Jedro

Odškodninska odgovornost tožencev kot ustanoviteljev ni podana.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo odgovornost tožencev tudi po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, saj omejitev odgovornosti ustanoviteljev ne velja v primerih, ko so ti sami subjektivno odgovorni za škodo, povzročeno upnikom. Ugotavljanje splošne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ je skladno s sodno prakso dopustno, ko ravnanja likvidacijskega upravitelja oziroma ustanoviteljev presegajo golo opustitev ravnanj, predpisanih z ZGD-1, in prerastejo v samostojen civilni delikt. Po presoji pritožbenega sodišča se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Toženca sta postopek redne likvidacije izvedla izključno z namenom, da bi upniku, tj. tožnici, onemogočila poplačilo njene terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Prva tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2021 (I. točka izreka). V ostalem (tj. za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 23. 8. 2018 do 11. 3. 2021) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da morata toženca nerazdelno povrniti tožnici 1.210,97 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pritožuje prvi toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožnici naloži, da prvemu tožencu povrne stroške pritožbenega postopka.

Meni, da je sodba neobrazložena ter mestoma tudi arbitrarna. Sodišče se ni opredelilo do predpostavk odškodninske odgovornosti, temveč je le zaključilo, da je odškodninska odgovornost podana, čeprav je le drugi toženec deloval kot zakoniti zastopnik oziroma kot likvidacijski upravitelj Zavoda A.

Opozarja, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, 176/21 s spremembami, ZFPPIPP) vsebuje specialne določbe, ki urejajo položaj upnikov izbrisane družbe iz registra. Utemeljitev odločitve na določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 s spremembami, OZ) je v nasprotju z načelom lex specialis derogat legi generali.

Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker prvi toženec ne ve, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih je sodišče zavzelo stališče o izpolnjenosti posamezne predpostavke njegove odškodninske odgovornosti. Sodišče bi moralo v izpodbijani sodbi posebej opredeliti predpostavke odškodninske odgovornosti za prvega in posebej za drugega toženca, saj sta tekom postopka nastopila v različnih vlogah. Utemeljitev odškodninske odgovornosti prvega toženca je namreč mogoča le v okviru njegove vloge kot ustanovitelja Zavoda A., medtem ko je utemeljitev odškodninske odgovornosti drugega toženca mogoča v zvezi z njegovo vlogo kot ustanovitelja, likvidacijskega upravitelja ter poslovodje Zavoda A. Prvi toženec lahko iz izpodbijane sodbe z gotovostjo razbere le, da je podana predpostavka obstoja škode, ki je podana v dejstvu, da toženi stranki (pravilno tožnici, opomba sodišča) račun v višini 7.000 EUR ni bil plačan, zaradi česar je slednja utrpela izgubo dobička, torej eno izmed oblik pravno priznane škode. Sodišče v izpodbijani sodbi ne pojasni, katero ravnanje tožencev je tisto, ki naj bi tožnici povzročilo škodo. Sodišče namreč ni pojasnilo, ali je protipravnost podana v dejstvu, da sta tožeči stranki (pravilno toženca, opomba sodišča) začela postopek likvidacije namesto postopka stečaja Zavoda A., ali pa v tem, da sta potrdila sporne listine likvidacijskega upravitelja. Prvemu tožencu prav tako ni jasno, v kakšni zvezi naj bi bila potrditev spornih listin in neplačan račun. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti, mestoma pa sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Opozarja, da je bila drugemu tožencu kršena pravica do izjave, saj sodišče naroka, za katerega je drugi toženec utemeljeno zaprosil za preložitev, ni preložilo.

