Jedro

Sklicevanje na zgrešeno presojo izpovedi zaslišane toženke ter tožničinih prič v tem postopku predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog.

V zvezi z napako na senzorju višje sodišče odgovarja le še na pritožbeni očitek, da bi, v kolikor je tožnica napako odkrila, na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ) o tem morala obvestiti toženca in od njega terjati navodila, ali naj napako odpravi. Očitek o zmotni uporabi OZ ni utemeljen zato, ker iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožničin delovni nalog podpisan tudi s strani toženkinega voznika. Pritožbeno neizpodbojna dejanska ugotovitev, da je bila z delovnim nalogom odprava napake, ki se na senzor nanaša, izrecno naročena, zato uporabo določb OZ, na katere se pritožnica sklicuje, izključuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 1.243,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v I. točki izreka navedenih zneskov (I. točka izreka izpodbijane sodbe), zavrnilo višji tožbeni zahtevek za zneska 104,66 EUR in 1.194,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožnica zahtevala (delno) plačilo osmih računov za nakup nadomestnih delov in servis toženkinih tovornih vozil. V izpodbijanem delu je sodišče prve stopnje odločilo o plačilu računov št. 20-300-000888, 20-300-000910 in 20-300-000926 v delu, ki se nanaša na 30,19 EUR neplačane glavnice z zamudnimi obrestmi, o plačilu računov 20-351-000981 in 20-356-000834 za plačilo glavnice 488,88 EUR z zamudnimi obrestmi, ter računov št. 20-351-00111 z zamudnimi obrestmi (nanaša se na plačilo ključavnice) in 20-351-001148 z zamudnimi obrestmi (nanaša se na plačilo senzorja).

8. Uvodoma podanega pritožbenega očitka o tesni zvezi očitane kršitve postopka s samim dejanskim stanjem v zadevi pritožnica ni pojasnila in pri tem ob sklicevanju na prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP tudi ni konkretizirala nerazumljivosti razlogov izpodbijane sodbe oziroma nasprotij med ugotovitvami sodišča prve stopnje in podatki spisa. Zato se višje sodišče do tega pritožbenega očitka ne more opredeliti. Pri tem le ponavlja, da sklicevanje na zgrešeno presojo izpovedi zaslišane toženke ter tožničinih prič v tem postopku predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog.

9. Pritožnica nadalje v zvezi z računom št. 20-351-000111 in delovnim nalogom z dne 15. 6. 2020 uveljavlja, da iz listin v spisu izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanih prič, vendar višje sodišče ugotavlja, da s sklicevanjem na kršitev določb postopka pravzaprav izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede popravila ključavnic vozila – tiste na omarici v kabini, ki je bila predmet servisa 15. 6. 2020, in tiste na vratih vozila, za servis katere je tožnica 10. 9. 2020 izdala vtoževani račun (prim. 21. do 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pri svojih zaključkih nekritično sledilo izključno izpovedi priče na strani tožnice, ni pojasnjen, višje sodišče zato tudi na te pritožbene trditve ni odgovarjalo.

10. S sklicevanjem na svoje trditve in dokaze v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnica nadalje izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede zatrjevanega plačila storitve popravila ključavnice že v juniju 2020, dogovora strank o popravilu oziroma servisu ključavnice in vsebine dejanskega naročila toženke glede okvare senzorja, kar vse predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja zadeve in, kot povedano, v tem pritožbenem postopku ni dovoljeno.

11. V zvezi z napako na senzorju višje sodišče odgovarja le še na pritožbeni očitek, da bi, v kolikor je tožnica napako odkrila, na podlagi določil Obligacijskega zakonika – OZ o tem morala obvestiti toženca in od njega terjati navodila, ali naj napako odpravi. Očitek o zmotni uporabi OZ ni utemeljen zato, ker iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožničin delovni nalog podpisan tudi s strani toženkinega voznika. Pritožbeno neizpodbojna dejanska ugotovitev, da je bila z delovnim nalogom odprava napake, ki se na senzor nanaša, izrecno naročena, zato uporabo določb OZ, na katere se pritožnica sklicuje, izključuje.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene trditve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka je priglasila stroške pritožbenega postopka, ki pa jih krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa zato, ker v njem tožnica odgovarja pritožnici na trditve o ugotovljenem dejanskem stanju in dokazni oceni, ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben (155. člen ZPP). Zato tudi tožnica sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.