Jedro

Zgolj okoliščine, da je bil tožnik na dolžnosti poveljnika kontingenta in s tem tudi odgovoren za pripadnike ter na razpolago tujemu poveljniku sektorja zahod (generalu italijanske vojske), same po sebi ne utemeljujejo kršitve pravice do tedenskega počitka. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2021, na katerega opozarja pritožba. Vendar pa pritožba zmotno meni, da zaključek izpodbijane sodbe o kršitvi tožnikove pravice do tedenskega počitka temelji prav na tem, da je tožnik moral biti na razpolago tujemu poveljniku. V obravnavanem primeru je namreč odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik moral opravljati konkretne delovne zadolžitve (preverjanje in spremljanje varnostne situacije, njeno analiziranje, priprava dnevno operativnega poročila), ki so bile dejansko obvezne in po presoji pritožbenega sodišča pomenijo opravljanje dela za delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka plača 5.688,87 EUR z obrestmi od 12. 11. 2016 do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa jih je dolžna povrniti v znesku 1.060,25 EUR (točka II izreka sodbe) in 190,00 EUR za strošek sodne takse (sklep z dne 3. 2. 2022).

2. Toženka se zoper sodbo in sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo vsebino dnevno operativnih poročil, v katerih se navedbe ponavljajo. Za ta poročila, ki so kmalu postala rutinsko delo, je tožnik porabil največ pol ure. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izpoved tožnikovega namestnika A. A., ki pa je povedal, da je bil cel dan odsoten, ter da tožnikovega dela ni nikoli opravljal in ni pisal dnevno operativnih poročil. Poraja se vprašljivost izpovedi te priče, saj če je bil odsoten cel dan, ne more vedeti, kakšne so bile zadolžitve in obremenitve tožnika. Ker je tožnik imel namestnika, ki bi v času njegove odsotnosti ali zadržanosti lahko opravljal njegovo delo, bi tožnik lahko sebi delo razporedil tako, da bi koristil tedenski počitek. O nemožnosti koriščenja tedenskega počitka bi moral v skladu s poveljniško dolžnostjo poročati in to navesti v mesečnih poročilih ter Kroniki, česar pa ni storil. Iz ukaza za delovanje in odločbe tožnika izhaja, da o razporeditvi delovnega časa med opravljanjem naloge odloča nadrejeni poveljnik, ter da so nadrejeni poveljniki med opravljanjem nalog dolžni zagotoviti potrebni počitek. Toženka ni mogla kršiti predpisov, če je razporejanje časa in nalog v izključni pristojnosti tožnika kot poveljnika kontingenta. Poveljniška avtonomija mu je omogočala, da organizira delovni proces in obveznosti tako, da si zagotovi tedenski počitek, ki ni nujno od polnoči do polnoči, temveč na način, da vsak dan opravi še najnujnejše naloge in obveznosti. Sodišče se do tega dejstva ni opredelilo oziroma ga je zanemarilo. Izpostavlja zadevo VIII Ips 20/2021, v kateri je Vrhovno sodišče RS poudarilo nesprejemljivost stališča, da je poveljnikom že zaradi opravljanja teh dolžnosti onemogočen tedenski počitek. Nadalje je sodišče prve stopnje sledilo navedbi tožnika, da ni mogel koristiti tedenskega počitka, ker je moral biti na razpolago tujemu poveljniku. Ugotovitev sodišča, da ga je poveljniška dolžnost zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, je zmotna. Tožnik je imel omogočene dneve tedenskega počitka, na katere po ukazu toženke ni delal, če pa je delal samovoljno oziroma prostovoljno, pa ne more iti v breme toženke. Iz predloženih listin toženke izhaja sistemsko zagotavljanje in izvajanje tedenskega počitka. Izpodbijana sodba se do teh relevantnih dejstev in dokazov ni opredelila, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine listin, ki se nahajajo v spisu, zaradi česar je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni upoštevalo, da so se v času misije evidence vodile prav s strani tožnika. Zgolj sklicevanje, da ga ni nihče nadomeščal, ne zadosti zahtevi po obrazloženi sodbi. Obrazložitve izpodbijane sodbe se ne da preveriti, saj ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožnik dejansko delal na posamezen dan, ki je v evidenci zaveden kot prost. Tožnik ni podal trditvene podlage glede tega, da je imel samo on znanje angleškega jezika, njegovi podrejeni pa ne, zaradi česar je lahko zgolj on preverjal računalnike. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo trditveno podlago samo nadomestilo z zaslišanjem tožnika in prič. V nasprotju s 7. členom ZPP je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, s čimer je toženki onemogočilo, da se o njih izjavi, zato je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izdaja sklepa o povračilu sodne takse je preuranjena, saj bo utemeljenost plačila stroškov znana šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovorih na pritožbi prereka njune navedbe, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Priglaša stroške teh odgovorov.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil od ... do ... napoten na opravljanje vojaške službe na mednarodno mirovno misijo UNIFIL ... v Libanon. Zahteva plačilo odškodnine za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka (drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi; ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami), ker je kot poveljnik kontingenta delovne obveznosti na misiji opravljal vseh sedem dni v tednu. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo celotni vtoževani znesek.

7. Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta kršitev bi bila podana, če bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma če bi sodišče listinam in zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Toženka to kršitev očita z navedbami, da je sodišče prve stopnje odvzelo veljavo listinam v spisu (med drugim evidencam), ker njihove vsebine ni upoštevalo, ter da se izpodbijane sodbe ne da preveriti, ker iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožnik na posamezen dan, ki je v evidenci zaveden kot prost, dejansko delal. Te navedbe po vsebini predstavljajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter nestrinjanje z dokazno oceno listin oziroma z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, vendar so prav tako neutemeljene. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje ustrezno in jasno obrazložilo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je zaključilo, da je tožnik ugotovljene delovne naloge na misiji opravljal vsak dan, zaradi česar ni imel zagotovljenega tedenskega počitka. Prvostopenjski dokazni oceni tudi ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Odločilna dejstva so oprta v izvedenih dokazih (tudi evidencah), na njihovi podlagi pa so sprejeti pravilni dokazni zaključki.

8. Tožnik je za vsak dan, za katerega je toženka navedla, da naj bi bil prost, v trditvah konkretizirano navedel, katere delovne zadolžitve je opravljal. Navajal je, da je moral službene naloge, ki so izhajale iz dolžnosti poveljnika kontingenta (preverjanje in spremljanje varnostnih podatkov, analiziranje informacij, dnevno poročanje nadrejenim v Sloveniji in priprava dnevno operativnega poročila, načrtovanje nalog na mikro nivoju in izvedba priprav s pripadniki patrulje, izvedba pregledov pripadnikov na misiji) opravljati vse dni v tednu, tudi na dneve tedenskega počitka. Tako podana trditvena podlaga je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede zadolžitev odločalo izven trditvene podlage tožnika in kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, je zato neutemeljen.

