Jedro

Za poravnavo veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. In ker zakon tu ne izključuje možnosti razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, veljajo določbe 112. člena in nasl. OZ tudi za sodno poravnavo.

Skladno z določbo 112. člena OZ spremenjene okoliščine stranko, ki se nanjo sklicuje, upravičujejo do razveze in ne do spremembe pogodbe - možnost, da ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo, je dana nasprotni stranki, ki želi pogodbo vzdržati v veljavi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1.1. točki izreka razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ga v celoti oprosti plačila stroškov postopka (1.1. točka izreka sklepa); da se plačilo računov za električno energijo za stanovanjsko hišo B. 231, K., ki je bilo določeno s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Kranju, opr. št. 154/2007 z dne 27. 9. 2007 v 6. točki v prvem odstavku spremeni tako, da je od 17. 10. 2008 dalje tožeča stranka dolžna plačati 30/100 zneska po računu za električno energijo, toženca pa 70/100 zneska po računu ter plačilo računov za porabljeno vodo za stanovanjsko hišo, ki je bilo določeno s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Kranju, opr. št. 154/2007 z dne 27. 9. 2007 v 6. točki v drugem odstavku spremeni tako, da je od 18. 11. 2009 dalje tožeča stranka dolžna plačati 1/5 zneska po računu za porabljeno vodo, toženca pa 4/5 zneska po računu (1.2. točka izreka sklepa); da se toženi stranki naloži v plačilo tožeči stranki 133,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki tečejo od 17. 10. 2008 dalje do plačila (1.3. točka izreka sklepa) ter da so tožene stranke dolžne v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe vložiti na E. d.d. zahtevek za soglasje za montažo novega števca električne energije, ki bo služil zgolj za potrebe odčitavanja porabljene električne energije B. 231 tožencev, v zvezi s tem nosijo vse stroške tožene stranke, tožene stranke so dolžne v roku 3 dni od vložitve zahteve o tem pisno obvestiti tožnika (1.4. točka izreka sklepa). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 110,16 EUR, s pripadajočimi obrestmi (2. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep se osebno in preko pooblaščenke pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Ne strinja se s stališčem sodišča, da tožnik z ničemer ni zatrjeval spremenjenih okoliščin, ki bi nastale v času po sklenjeni sodni poravnavi. Sodna poravnava, v kateri je bila določena dolžnost plačevanja računov za električno energijo in porabljeno vodo, je bila sklenjena 27. 9. 2007. Tožnik je tako v tožbi kot tudi v pripravljalni vlogi navajal in zatrjeval, da je po sklenitvi sodne poravnave prišlo do spremenjenih okoliščin na strani tožencev, saj se je po sklenitvi sodne poravnave njuna poraba električne energije in vode močno povečala. Tožnik je to izkazoval s podatki po računih, kot tudi s svojimi trditvami o tem, zakaj je prišlo do povečane porabe. Če bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, bi lahko ugotovilo resničnost navedb tožnika, tako pa sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Tožnik je v tožbi tudi navedel, zakaj zahteva, da toženca vložita na E. G. d.d. zahtevek za soglasje za montažo novega števca električne energije, vendar pa sodišče njegovih navedb ne upošteva. Navaja tudi, da iz sodne poravnave ni razvidno, kaj so se pravdne stranke dogovorile glede dolžnosti postavitve novega števca, kar pomeni, da sodna poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova za postavitev novega števca, kar bi služil zgolj tožencema, zato v tem delu ne gre za nobeno nesklepčno tožbo, kot zmotno navaja sodišče. Sodišče je z izpodbijanim sklepom poseglo v avtonomijo tožnika, v njegovo pravico do sodnega varstva, pravico do zasebne lastnine in tudi v druge s konvencijami in ustavo zagotovljene pravice. Sodišču nadalje očita, da tožeče stranke ni pozvalo v skladu z 108. členom ZPP, da vlogo popravi. Navedeno pa bi bilo dolžno storiti, če je menilo, da je z vlogo kaj narobe. Ne razume, zakaj je sodišče zavrglo tožnikov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka. Sodišče bi moralo obravnavati tožbeni zahtevek na spremembo sodne poravnave, saj poravnava ne more biti zacementirana in jo je možno spremeniti. Če bi sodišče upoštevalo vsa, s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva in dokaze, pa bi moralo ugotoviti povsem drugo dejansko stanje, posledično pa bi moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava, ugoditi tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrglo tožnikov predlog za povračilo stroškov postopka, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. O oprostitvi plačila stroškov postopka tožeče stranke je namreč bilo že odločeno z odločbo pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 790/2008 z dne 8. 12. 2008 (z navedeno odločbo je bil tožnik oproščen plačila vseh stroškov, razen sodnih taks), ter s sklepom sodišča prve stopnje, opr. št. P 392/2008 z dne 5. 3. 2009 (s tem sklepom pa je bil oproščen plačila sodnih taks). Ker je torej sodišče prve stopnje odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata), je bilo treba pritožbi tožnika delno ugoditi in izpodbijani sklep v 1.1. točki izreka razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožnik ni zatrjeval spremenjenih okoliščin, ki so nastale v času po sklenjeni sodni poravnavi z dne 27. 9. 2007. Kot izhaja zlasti iz pripravljalnih vlog tožeče stranke z dne 28. 4. 2009 in 18. 11. 2009 je namreč tožnik takšne spremenjene okoliščine zatrjeval (zatrjeval je npr., da se je od spomladi 2008 povečala poraba električne energije, ker je tožena stranka na vrt postavila več kot 12 žarnic in akvarij z električno črpalko ter da se poraba vode s strani tožene stranke konstantno povečuje). Zaradi napačnega stališča, da tožnik ni zatrjeval spremenjenih okoliščin, pa je nato sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je treba tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavreči, saj sodna poravnava, s katero je bilo dogovorjeno, v kakšnem razmerju bosta pravdni stranki plačevali stroške električne energije in vode, preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med istima strankama.