Zavod je bil izbrisan iz sodnega registra, pri čemer je tožničina terjatev ostala nepoplačana. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 s spremembami, ZGD-1) kot tudi ZFPPIPP sta v razmerju do splošnih določil OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost, specialna predpisa. Odškodninsko odgovornost, ki je upnikom povzročena zaradi nepravilno izvedenega postopka likvidacije s strani likvidacijskega upravitelja, ureja 419. člen ZGD-1. Položaj upnikov iz registra izbrisane pravne osebe pa ureja 442. člen ZFPPIPP. Za vsebino spornih listin je izključno odgovoren likvidacijski upravitelj, ker mora ravnati kot dober strokovnjak in je med drugim dolžan tudi poplačati terjatve upnikov in vnovčiti likvidacijsko maso, če je to potrebno za poplačilo upnikov, ter pripraviti predlog poročila o poteku likvidacijskega postopka in razdelitvi premoženja, končno pa tudi predlagati izbris družbe iz registra. Naloga likvidacijskega upravitelja in ne ustanovitelja zavoda je, da če ugotovi, da premoženje družbe ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti z zakonskimi obrestmi, nemudoma ustavi postopek likvidacije ter poda predlog za začetek stečajnega postopka. Za vsebino listin odgovarja izključno likvidacijski upravitelj, zato prvemu tožencu ni mogoče pripisati odgovornosti za kršitev določb ZGD-1, za katere ni bil odgovoren, saj ni vodil likvidacijskega postopka in se je pri sprejemanju listin zanašal na to, da drugi toženec ravna kot dober strokovnjak. Pojasnjuje, da gola sprožitev likvidacijskega postopka zavoda namesto stečajnega postopka za sklep o protipravnem ravnanju ustanoviteljev ne zadostuje. Poleg tega je v predmetnem primeru listine sprejel svet zavoda kot skupščinski organ Zavoda A., skladno z določbo 416. člena ZGD-1, zato tudi v primeru, če bi bila protipravnost res podana, protipravnosti ne bi mogli očitati poslovodstvu, temveč bi morala tožnica uveljavljati spregled pravne osebnosti po 2. točki 1. odstavka 442. člena ZFPPIPP.

Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pult (šank) naročil Zavod A., čeprav ga je dejansko naročil Zavod B. Napačen je bil tudi zaključek sodišča, da sta bili vlogi ustanoviteljev in likvidacijskega upravitelja prepleteni in povezani. Zgolj dejstvo, da sta toženca ustanovitelja Zavoda A. in da je eden izmed njiju v likvidacijskem postopku imenovan za likvidacijskega upravitelja, samo po sebi ne zadošča za sklep, da sta toženca delovala povezano.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnica je gospodarska družba, ki opravlja mizarske storitve. Od tožencev zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi tega, ker Zavod A. ni poravnal plačila za naročen in dobavljen točilni pult (šank). Odškodnino uveljavlja zoper oba toženca kot edina ustanovitelja zavoda ter zoper drugega toženca tudi kot likvidacijskega upravitelja, ki je vodil postopek redne likvidacije zavoda. Tožencema očita, da sta v postopku redne likvidacije zavoda zavestno ravnala tako, da tožnica za opravljeno delo ni prejela plačila.

7.Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica točilni pult izdelala, da ga je izdelala v skladu z navodili tožencev ter da ga je izročila naročniku. Prav tako ni sporno, da tožnica plačila za izdelavo točilnega pulta ni prejela. Sporno pa je, kdo je bil naročnik pulta in temelj za njegovo plačilo.

8.Pritožbeno sodišče bo odgovarjalo le na tiste pritožbene navedbe prvega toženca, ki vplivajo oziroma posegajo v njegov pravni položaj.

9.Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi napačno ugotovilo ključni dejstvi, in sicer: (1) da je točilni pult pri tožnici naročil Zavod A. in ne Zavod B. ter (2) da sta toženca delovala povezano in usklajeno. V nadaljevanju pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze (kontno kartico), iz katerih naj bi izhajalo, da je naročnik točilnega pulta Zavod B. Gre za pritožbene novote, ki so po prvem odstavku 337. člena ZPP nedovoljene, zato jih pritožbeno sodišče skladno s četrtim odstavkom 286. člena ZPP ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnega dejstva, kdo je bil naročnik točilnega pulta, pravilno ugotovilo. V točkah 8 do 16 obrazložitve je razumno pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je bil naročnik pulta Zavod A. Prav tako je izčrpno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbi prvega toženca glede tega, kdo je bil naročnik pulta, ter je svojo odločitev pravilno utemeljilo z izpovedbo priče C. C. in listinskimi dokazi.

