Jedro

Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 4. 2013 v I. in II. točki izreka ter št. ... z dne 28. 11. 2012 v prvem odstavku izreka in da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine v višjem znesku, upoštevaje zaporednih zadnjih 18 let pred prenehanjem zaposlitve. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pravilno upoštevala pokojninske osnove in pravilno zaporedno 18 letno najbolj ugodno obdobje ter mu priznala pravilno višino delne invalidske pokojnine.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je na obravnavi sodišče prosil za pojasnilo, kam so šli prispevki od bruto plač, ki so bili plačani za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz pripravljalne vloge toženke z dne 24. 2. 2015 je razvidno, da so bili v letu 2004 plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od osnove 2.492.897,00 SIT, v osnovo za obračun pa je bilo priznano le 1.592.611,20 SIT. Pritožniku ni jasno, od kod nastaja navedena razlika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2013, s katero se je zavrnila pritožba in v reviziji potrdila odločba Območne enote A. št. ... z dne 28. 11. 2012. S slednjo je toženka odločila, da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 207,25 EUR na mesec od 2. 10. 2012 dalje.

6. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je višina delne invalidske pokojnine s strani tožene stranke pravilno izračunana.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in s pravno podlago, ki jo je to sodišče uporabilo v predmeti zadevi.

8. Iz upravnega spisa tožene stranke izhaja, da je bil tožnik z odločbo Območne enote A. z dne 11. 6. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 25. 4. 2012 dalje. Na dan nastanka invalidnosti je bil tožnik zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila med brezposelnostjo po 22. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1). Denarno nadomestilo se mu je s strani Zavoda RS za zaposlovanje izplačevalo do 1. 10. 2012. Dne 17. 9. 2012 je tožnik podal vlogo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Toženka je z odločbo z dne 28. 11. 2012 odločila, da se mu prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 207,25 EUR na mesec od 2. 10. 2012 dalje, kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo toženke z dne 25. 4. 2013. 9. Po 390. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2) se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-2. Pravice na podlagi invalidnosti se določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

10. Ob upoštevanju prvega odstavka 396. člena ZPIZ-2 in v skladu s prvim odstavkom 93. člena ZPIZ-1, ima zavarovanec pravico do delne invalidske pokojnine, ki se po drugem odstavku navedenega člena odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v višini 50 %, kadar zavarovanec dela s polovico polnega delovnega časa, kakor je to v navedenem primeru. Osnova za izračun oziroma odmero invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, v danem primeru je to na dan 25. 4. 2012. 11. Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se starostna, v danem primeru invalidska pokojnina, odmeri od pokojninske osnove, le-ta pa se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Po 39. členu ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se vzame koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo, oziroma nadomestilo plače najmanj za 6 mesecev zavarovanja oziroma, ob katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ne glede na prejšnji odstavek se za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo plače, nadomestila plače, dosežene v koledarskem letu, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine. Za izračun pokojninske osnove se vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Pri tožniku so bile upoštevane plače oziroma osnove od leta 1979 do vključno leta 2011, najbolj ugodno 18 letno povprečje je pri tožniku obdobje od leta 1979 do leta 1997, kakor je tudi razvidno iz priloge odločbe z dne 28. 11. 2012 - prikaz 18 letnih pokojninskih osnov.

12. Dejanska pokojninska osnova na dan 25. 4. 2012 je za tožnika znašala 481,63 EUR, odstotek za odmero invalidske pokojnine pa 72 % (za 38 let, 9 mesecev in 4 dni dejansko dopolnjene pokojninske dobe in prištete pokojninske dobe) določene na način, kot jo določa 50. člen ZPIZ-1. Ker je tako ugotovljena pokojninska osnova, ob upoštevanju odmernega odstotka bila manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1 se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in je tako znašala 396,83 EUR. Ta je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je tako pri izračunu delne invalidske pokojnine, ob upoštevanju prvega odstavka 96. člena ZPIZ-1 nadomestilo odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1, ki je na dan 25. 4. 2012 znašalo 414,50 EUR. Ob upoštevanju priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno znaša tožnikova delna invalidska pokojnina 207,25 EUR na mesec od 2. 10. 2012 dalje.

13. Že prvostopenjsko sodišče je tožniku določno pojasnilo, da iz plačilnih list tožnika izhaja, da je v posameznih letih opravil tudi ure preko polnega delovnega časa, ki presegajo omejitve, določene v Zakonu o delovnih razmerjih iz leta 1990 oziroma iz leta 2002. Navedeno je pomembno, ker se po prvem odstavku 44. člena ZPIZ-1 plača za delo preko polnega delovnega časa upošteva največ za toliko ur dela preko polnega delovnega časa, kolikor je dovoljeno po predpisih o delovnih razmerjih, in pod pogojem, da so od nje plačani prispevki oziroma se po 2. alineji prvega odstavka 42. člena ZPIZ-1 za izračun pokojninske osnove, ne glede na obračunane prispevke, ne štejejo prejemki za delo, ki ga je delavec opravil zunaj okvira rednega dela. Tako tudi za leto 2004, ki ga tožnik izpostavlja v pritožbi, velja, da je v tem času veljala omejitev dela preko polnega delovnega časa na 8 ur tedensko, 20 ur mesečno oziroma 108 ur letno. Navedeno je tudi upoštevala tožena stranka in je zgolj naveden obseg izkazanih nadur upoštevala v pokojninsko osnovo, ne pa vseh (998 izkazanih nadur). Prvostopenjsko sodišče je tako tožniku že določno pojasnilo, da se od dela preko polnega delovnega časa plačujejo prispevki tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za izračun pokojninske osnove, pa se ne glede na obračunane prispevke, ne štejejo prejemki za delo, ki ga je delavec opravil zunaj okvira rednega dela, ki presegajo omejitve, določene z zakonom. V danem primeru tiste omejitve, ki presegajo omejitve po Zakonu o delovnih razmerjih iz leta 2002, kjer je bila določena omejitev dela preko polnega delovnega časa v letni višini 180 ur letno.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.