Ne glede na to, da je tožnik torej zatrjeval spremenjene okoliščine, pa tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom ne more uspeti.

Za poravnavo veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (1. odstavek 1054. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). In ker zakon tu ne izključuje možnosti razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, veljajo določbe 112. člena in nasl. OZ tudi za sodno poravnavo. Spremenjene okoliščine predstavljajo podlago za novo pravdo, saj jih lastnosti pravnomočnosti sodne poravnave ne zajemajo (primerjaj VSL sklep I Cp 1665/98). Tožnik v obravnavani zadevi med drugim zahteva spremembo dveh določb sodne poravnane, vendar pa spremembe poravnave skladno z določbo 112. člena OZ ne more izsiliti. Skladno z navedeno določbo namreč spremenjene okoliščine stranko, ki se nanjo sklicuje, upravičujejo do razveze in ne do spremembe pogodbe - možnost, da ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo, je dana nasprotni stranki, ki želi pogodbo vzdržati v veljavi (4. odstavek 112. člena OZ). Glede na to, da iz spisa ne izhaja, da je tožena stranka ponudila spremembo poravnave, je torej tožnikov zahtevek v delu, s katerim zahteva, da sodišče spremeni sodno poravnavo in določi drugačno razmerje za plačevanje spornih stroškov, neutemeljen. Tožnik bi lahko kvečjemu zahteval razvezo sodne poravnave, vendar pa takšnega zahtevka ni postavil. Ker pa sodna poravnava, s katero je bil dogovorjen način obračunavanja električne energije oziroma ključ delitve stroškov, še vedno velja in zavezuje tudi tožnika, pa čeprav slednji meni, da je nepravična, je posledično neutemeljen tudi dajatveni zahtevek na plačilo 133,00 EUR, ki naj bi ga toženca tožniku dolgovala zato, ker je bila poraba električne energije nepravično obračunana (tožnik meni, da razmerje iz sodne poravnane ni pravično, zato je sam določil novo razmerje in naredil izračun, koliko električne energije je do vložitve tožbe preplačal ter tako dobil znesek 133,00 EUR). Končno pa je neutemeljen tudi zahtevek, da sta toženca dolžna vložiti na E. G. d.d. zahtevek za soglasje za montažo novega števca električne energije, ki bo služil zgolj za odčitavanje porabljene električne energije tožencev, da toženca nosita s tem v zvezi vse stroške ter da sta dolžna o vloženi zahtevi pisno obvestiti tožnika, saj nima podlage v nobeni zakonski določbi (npr. v določbi OZ, Stanovanjskega zakona ali kateregakoli drugega zakona), niti v dogovoru med pravdnima strankama (tožeča stranka ni zatrjevala nobenega dogovora, s katerim bi se toženca zavezala storiti to, kar tožnik od njiju zahteva s tožbo).

Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti in ne zavreči. Pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP ni spreminjalo, temveč je izpodbijani sklep v preostalem delu potrdilo. Sprememba ne bi bila v korist tožniku, saj le-ta ne bi dosegel cilja, ki ga zasleduje s pritožbo, to je ugoditev tožbenemu zahtevku. Na tem mestu velja še dodati, da gre v konkretnem primeru za neodpravljivo nesklepčnost tožbe, pri čemer nesklepčnosti dela zahtevka, s katerim tožnik zahteva spremembo sodne poravnave, ni mogoče odpraviti zato, ker gre za v samem zahtevku vsebovano neodpravljivo nesklepčnost (neustrezen je sam zahtevek), nesklepčnosti preostalega dela zahtevka pa zato, ker iz zatrjevanih dejstev ne izhaja nobena pravna posledica (tožniku glede na njegove navedbe življenjskega primera, s katerimi je utemeljeval preostali del zahtevka, ni nastal noben zahtevek). Opozarjanje na nesklepčnost in dajanje tožniku možnosti, da nesklepčnost odpravi, zato v konkretnem primeru nista smiselna oziroma potrebna (tožba pa tudi ni nepopolna ali nerazumljiva, zaradi česar ne pride v poštev uporaba določbe 108. člena ZPP, na katero opozarja tožnik v pritožbi).

Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Ker je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom pritožbe in ker zaradi tega niso nastali posebni stroški, pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v celoti njene pravdne stroške. Hkrati pa je odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).