9. Ker je kljub evidencam, ki jih je toženka predložila za dokazovanje tedenskega počitka, ter iz katerih izhaja, da je tožniku zagotovila 24 dni tedenskega počitka, sodišče prve stopnje zaključilo, da mu ta ni bil omogočen, pritožba nasprotuje tej dokazni oceni. Očitek ni utemeljen. Dejstvo, da je v mesečnih evidencah dnevne delovne obremenjenosti, ki so sicer uraden dokument, določen dan označen kot prost obveznosti, še ne pomeni, da v sodnem postopku ni dopustno dokazati, da njihova vsebina ni resnična. Pri tem ni pomembno, da tožnik zoper evidence ni vložil ugovora po službeni poti. Če sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah, to ne pomeni, da jih v okviru dokazne ocene ni upoštevalo. Upoštevajoč izpoved tožnika o tem, da je v evidencah zavedel, da je imel proste dneve, ker mu je bilo tako ukazano (prost dan je razumel kot dan, na katerega kontingent ni opravljal operativnih nalog), ter glede na delovne naloge, za katere je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da jih je v teh dneh opravljal, sodišče prve stopnje ni sledilo podatkom evidenc o zagotovljenem tedenskem počitku. Utemeljeno je zaključilo, da je evidence podpisoval le zato, ker je bilo pred odhodom na misijo tako ukazano oziroma rečeno s strani pravne službe toženke in ne, ker bi te odražale dejansko stanje. V okviru razlogov se je tako ustrezno in zadostno opredelilo do evidenc, zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo s sklicevanjem na neupoštevanje evidenc in preostalih predloženih listin toženke uveljavlja pritožba. Z zatrjevanjem, da je tožnik sam vodil evidence in s svojim podpisom jamčil za njihovo resničnost ter da v poročilih in nadrejenim ni nikoli izpostavil, da mu tedenski počitek ni zagotovljen, pritožba tako neutemeljeno vztraja, da bi sodišče glede tedenskega počitka moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek. Prav tako neutemeljeno izpostavlja izjavo tožnika, ki jo je podal v delovnem sporu B. B., saj ta izjava ne dokazuje, da je imel tožnik na dneve, ki jih je toženka navedla kot proste, dejansko tedenski počitek. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožba niti ne konkretizira, katere od preostalih listin (razen evidenc in izjave) naj bi narekovale drugačno presojo odločilnih dejstev. Do kronik, ki naj bi dokazovale, da je bil tedenski počitek zagotovljen, se sodišče prve stopnje ni moglo opredeliti, saj jih toženka v spis ni predložila.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP dokazno oceno izvedenih dokazov celovito, jasno in prepričljivo obrazložilo. Da je bilo treba naloge, ki so sodile med tožnikove redne delovne zadolžitve, opraviti vsakodnevno, izhaja iz skladnih izpovedi tožnika in obeh zaslišanih prič A. A. in C. C. Verodostojnosti A. A. pritožba oporeka z navedbami, da je ta opravljal druge naloge in bil cel dan odsoten, vendar to še ne pomeni, da mu niso mogla biti znana dejstva o delu tožnika, saj med drugim npr. iz izpovedi C. C. izhaja, da je bil včasih na sestanku z njim in tožnikom tudi A. A. Pavšalnega pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni tehtalo med nasprotujočimi izjavami prič, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, saj toženka ni konkretno navedla, v čem naj bi si izpovedi prič nasprotovale.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik pisal dnevne ukaze do dva dni vnaprej, kot to napačno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi na dan, ko naj bi bil prost (dan tedenskega počitka), neposredno preverjal varnostno situacijo s spremljanjem podatkov na več računalnikih, v okviru preverjanja varnostne situacije pa se je tudi najmanj dvakrat dnevno sestal s častnikom za obveščevalno varnostne zadeve C. C., od katerega je prav tako pridobival informacije. S to ugotovitvijo ni nadomestilo pomanjkljive trditvene podlage z izpovedmi, kot zmotno očita pritožba, saj dejstvo, da je imel tožnik razgovore s častnikom za obveščevalno varnostne zadeve, pomeni le konkretizacijo zatrjevane naloge preverjanja in spremljanja varnostne situacije. Tudi glede ugotovitve o tožnikovem znanju angleščine ni podana očitana kršitev razpravnega načela. Z izpovedjo, da je imel znanje angleškega jezika, je tožnik zgolj konkretiziral svojo trditev, da je spremljal varnostno situacijo, v zvezi s katero je pregledoval tuje dokumente in poročila (od UNIFIL-a in italijanske brigade).

12. Tožnikova naloga, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jo je tudi opravljal na dan, ki je bil predviden kot prost, je priprava in pošiljanje dnevno operativnega poročila. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je na podlagi pridobljenih oziroma zbranih varnostnih informacij izdal dnevno operativno poročilo, v katerega je vključil tudi opis varnostne situacije v Libanonu, nato pa ga je poslal v operativni center v Sloveniji. Pritožbene trditve, da se navedbe v poročilih ponavljajo, da gre za rutinsko delo, za kar je tožnik porabil največ pol ure, ter da jih je pripravljal vsakokratni dežurni, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. S pritožbenim navajanjem, da je pošiljanje dnevno operativnih poročil v Slovenijo vrsta naloge, ki po modaliteti izvajanja (elektronska pošta) in po času (nekaj minut) ne posega v pravico do tedenskega počitka, toženka prezre, da sodišče prve stopnje kršitve tedenskega počitka v konkretnem primeru ni utemeljilo le na nalogi pošiljanja dnevno operativnih poročil, temveč predvsem na spremljanju varnostne situacije, ki je bilo potrebno za izdajo dnevno operativnega poročila, kar je po povzeti izpovedi tožnika na dan, ko naj bi imel tedenski počitek, trajalo nekaj ur, skupaj še z drugimi nalogami pa približno šest ur. Tudi sicer iz trditev tožnika izhaja, da je za vse naloge porabil v povprečju vsaj 6 ur dnevno, česar toženka ni konkretizirano prerekala.

