi pristala na znižanje plačila.

14. Ker je ob vsem povedanem torej jasno, da je bila druga faza projekta po Ponudbi in Pogodbi z uspešno rešenim reklamacijskim postopkom in plačilom računa št. 524/15 že zaključena, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na to fazo, ni ukvarjalo. Za predmetni postopek namreč niso pravno relevantne. Poleg tega so tudi neresnične. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da je tožena stranka sprejela predlog tožeče stranke v zvezi z dobropisom v višini 1.200,00 EUR. Prav tako ni dobropisa (pravilno: popusta v višini 1.200,00 EUR) upoštevalo kot rešitev za zaključek naročila (prim. navedbe na 6. strani pritožbe). Upoštevalo ga je kot rešitev reklamacije v zvezi z drugo fazo projekta. Drugačne pritožbene navedbe so zavajajoče. Navedbe v zvezi z dobropisom št. 798/15 v višini 549,00 EUR z dne 20. 10. 2015 pa predstavljajo celo nedovoljene pritožbene novote - 337. člen ZPP.

Glede zadnjih dveh faz projekta ('strategija in načrt spletnega mesta' ter 'kreativna zasnova spletnega mesta')

15. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presojalo, ali je tožeča stranka opravila storitve iz zadnjih dveh faz projekta po Ponudbi, plačilo katerih je predmet vtoževanega računa, in ali so bile posamezne storitve predane oziroma prevzete (2. točka Ponudbe in 3.3.3. točka Pogodbe). Pravilno se je tudi opredelilo do vseh (sicer pavšalnih) ugovorov tožene stranke, ki pa so jih v bistvenem povzemale naslednje navedbe: - faza 'strategija in načrt spletnega mesta' je obsegala tudi izvedbo dveh delavnic na sedežu naročnika, katerih pa tožena stranka kot naročnik ni bila deležna; - v sklopu tretje faze projekta je bil šele dne 18. 8. 2015 posredovan dokument z vključitvijo strategije in načrta spletnega mesta (kar dokazuje elektronska pošta z dne 18. 8. 2015); - predhodno navedeni dokument ni vseboval določenih sklopov (prim. navedbe na list. št. 70); - pri fazi 'kreativna zasnova in oblikovanje spletnega mesta' je tožeča stranka zamujala z izpolnitvijo naročila in je le po večkratnem urgiranju tožena stranka prejela zadeven dokument v psd datoteki dne 14. 9. 2015 (rok za izvršitev naročila pa je bil 31. 8. 20156) - faza 'kreativna zasnova spletnega mesta' je bila opravljena po izteku pogodbe dne 31. 8. 2015, da pa je bil vtoževani račun izdan že 29. 7. 2015. O zamudi

16. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje na zamudo sklicevala pri fazi svetovanja pri pripravi poslovnega modela in pri izvedbi zasnove blagovne znamke (kar za predmetni postopke ni relevantno) ter v zvezi z zadnjo fazo projekta, tj. 'kreativna zasnova in oblikovanje spletnega mesta'. Navajala je, da kreativne zasnove spletnega mesta ni bilo vse do dne 14. 9. 2015, ko je tožena stranka le prejela dogovorjene psd datoteke7, in da se faza kreativne zasnove spletnega mesta zaključi s prejemom psd datotek; dogovor je namreč jasen, tj. posredovanje ustreznih psd datotek (rok za izvršitev naročila je bil 31. 8. 2015). Priznala je, da je (že) po predstavitvi dne 29. 7. 2015 sicer potrdila zasnovo, vendar z opozorilom, da bo potreben popravek ikon (o kakršnikoli brezpogojni potrditvi ni bilo govora - prim. navedbe na list. št. 71).

17. Kot že predhodno obrazloženo, ji je tožeča stranka na to odgovorila, da tožena stranka sama priznava, da je dne 14. 9. 2015 prejela dokument v psd datotekah in da je zato nesporno, da je bila faza 'kreativna zasnova spletnega mesta' v celoti zaključena in prevzeta.