10.Pritožba zmotno meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predpostavk odškodninske odgovornosti za vsakega toženca posebej, ki sta v postopku nastopala v različnih vlogah. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, kakšne vloge sta imela toženca v postopku redne likvidacije ter s katerimi ravnanji je vsak od tožencev povzročil tožničino oškodovanje.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo razmerje specialnosti, ker je odškodninsko odgovornost tožencev presojalo na podlagi splošnih pravil OZ. Določba 442. člena ZFPPIPP, na katero se v pritožbi sklicuje prvi toženec, se v obravnavanem primeru ne more uporabiti. Nanaša se namreč na postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, ki je poseben postopek prisilnega prenehanja pravne osebe, o katerem po uradni dolžnosti odloča registrsko sodišče, in ne na postopek redne likvidacije, katere začetek in zaključek sta odvisna od volje in ravnanj ustanoviteljev. Prav tako v obravnavanem primeru ni uporabna določba 419. člena ZGD-1, ki ureja odškodninsko odgovornost likvidacijskega upravitelja. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da se premoženje zavoda ob likvidaciji ni delilo med ustanovitelje, kar je pogoj za ugotovitev odgovornosti po navedeni določbi. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, odškodninska odgovornost tožencev kot ustanoviteljev ni podana niti na podlagi drugega odstavka 49. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91, ZZ), saj iz pogodbe o ustanovitvi zavoda izhaja, da ustanovitelji za obveznosti zavoda ne odgovarjajo.

12.Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo odgovornost tožencev tudi po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, saj omejitev odgovornosti ustanoviteljev ne velja v primerih, ko so ti sami subjektivno odgovorni za škodo, povzročeno upnikom. Ugotavljanje splošne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ je skladno s sodno prakso dopustno, ko ravnanja likvidacijskega upravitelja oziroma ustanoviteljev presegajo golo opustitev ravnanj, predpisanih z ZGD-1, in prerastejo v samostojen civilni delikt1 . Po presoji pritožbenega sodišča se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Toženca sta postopek redne likvidacije izvedla izključno z namenom, da bi upniku, tj. tožnici, onemogočila poplačilo njene terjatve. Postopek redne likvidacije je urejen v določbah 403. do 424. člena ZGD-1, iz katerih izhaja, da je njegov namen prenehanje družbe in razdelitev njenega premoženja med družbenike, pri čemer morajo biti predhodno poplačani upniki. Likvidacijski upravitelj bi moral v skladu z ZGD-1 zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo še nezapadlih terjatev ter znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil, česar drugi toženec kot likvidacijski upravitelj ni storil, čeprav je vedel za obstoj tožničine terjatve. Prvi in drugi toženec pa sta kot ustanovitelja, čeprav sta bila z obstojem terjatve seznanjena (tožnica ju je pred vložitvijo tožbe večkrat pozivala k plačilu), s sprejemom sklepa o začetku postopka likvidacije zavoda ter s potrditvijo poročila o poteku likvidacijskega postopka in predloga za razdelitev premoženja zavestno in namerno zlorabila ta način prenehanja pravne osebe ter s tem oškodovala tožnico. Pritožba zmotni meni, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo vseh predpostavk obstoja odškodninske odgovornosti. Obrazložilo je, da je tožnici zaradi neplačila storitve s strani Zavoda A., katerega ustanovitelj je tudi prvi toženec, nastala škodo v višini 7.000 EUR. Prav tako se je opredelilo do zgoraj navedenega protipravnega ravnanja prvega toženca, podana pa je tudi vzročna zveza med izbrisom pravne osebe, ki je bil posledica navedenega protipravnega ravnanja, in povzročeno škodo.

13.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje ravnanja prvega in drugega toženca za povezana in usklajena. Toženca sta bila edina ustanovitelja Zavoda A., pri čemer je drugi toženec nastopal tudi v vlogi likvidacijskega upravitelja. V postopku oddaje naročila in izdelave točilnega pulta sta s tožnico sodelovala oba toženca ter ji dajala navodila, zato sta bila oba seznanjena z obstojem tožničine terjatve. S tem, ko sta toženca kot ustanovitelja sprejela sklep o začetku postopka likvidacije zavoda in s potrditvijo poročila o poteku likvidacijskega postopka in predloga za razdelitev premoženja, sta delovala usklajeno in povezano, zaradi česar tožnici za nastalo škodo odgovarjata nerazdelno (186. člen OZ).

14.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker prvi toženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje pritožbene stroške ter je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % za materialne stroške ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR, skupaj znaša 373,32 EUR.

-------------------------------

1

Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020 z dne 28. 8. 2020.

Zveza:

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 419 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 442 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 186

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.