Jedro

Ker relevanten občinski odlok status uporabnika pitne vode veže na dejanskega uporabnika (in ne lastnika prostorov), je najemnica dolžna plačati porabljeno vodo, tudi če se je a zaradi poškodovanih vodovodnih cevi iztekala v stene.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v I. točki izreka tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 176184/2009 z dne 30.11.2009 v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 572,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 206,26 EUR od 16.9.2008 dalje do plačila ter od zneska 366,09 EUR od 16.11.2008 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka za 42,70 EUR izvršilnih stroškov; v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 100,16 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 145,20 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 176184/2009 z dne 30.11.2009 v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih tožeča stranka nosi sama.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila pravočasno.

4. Pritožba je delno utemeljena, a iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožba.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi napačne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbenega razloga zmotne oziroma nepolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni dopustno uveljavljati, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče na dejansko podlago sodbe vezano.

6. Pritožba zato ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bila tožena stranka edina uporabnica sanitarij v pritličju objekta, kar bi lahko potrdila predlagana priča. S tem namreč nedopustno posega v dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da je imela tožena stranka sanitarije le v souporabi in da so jih uporabljali tudi ostali uporabniki (prim. razloge na 5 strani obrazložitve).

7. Poleg tega tožeča stranka pozablja, da je bil njen zahtevek za obdobje od januarja do marca 2008 zavrnjen tudi iz razloga, ker se v računih (A3, A4 in A5) navedena poraba vode nanaša tako na sanitarije v pritličju kot tudi na poslovni prostor v 1. nadstropju objekta, ki ga v tem obdobju tožena stranka sploh še ni imela v najemu (prim. peto alinejo 11. točke ter 12. točko obrazložitve).

8. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da bi morala tožeča stranka razmejiti, kakšen del porabe odpade le na pritlične sanitarije, ter nadalje, kakšen delež te porabe je dolžna kriti tožena stranka, da bi s tožbenim zahtevkom lahko vsaj delno uspela. Ker tega ni storila, do zahtevanega plačila po računih A3, A4 in A5 v skupnem znesku 184,64 EUR ni upravičena.

9. Pač pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede ugotovitve, ali je bila tožena stranka uporabnica pitne vode v obdobju avgust in oktober 2008, zaradi česar je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo preostalih dveh računov v skupnem znesku 572,35 EUR.

10. Po ugotovitvah sodbe je bila poraba vode v teh dveh mesecih občutno večja zaradi poroznih vodovodnih cevi, kar je povzročilo iztekanje vode. Sodišče je glede na navedeno presodilo, da tožene stranke ni mogoče šteti kot uporabnika, saj sama ni bila dolžna vzdrževati najetih prostorov.

11. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša, saj v relevantnih predpisih zanj ni opore. Po določilu 2. člena Odloka o oskrbi s pitno in protipožarno vodo iz javnega vodovodnega in hidrantnega omrežja na območju občine Trbovlje (Odlok) je uporabnik pitne vode vsaka fizična in pravna oseba, ki uporablja vodo iz javnega vodovodnega omrežja. Iz nadaljnjih določb Odloka izhaja, da je uporabnik zavezanec za plačilo, poraba vode pa se odčitava z glavnega ali internih števcev (28. in 32. člen Odloka). Omenjeni Odlok status uporabnika torej veže na dejansko uporabo (in ne na lastništvo) prostorov, zato je brez pomena okoliščina, da je bila za vodovodno napeljavo dolžan skrbeti lastnik (in ne najemnik), ki jo je kot odločilno štelo sodišče prve stopnje. Glede na citirane določbe Odloka je za plačilo porabljene vode zavezan uporabnik, tudi če je ni (v celoti) potrošil za svoje potrebe. Edino pravilen in logičen zaključek je torej ta, da je strošek porabe dolžna poravnati tožena stranka, ki je v tem obdobju uporabljala poslovne prostore kot najemnica.

12. Drugačne odločitve ne omogoča niti ugotovljeno dejstvo, da pravdni stranki glede merilnega mesta št. 086103918, kjer se je odčitavala poraba vode, nista sklenili posebne pogodbe, s čemer je sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo svojo odločitev. Poraba vode se sicer res odčitava z glavnega števca, z internih števcev pa le v primeru, če je med upravljalcem in uporabnikom sklenjena pogodba, v kateri se sporazumeta o delitvi morebitne razlike med glavnim in internimi vodomeri (prim. 28. člen Odloka). Sklicevanje na citirano določbo pa je utemeljeno le tedaj, če je sporna pravilnost odčitka porabe. V danem primeru očitno ne gre za takšno situacijo, saj sta bili pravdni stranki soglasni, da ugotovljena količina ustreza dejanski porabi vode.

13. Pritožbeno sodišče dodaja, da ugotovljena souporaba sanitarijev ne predstavlja ovire za ugoditev temu delu zahtevka, saj se je po ugotovitvah sodbe tožena stranka ob sklenitvi najemne pogodbe dne 23.4.2008 izrecno zavezala, da bo krila stroške celotne porabe na merilnem mestu št. 086103918. 14. Pritožbeno sodišče je glede na pojasnjeno delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Na pravilno uporabo materialnega prava namreč pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Ker je pritožba utemeljena že iz tega razloga, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe o določbi 596. člena OZ, ki najemniku nalaga dolžnost obveščanja o napakah v najem dane stvari, ter o tem, ali ponujeni dokazi omogočajo vsaj delno ugoditev zahtevku glede na normalno (običajno) mesečno porabo vode, saj na odločitev ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je zaradi drugačne odločitve o tožbenem zahtevku ponovno odločalo tudi o stroških postopka (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP). Te je odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonom o Odvetniški tarifi (ZodvT). Iz podatkov v spisu izhaja, da tožena stranka stroškov postopka ni priglasila. Stroški tožeče stranke pa znašajo v postopku izvršbe 56,48 EUR in v nadaljnjem pravdnem postopku 132,49 EUR (nagrada za postopek tar. št. 3100 55,90 EUR, strošek poštnih storitev po tar. št. 6002 11,18 EUR, povečano za 20% DDV ter sodno takso 52,00 EUR). Glede na dosežen 75,60% uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 42,70 EUR izvršilnih ter 100,16 EUR pravdnih stroškov.

17. V skladu z navedenim deležem je tožeča stranka upravičena do tudi povrnitve pritožbenih stroškov, ki znašajo 192,07 EUR in zajemajo nagrado za postopek 68,80 EUR (tar. št. 3210), strošek poštnih storitev 13,76 EUR (tar. št. 6002), 20% DDV ter sodno takso 93,00 EUR.