18. Da je tožeča stranka link do psd datotek spletnega mesta toženi stranki posredovala dne 14. 9. 2015, pa je na podlagi elektronskega sporočila z dne 14. 9. 2015 ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno obrazložilo, da je s tem izkazana izročitev oziroma prevzem te storitve in da to pomeni, da je podjemik - v tem primeru tožeča stranka - izpolnil svojo obveznost, s tem pa pridobil pravico do plačila za opravljeni posel. Kljub temu pa je prvostopenjsko sodišče v 21. točki obrazložitve zmotno ugotovilo, da že posredovanje kreativne zasnove dne 29. 7. 2015 (ki očitno ni predstavljala dogovorjenih psd datotek) pomeni predajo zadnje faze projekta in da je bil glede na vsebino Ponudbe že s tem izpolnjen pogoj za izdajo računa. Navedba, da glede popravka ikon izpodbijana sodba ne da odgovora, pa ni relevantna. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da je bil popravek ikon potreben še po predaji psd datotek oziroma da tožeča stranka po potrditvi zasnove dne 29. 7. 2015 (prim. list. št. 71) pa do 14. 9. 2014 teh ikon ni popravila ter da je zato opravljena storitev vredna manj in koliko manj je vredna. S predajo psd datotek je bila izpolnjena obveznost iz zadnje faze projekta in tožeča stranka je po presoji pritožbenega sodišča šele takrat pridobila pravico do plačila. To pa - kot je smiselno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - kljub zatrjevani zamudi8. Tožena stranka namreč odstopnega upravičenja iz 628. člena OZ9 ni izkoristila, s tem ko je storitve tožeče stranke enkrat prevzela, pa se kasneje na zamudo več ne more sklicevati (in iz tega razloga uveljavljati odstopa od pogodbe oziroma preklicati že izvršenih in prevzetih pogodbenih postavk). Zoper plačilo vtoževanega računa se torej ne more uspešno braniti z navedbami, da je psd datoteke prejela šele 14. 9. 2015. Kot je toženi stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi zaradi zamude lahko uveljavljala kvečjemu povračilo škode.

O delavnicah

19. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko toženi stranki na naroku ni dovolilo postavljati vprašanj priči, in da je posledično zmotno ugotovilo, da sporni delavnici (oprava katerih je predstavljala del nalog, vključenih v fazo 'strategija in načrt spletnega mesta') sta bili opravljeni.

20. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).

21. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi, ki po svoji vsebini ustreza odgovoru na tožbo, navajala, da naj bi faza strategije in načrt spletnega mesta obsegala tudi dve delavnici na sedežu naročnika (poleg sestave pripadajočega dokumenta - 2.3 točka Ponudbe) in da teh ni bila deležna. V dokaz svojih navedb je predložila (zgolj) Ponudbo in Pogodbo.

22. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe z dne 2. 2. 2016 za svoje navedbe, da je storitve, ki so bile predmet obeh spornih faz - 'priprava strategije in načrta spletnega mesta' ter 'kreativna zasnova spletnega mesta' - in plačilo katerih je predmet vtoževanih računov, izvršila pravočasno ter ustrezno, (med drugim) predlagala dokaz z zaslišanjem priče K. O., v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2016 pa priče G. O. (prim. navedbe na list. št. 54 in 93). V slednji je tudi natančno pojasnila, da delavnice niso bile bistveni del faze 'strategija in načrt spletnega mesta', saj je rezultat faze - kot izhaja iz Ponudbe - dokument, da pa so bile tudi te ('delavnice' oziroma prezentacije) izvedene, in sicer na sedežu tožeče stranke. Tožena stranka namreč po navedbah tožeče stranke lastnih poslovnih prostorov ni imela oziroma so bili ti neprimerni za prezentacije (zato so se te skladno z dogovorom strank izvajale v prostorih tožeče stranke).

23. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 20. 1. 2017 izvedlo dokaz z zaslišanjem prič K. O. in G. O. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sta navedeni priči izvedbo delavnic potrdili. Potrdili sta tudi, da so bile vse delavnice izvedene na sedežu tožeče stranke, ker tožena stranka ni imela primernih poslovnih prostorov. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka z izvedenimi dokazi izkazala izvedbo delavnic (in da tožena stranka za svoje nasprotne navedbe ni predložila nobenega dokaza), je torej utemeljen. Pri tem pa je poudariti, da prvostopenjsko sodišče s tem, ko pooblaščenki tožene stranke ni pustilo postavljati vprašanj v zvezi s spornimi delavnicami, nikakor ni kršilo določb pravdnega postopka (o čemer se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom v prepis zvočnega posnetka - prim. list. št. 108). O tem, kdaj so bile delavnice izvedene in kakšna je bila njihova vsebina, trditvene podlage namreč ni bilo. Poleg tega tožena stranka v postopku pred sodišče ni niti trdila niti dokazovala, da je na izvedbo delavnic tožečo stranko opozarjala in da ji kljub temu nista bili zagotovljeni. V dokaz navedb, da delavnici nista bili izvedeni, ni predlagala niti svojega zaslišanja niti zaslišanja kakšne druge priče. 24. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da so bile trditve tožeče stranke iz vloge z dne 8. 12. 2016 premalo. Tožeča stranka je glede na ugovorne navedbe tožene stranke iz prve pripravljalne vloge 9. 11. 2016 povsem zadostno pojasnila, da delavnice niso bile bistveni del faze 'strategija in načrt spletnega mesta' (saj je rezultat faze - kot izhaja iz Ponudbe - dokument), da pa so bile tudi te izvedene, in sicer na sedežu tožeče stranke. Prešibka je bila trditvena podlaga tožene stranke, ki na predhodne navedbe tožeče stranke sploh ni več odgovorila, čeprav ji je bila ta možnost v postopku zagotovljena. Sodišče prve stopnje jo je še na naroku za glavno obravnavo izrecno pozvalo k dopolnitvi navedb.

25. Tožena stranka v zvezi z opisanim ugovorom torej ni uspela izpodbiti navedb in dokazov tožeče stranke. Sporni delavnici sta bili po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izvedeni. Da temu ni tako, pa ne izhaja niti iz elektronskega sporočila z dne 18. 9. 2015 (v zvezi s katerim je tožena stranka pavšalno uveljavljala, da je bil upnik z njim opozorjen na vse ugotovljene nepravilnosti in predvsem na manjkajoče zadeve), na kar je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo. Tožena stranka v njem ni izpostavila, da tožeča stranka dveh delavnic ni izvedla. Plačilu za storitve, opravljene v tretji fazi projekta po Ponudbi, se iz tega razloga upira neutemeljeno.

26. Pritožbeno sodišče pa v tem sklopu pojasnjuje še sledeče - pritožbene navedbe, da je bil ta del (tj. delavnici na sedežu tožene stranke) izrednega pomena, saj gre za pomembna navodila za postavitev kasnejšega spletnega portala in tudi uporabe oziroma da brez tega naročilo za toženo stranko nima pomena, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako tudi navedba, da je bistvena razlika med delavnico in prezentacijo. Navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z vsebino izpovedb zaslišanih prič, pa je neutemeljena. Priči sta izvedbo delavnic potrdili. Priča K. O. pa je izpovedala tudi, da so tudi vsi sestanki in prezentacije potekali na sedežu tožeče stranke (prim. list. št. 109). Pritožnica verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič, da ni bilo nobenih ugovorov v sklopu izvedbe naročila v vtoževanem delu, ne more omajati z navedbo, da je to v nasprotju z vsemi predloženimi listinskimi dokazi (pri čemer ne konkretizira, v nasprotju z vsebino katere listine je takšna izpovedba oziroma s katero listino je izkazano, da je tožeča stranka že tekom izvajanja storitev opozorila, da dve delavnici na sedežu tožene stranke nista bili izvedeni) in da že dan dobropis tožeče stranke govori zase in da torej vse ni moglo potekati gladko.

O pomanjkljivostih dokumenta

27. Pritožnica nadalje sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb o pomanjkljivostih dokumenta (z dne 18. 8. 2015, ki jih je izpostavila v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2016). Po presoji pritožbenega sodišče neutemeljeno.

