Jedro

Akceptni nalog je samo eden od pisnih nalogov, ki so službi družbenega knjigovodstva podlaga za opravljanje plačilnega prometa v državi, iz katerega pa izhaja tudi, da je izdajatelj naloga upravičil upnika, da on predloži nalog službi družbenega knjigovodstva v izvršitev. Akceptni nalog zato ni pravno razmerje, ampak samo listina, ki o že nastalem pravnem razmerju seznanja druge. To pravno razmerje je naročilo (nalog).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S spremembo sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so "brez pravnega učinka akcepti pooblaščenih oseb tožeče stranke in so neveljavni akceptni nalogi tožeče stranke", navedeni v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke, proti sodbi sodišča prve stopnje pa je pravnomočno odločilo, da mora tožeča stranka plačati po nasprotnem tožbenem zahtevku toženi stranki po kreditni pogodbi št. 394/90 obresti v znesku 855.656,70 SIT z 80 % obrestmi od 7.11.1991 dalje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje in prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljeno, pritožbi tožeče stranke proti isti sodbi pa ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita sodišču druge stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki njenega izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa sodišče druge stopnje ni storilo. Z odločitvijo v 3. točki izreka svoje sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka torej v sojenju na prvi stopnji tudi v tem delu ni uspela. S pritožbo je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celotnem tistem delu, v katerem ni uspela. Sodišče druge stopnje zato sodbe sodišča prve stopnje v 3. točki njenega izreka ni preizkušalo po uradni dolžnosti, ampak na podlagi pritožbe (1. odstavek 365. člena ZPP). Je pa pri tem preizkusu po uradni dolžnosti uporabilo tisto pravo, za katerega je menilo, da ga je treba uporabiti. Za to pa je bilo upravičeno po 2. odstavku 365. člena ZPP. Očitane kršitve določb pravdnega postopka zato ni. Kakšne druge kršitve določb pravdnega postopka, ki je revizijski razlog po 1. ali 2. točki 385. člena ZPP pa tožeča stranka ne uveljavlja opredeljeno. V teku postopka tudi ni prišlo do kakšne kršitve določb pravdnega postopka navedene v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Zato tožeča stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ne more uspeti.

Tožbeni zahtevek, naj sodišče s sodbo izreče, da so brez pravnega učinka akcepti pooblaščenih oseb tožeče stranke in so neveljavni akceptni nalogi tožeče stranke, je ugotovitveni zahtevek. Glede na to, kakšne ugotovitvene sodbe so sploh možne (1. odstavek 187. člena ZPP), je sodišče druge stopnje o omenjenem tožbenem zahtevku materialno pravno pravilno odločilo.

Po 1. odstavku 17. člena zakona o finančnem poslovanju (Uradni list SFRJ št. 10/89 ... 61/90; v nadaljevanju: ZFP) je akceptni nalog nalog za prenos z vpisanim datumom dospelosti, ki ga dolžnik lahko izroči upniku za zavarovanje plačila. Nalog za prenos izda torej dolžnik. Ni pa on tisti, ki ga predloži pristojni organizaciji za plačilni promet (sedaj: pristojni službi družbenega knjigovodstva), ampak upnik (2. odstavek 17. člena ZFP).

Akceptni nalog je samo eden od pisnih nalogov, ki so službi družbenega knjigovodstva podlaga za opravljanje plačilnega prometa v državi (6. člen in 98. člen zakona o službi družbenega knjigovodstva - Uradni list SFRJ št. 70/83 ... 79/90, zlasti 6. točka 2. odstavka 98. člena omenjenega zakona v zvezi s 1. odstavkom 17. člena ZFP), iz katerega pa izhaja tudi, da je izdajatelj naloga upravičil upnika, da on predloži nalog službi družbenega knjigovodstva v izvršitev. Zato je tudi generalni direktor službe družbenega knjigovodstva predpisal poseben obrazec z navodilom, kako ga je treba izpolniti (navodilo o spremembah in dopolnitvah navodila o obliki, vsebini in uporabi enotnih obrazcev za opravljanje plačilnega prometa v državi preko službe družbenega knjigovodstva - Uradni list SFRJ št. 22/89). Akceptni nalog zato res ni pravno razmerje, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, ampak samo listina, ki o že nastalem pravnem razmerju seznanja druge, zlasti službo družbenega knjigovodstva. To pravno razmerje je naročilo (nalog). Izdajatelj akceptnega naloga je naročil prevzemniku naročila - svojemu upniku - da zanj predloži akceptni nalog službi družbenega knjigovodstva v izvršitev (primerjaj: 1. odstavek 749. člena ZOR), in sicer zato, da bi prevzemnik naročila lahko dosegel izpolnitev neke svoje terjatve od naročitelja (primerjaj: 770. člen ZOR). 770. člena ZOR pa ni mogoče razlagati tako, da naročilo niti takrat ne preneha, kadar je odpadla pravna podlaga zanj; v primerih zavarovanja plačila z akceptnim nalogom torej takrat, kadar zavarovanje ni več potrebno zato, ker je dolžnikova obveznost prenehala na kakšen drug način pred vnovčitvijo akceptnega naloga.

Ker je akceptni nalog samo listina, ugotavljanje njene neveljavnosti oziroma pravne neučinkovitosti akcepta res ni možno (1. odstavek 187. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki njenega izreka materialno pravno pravilno spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Upoštevajoč dejstva, ki so bila podlaga za odločitev sodišču druge stopnje, pravočasne ugovore tožeče stranke (496.a člen ZPP) proti tistemu dela nasprotnega tožbenega zahtevka, ki mu je bilo na prvi stopnji ugodeno ter določbi 10. in 20. člena ZOR, je pritožbeno sodišče tudi materialno pravno pravilno zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki, da mora plačati toženi stranki 855.656,70 SIT z obrestmi.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.