14. Sodišče prve stopnje je nalogo preverjanja in spremljanja varnostnih podatkov, kar je vključevalo pregledovanje javno odprtih virov, poročil iz Slovenije, poročil in informacij UNIFIL-a in italijanske brigade sektorja zahod, ter nalogo priprave dnevno operativnih poročil, pravilno ocenilo kot takšni, ki jih je tožnik moral opraviti v okviru delovne obveznosti in odgovornosti poveljnika kontingenta. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da posebni ukazi ali odredbe niso bili potrebni, saj je šlo za redne naloge, ki so bile potrebne zaradi zagotavljanja varnosti pripadnikov kontingenta, katerim je bil nadrejen, še posebej v luči napetih in nestabilnih varnostnih razmer, o katerih so izpovedali tožnik in priči. Glede na navedeno pritožbeni očitek, da toženka tožniku nalog ni ukazala (odredila), ni bistven, pritožbene trditve o samovoljnem opravljanju nalog pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neobrazloženi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik na misiji namestnika, ki pa tožnika ni nikoli nadomeščal, saj tožnik ni bil odsoten, poleg tega pa je namestnik opravljal povsem drugo delo. Sodišče prve stopnje je namreč navedeno povzelo glede na izpoved tožnika. Sicer pa pritožbena navedba, da je bil namestnik A. A. sposoben nadomeščati tožnika pri vseh nalogah, za katere je bil imenovan, prav tako predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto.

16. Zmotno je pritožbeno sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 34/2021, da je vprašanje avtonomije lahko pomembno, saj je bilo (lahko) tudi vodjem skupin vsaj delno prepuščeno, kako organizirajo svoje delo. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala trditev o tem, kako naj bi si tožnik lahko delo sam razporejal tako, da bi si zagotovil tedenski počitek, ter kakšna sta bila obseg in narava njegovega dela, zato pritožbene navedbe, da je tožniku njegova poveljniška avtonomija omogočala, da bi si sam organiziral delovni proces in obveznosti tako, da bi si zagotovil tedenski počitek, pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da zgolj okoliščine, da je bil tožnik na dolžnosti poveljnika kontingenta in s tem tudi odgovoren za pripadnike ter na razpolago tujemu poveljniku sektorja zahod (generalu italijanske vojske), same po sebi ne utemeljujejo kršitve pravice do tedenskega počitka. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2021, na katerega opozarja pritožba. Vendar pa pritožba zmotno meni, da zaključek izpodbijane sodbe o kršitvi tožnikove pravice do tedenskega počitka temelji prav na tem, da je tožnik moral biti na razpolago tujemu poveljniku. V obravnavanem primeru je namreč odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik moral opravljati konkretne delovne zadolžitve (preverjanje in spremljanje varnostne situacije, njeno analiziranje, priprava dnevno operativnega poročila), ki so bile dejansko obvezne in po presoji pritožbenega sodišča pomenijo opravljanje dela za delodajalca. Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožniku zaradi konkretnih nalog, ki jih je moral opraviti na predvidene proste dneve, onemogočen neprekinjeni 24-urni tedenski počitek.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov tožniku za 24 neizrabljenih dni tedenskega počitka utemeljeno prisodilo odškodnino 5.688,87 EUR, pri čemer pritožba načinu izračuna prisojene odškodnine in zakonskih zamudnih obresti ne nasprotuje. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi stroškovna odločitev v sodbi in izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep o sodni taksi (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

19. Toženka s pritožbama ni uspela, tožnikova odgovora na pritožbo pa nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).