28. Tožena stranka hkrati namreč ni zatrjevala, da je po prejemu zadevnega dokumenta navedene napake grajala, da je dala podjemniku primeren dodatni rok za odpravo napake in da te podjemnik ni odpravil. Ni npr. navedla, da je na te pomanjkljivosti opozorila ustno ali v elektronskem sporočilu z dne 18. 9. 201510 (le na splošno je navedla, da je dne 18. 9. 2015 tožeči stranki poslala izdatno obrazložitev glede vseh odprtih vprašanj v povezavi z izvedbo celotnega naročila!) in da jih tožeča stranka v nadaljevanju ni odpravila. Tožena stranka bi namreč le ob izkazu vseh teh okoliščin uspešno uveljavljala zahtevek za znižanje plačila. Tožena stranka se ne more uspešno braniti zoper predmetni zahtevek z navedbami, da ni (bila) pripravljena plačati za storitve, ki niso bile opravljene11 (oziroma so bile opravljene z napako). Da bi tožena stranka lahko dosegla znižanje plačila, bi namreč najprej morala tožečo stranko na napako opozoriti nato pa ji dati možnost, da zatrjevane napake dokumenta odpravi. Naročnik je dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi (prim. prvi odstavek 639. člena OZ). Za svoje pavšalne trditve v zvezi z zatrjevanimi pomanjkljivostmi dokumenta pa tožeča stranka tudi ni predlagala nobenega dokaza. Če je torej tožena stranka prevzela storitev, ki je imela napako in nanjo ni opozorila ter dala tožeči stranki možnosti, da jo odpravi, se zoper plačilo storitve ne more uspešno upirati. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

29. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine predloženih elektronskih sporočil in zaslišanja prič G. O. in K. O. pravilno ugotovilo, da v nobeni od predloženih listin ni konkretnih pripomb tožene stranke na vsebino opravljene storitve 'strategija in načrt spletnega mesta' (da torej tožena stranka tožeče stranke nikoli ni opozorila, da ji je bil posredovan nepopoln načrt) in da je tožena stranka na elektronsko sporočilo tožeče stranke, s katerim je ta prvo zaprosila za potrditev, da je prejela vse in da lahko zaključijo ponudbene naloge, dne 15. 9. 2015 odgovorila, da je prejela vse (A 8)12, pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da je v celoti opravila storitev 'strategija in načrt spletnega mesta' (ki je obsegala dve delavnici in sestavo pripadajočega dokumenta, tj. načrta).

30. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronske korespondence med strankama, tj. do elektronskega sporočila z dne 18. 8. 2015, elektronske pošte z dne 18. 9. 2015 ter tiste z dne 21. 10. 2015 in 19. 11. 2015. Sodišče prve stopnje se je do navedene korespondence opredelilo v točkah 10, 15 in 19. Nikakor se tudi ni mogoče strinjati z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče zanemarilo vse trditve tožene stranke iz njene prve pripravljalne vloge. Nanje je namreč sistematično in celovito odgovarjalo skozi celotno obrazložitev izpodbijane sodbe. Elektronska pošta z dne 15. 9. 2015, s katero je tožena stranka pritrdilno odgovorila na zaprosilo tožeče stranke za potrditev, da je prejela vse in da se ponudbene naloge lahko zaključijo, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča (med drugim) dokazuje, da je tožeča stranka opravila storitve iz faz po projektu, katerih plačilo vtožuje v tem postopku. Da bi zatrjevane napake izvršenega posla, ki jih je izpostavljala v tem postopku, grajala v dopisu z dne 18. 9. 2015 in da jih tožeča stranka po opozorilu ne bi odpravila, pa tožena stranka konkretizirano ni niti zatrjevala. Zakaj bi se moralo prvostopenjsko sodišče ukvarjati z vprašanjem, ali so bile napake odpravljene, torej ni jasno (prim. 5. stran pritožbe).

31. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tako nikakor ni sklepalo, da so bile napake izvedenega posla odpravljene. Sodišče prve stopnje je presodilo, da zatrjevanih napak ni bilo (zaradi česar sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli neuporabnosti posla, na katero se sklicuje pritožnica), ker jih tožena stranka ni grajala in ni zahtevala njihove odprave, zahtevku pa pravilno ugodilo, ker je tožeča stranka dokazala, da je dogovorjene storitve opravila.

O kršitvi dinamike plačil in zamudnih obrestih

32. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila dinamika izdaje računov in izplačil posebej opredeljena v 2. točki Ponudbe, in sicer na način, da se ob predaji posameznih faz izda račun s plačilnim rokom 14 dni (7. točka obrazložitve izpodbijane odločbe).

33. Ker je izpolnitev obveznosti iz zadnje faze projekta po Ponudbi in Pogodbi predstavljalo posredovanje psd datotek, pa pred izročitvijo oziroma prejemom teh datotek ni mogoče govoriti o predaji zadnje faze projekta. To je pritožbeno sodišče predhodno že obrazložilo. Prav tako tudi, da ob nespornih trditvah pravdnih strank, da so bile psd datoteke posredovane 14. 9. 2015, ni mogoče zaključiti nič drugega, kot da je bila zadnja faza predana šele tega dne.

