Jedro

V prvostopenjskem sklepu, sta z navedeno izvensodno poravnavo delodajalec (H. d.d.) in delavka (obdolženka) uredila civilnopravno delovno razmerje in zato navedb, ki jih je v poravnavi podala obdolženka, ni moč enačiti z izjavami, ki bi bile dane policiji. Kolikor je obdolženka ob sklenitvi poravnave priznala kaznivo dejanje, ko to navaja pritožba, je slednje storila v okviru izvrševanja svojih pravic in zato njena izjava sama po sebi ne more biti sporna. Bistvena je ugotovitev, da je bila poravnava sklenjena v okviru delovnopravnega razmerja in ne morebiti v kazenskem ali predkazenskem postopku, ko bi morala biti deležna ustreznih jamstev, kot jih dajeta ustava R. Slovenije in zakon o kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se glede točke 1 izpodbijanega sklepa kot neutemeljena zavrne, glede točke 2 pa kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v N. je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 zavrnilo predlog obdolženkinega zagovornika za izločitev izvensodne poravnave, sklenjene med H. d.d. in obdolženko dne 7.2.2005, pod točko 2 pa je zavrnilo predlog za izločitev poročil infobiroja z dne 5.1.2005 in 28.5.2005. Zoper sklep se pritožujejo obdolženkini zagovorniki in kot jih je razumeti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, očitno tako, da se dokazi izločijo.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba v prvem delu ni utemeljena, v drugem pa ni dovoljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da izvensodna poravnava, ki jo je dne 7.2.2005 sklenila obdolženka z družbo H. d.d. N., ni dokaz, na katerega se sodna odločba na podlagi 2. odst. 83. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne bi smela opirati in bi jo zato moralo sodišče izločiti iz spisa. Kot je pojasnjeno že v prvostopenjskem sklepu, sta z navedeno izvensodno poravnavo delodajalec (H. d.d.) in delavka (obdolženka) uredila civilnopravno delovno razmerje in zato navedb, ki jih je v poravnavi podala obdolženka, ni moč enačiti z izjavami, ki bi bile dane policiji. K temu je potrebno še pojasniti, da je izvensodna poravnava pogodba civilnega prava (čl. 1050 do 1059 Obligacijskega zakonika), predmet katere je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo (pogodbena stranka) razpolaga. Kolikor je obdolženka ob sklenitvi poravnave priznala kaznivo dejanje, ko to navaja pritožba, je slednje storila v okviru izvrševanja svojih pravic in zato njena izjava sama po sebi ne more biti sporna. Glede zatrjevanja, da je oškodovanec z vložitvijo kazenske ovadbe zlorabil zaupanje obdolženke, saj je v 4. čl. poravnave določeno, da so s sklenitvijo poravnave med strankama rešena vsa sporna razmerja, stranki pa se odpovedujeta sodnemu varstvu, je potrebno pojasniti, da to določilo obstoja kazenske odgovornosti za predmetno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne more izključiti. Bistvena je namreč ugotovitev, da je bila poravnava sklenjena v okviru delovnopravnega razmerja in ne morebiti v kazenskem ali predkazenskem postopku, ko bi morala biti deležna ustreznih jamstev, kot jih dajeta ustava R. Slovenije in zakon o kazenskem postopku. Zato tudi ob dejstvu, da je bila poravnava kasneje predložena kot dokaz v predmetnem kazenskem postopku, ne pomeni kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Izpodbijana odločitev je spričo povedanega povsem pravilna.

Čeprav pritožniki glede točke 2 izpodbijanega sklepa sami navajajo, da drži pravni pouk izpodbijanega sklepa, da pritožba v tem delu glede na določbo 4. odst. 340. čl. ZKP, ni dovoljena, pa v nadaljevanju vseeno navajajo pritožbene razloge. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo, glede točke 1 izpodbijanega sklepa pa kot neutemeljeno zavrnilo, kot je to že zgoraj obrazloženo (3. odst. 402. čl. ZKP).