34. To za obravnavano pritožbo pomeni sledeče. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča v 21. točki zmotno zaključilo, da že posredovanje načrta dne 29. 7. 2015 predstavlja predajo - med pravdnima strankama namreč ni bilo spora o tem, da je bilo v fazi 'kreativna zasnova spletnega mesta' dogovorjeno posredovanje dokumenta v psd datoteki. Predaja psd datotek je bila opravljena dne 14. 9. 2015 in to predstavlja datum, ko bi upoštevaje relevantno avtonomno materialno pravo iz 2. točke Ponudbe tožeča stranka lahko izdala račun. Do zakonskih zamudnih obresti tako tožeča stranka ni upravičena od 12. 8. 2015 dalje, temveč šele od 28. 9. 2015 dalje (tj. 14 dni od takrat, ko bi bila izdaja računa utemeljena). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka v obrestnem delu glede glavnice 6.405,00 EUR spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke te sodbe (četrta alineja 358. člena ZPP). V II. točki izreka pa je v preostalem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

35. Ker se zaradi delne zavrnitve zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.405,00 EUR za čas od 13. 8. 2015 do 28. 9. 2015 uspeh pravdnih strank ni spremenil, je sodišče prve stopnje potrdilo odločitev o stroških, vsebovano v II. točki izreka izpodbijane sodbe (kar je pojasnjeno že v prejšnji točki te obrazložitve).

36. V zvezi s pritožbenimi stroški pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo zoper glavno stvar ni uspela, v zvezi z odločitvijo o delni zavrnitvi zahtevka v obrestnem delu pa tudi niso nastali posebni stroški, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tožena stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Tožena stranka (takrat še dolžnik) je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je edino poslovno razmerje, ki sta ga imela upnik in dolžnik, sklenjena Pogodba o poslovnem sodelovanju med T. I. s. p. in I. d. o. o. z dne 8. 7. 2015, ki je bila sklenjena na podlagi Ponudbe za zasnovo blagovne znamke in ureditev spletnega nastopa blagovne znamke z dne 22. 5. 2015, na kar je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi - dopolnitvi tožbe odgovorila, da je bila na podlagi Ponudbe za zasnovo blagovne znamke in ureditev spletnega nastopa blagovne znamke, št. 137/1505/1, z dne 22. 5. 2015 sklenjena Pogodba o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama. 2 Na navedeno točko se je sklicevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in pojasnjevala, kakšna je dogovorjena dinamika plačil. 3 Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2016 opozarjala tudi na nekatere nepravilnosti iz te faze projekta in trdila, da je nanje opozorila v elektronskem sporočilu z dne 18. 9. 2015. 4 In ne storitev iz zadnjih dveh faz (katerih plačilo je predmet tega postopka!), kot to trdi pritožnica. 5 Tožena stranka se tudi ne more sklicevat na neuporabnost predhodne (tj. druge faze projekta po Ponudbi in Pogodbi), če se je sama odločila, da bo znamko, glede katere je sicer izrazila nezadovoljstvo, uporabljala še naprej. 6 Pri tem ni trdila, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena se sestavina pogodbe. 7 Prim. navedbe na list. št. 71. 8 Katero je izrecno priznala tudi sama tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2016. 9 Če je rok bistvena sestavina pogodbe, podjemnik pa je z začetkom ali dovršitvijo posla v taki zamudi, da je očitno, da ga ne bo pravočasno končal, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode (prvi odstavek 628. člena OZ). To pravico ima naročnik tudi tedaj, ko rok ni bistvena sestavina pogodbe, če zaradi take zamude očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe (drugi odstavek 628. člena OZ). 10 Zaradi česar sodišče prve stopnje v tem elektronskem sporočilu ni bilo dolžno iskati, ali je tožena stranka po prejemu tega dokumenta grajala, da ne vsebuje strateške usmeritve prisotnosti na internetu, ključnih deležnikov itd. 11 Pri čemer je mišljeno, da načrt spletnega mesta ni imel vseh komponent. 12 Pri tem je potrebno izpostaviti, da med pravdnima strankama v postopku pred sodiščem ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki še dne 18. 8. 2015 poslala dokument 'koncept spletnega mesta' (prim. navedbe na list. št. 89).