Jedro

Delo na polavtomatski napravi za vtiskovanje plastičnih kosov v kovinsko cev sicer samo po sebi ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi in okolje, gre pa za takšno povečano nevarnost v konkretnem primeru, saj se je tožnica za delo na stroju šele usposabljala. Ker sta iz tega razloga delo naenkrat opravljala dva delavca, kar je povzročilo aktiviranje stroja ob nepravem času in tožnico poškodovalo, za nastalo škodo tožena stranka objektivno odgovarja.

Poleg tega tožena stranka odgovarja tudi krivdno, saj pred začetkom dela ni poskrbela, da bi tožnica pred začetkom usposabljanja opravila izpit iz varstva pri delu, pa tudi zato, ker oseba, ki jo je usposabljala, ni posebej pazila, da do poškodbe ne bi prišlo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 2.145,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2005 dalje (pravilno: do plačila) ter ji povrniti stroške postopka v višini 692,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega paricijskega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je zavrnilo (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožeča in prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvotožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti oziroma delno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka predlaga, da ji pritožbeno sodišče prisodi višjo odškodnino ter višje stroške postopka.

Prvotožena stranka se ne strinja z ugotovitvami sodišča v zvezi z odškodninsko odgovornostjo. Navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da glede na vrsto stroja ne gre za objektivno odgovornost iz naslova nevarne stvari ali dejavnosti. Neposrednega naklepa ali malomarnosti skupinovodje prvotožene stranke ni ugotovilo, ampak je nezgodo pripisalo naključju, ki se ne bi pripetilo, če se tožnica ne bi šele uvajala v delo. Po stališču sodišča prve stopnje je prvotožena stranka tožnici krivdno odgovorna, ker tožnica še ni bila uvedena v delo in še ni imela opravljenega niti teoretičnega dela preizkusa. Po mnenju prvotožene stranke gre ponovno za neke vrste objektivno odgovornost prvotožene stranke, ki bi morala biti ob pravilni uporabi 131/1. člena OZ izključena. Prvotožena stranka je tožnico sicer želela uvesti v delo tako, da ji je usposobljena oseba drugotožene stranke praktično pokazala potek dela. V kolikor bi se tožnica naučila delati sama, do poškodbe ne bi prišlo, saj bi desno roko rabila za stisk gumba za sprožitev naprave. Škoda je nastala brez krivde prvotožene stranke, zato bi moral biti tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnjen. Podrejeno pa prvotožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo 171. člen OZ, saj je glede na okoliščine primera tožnica najmanj 50 % soodgovorna za nastalo škodo. Usposobljena oseba drugotožene stranke C.J. ji je namreč kazal, kako se s strojem ravna in tožnici izrecno rekel, naj ga opazuje. Tožnica bi ga morala le opazovati, vendar je iz neznanih razlogov vtaknila prst tja, kamor ne bi smela. Od vsakega človeka, tudi če je v "smrtnem" strahu, se pričakuje, da se umika oz. izogiba vzroku svojega strahu, ne pa da sili vanj, še zlasti potem ko mu je že v celoti znano dejstvo, da stvar lahko stisne (roko oz. prste). Ker je šlo za enostavni delovni postopek, je tudi vprašanje, ali bi teoretični del preizkusa varstva pri delu karkoli doprinesel k temu, da tožnica ne bi vtaknila svojega prsta tja, kamor ga je v konkretnem primeru. Prvotožena stranka se pritožuje studi glede stroškov postopka. Tožeča stranka je vtoževala 8.679,69 EUR s pp, tožbeni zahtevek pa skrčila šele z vlogo z dne 7. 5. 2007. Po mnenju prvotožene stranke je v pravdi uspela le s 25 % in ne s 50 %, zato bi ji pripadali stroški le uspehu primerno.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Prvotožena stranka je bila v času škodnega dogodka res delodajalec tožnice, res pa je tudi, da se je tožnica poškodovala v času, ko je njen delodajalec na podlagi pogodbe z drugotoženo stranko s svojimi delavci, med katerimi je bila tudi tožnica, izvajal dela pri drugotoženi stranki, v njenih prostorih, na njenih strojih in za njene potrebe, celoten proces pa je potekal pod nadzorstvom delavcev drugotožene stranke. Zato je pasivno legitimirana tudi drugotožena stranka. V vsakem primeru je za ta škodni dogodek odgovorna tudi drugotožena stranka solidarno s prvotoženo, v zvezi z odgovornostjo drugotožene stranke pa tudi stranski intervenient, to je zavarovalnica, pri kateri je drugotožena stranka v času škodnega dogodka imela zavarovano svojo civilno odgovornost. Vse to je morala tožnica dokazovati in je že s tem uspela v tej pravdi v višini najmanj 50 %. Prvotožena stranka se je tudi nekorektno pravdala. Z dopisom z dne 17. 5. 2005 je namreč tožeči stranki po pooblaščencu ponudila določen znesek, upoštevajoč svojo 50 % odgovornost, nato pa je v pravdi od vsega tega odstopila. Ni pomembno, ali sta toženi stranki tožnici solidarno dolžni povrniti škodo na podlagi 184. člena ZDR ali na podlagi 1. odstavka 131. člena OZ, saj je cilj njene tožbe, da se ji škoda povrne. Ne strinja pa se z ugotovitvijo iz izpodbijane sodbe, da iz naprave ob pravilnem ravnanju ne izvira povečana nevarnost za ljudi in okolje, zaradi česar je sodišče izključilo objektivno odgovornost toženih strank. Gre za pnevmatski stroj, ki deluje pod velikimi pritiski, na katerem se zaradi majhne nepozornosti lahko povzroči velika poškodba. Če bi šlo res za napravo, iz katere ob pravilnem ravnanju ne izvira povečana nevarnost za ljudi in okolje, se tožnici tako huda poškodba nedvomno ne bi pripetila, še manj pa bi se to lahko zgodilo ob navzočnosti izurjenega delavca drugotožene stranke. Škoda je nastala v situaciji, ko se je tožnica učila delati na stroju, zraven nje pa je bil delavec drugotožene stranke, ki jo je v delo uvajal. Na enem stroju sta delali dve osebi, nevarnost je v takem primeru povečana, saj lahko ena od dveh oseb pomotoma stisne gumb in aktivira pnevmatiko ob nepravem času. Tožnica je tisti dan prvič prišla na delo na tem stroju in s tem strojem sploh ni imela izkušenj. Tudi to je razlog, da gre za odgovornost tako prvo kot drugotožene stranke, saj sta obe toženi stranki za to vedeli, vedeli pa sta tudi, da tožnica nima izpita iz varstva pri delu. Kljub temu so jo takoj na začetku delovnega časa razporedili na delo k stroju. Njen inštruktor na to očitno ni bil pozoren, popolnoma jasno pa je, da je inštruktor na zaslišanju rekel, da je tožnica stisnila gumb za aktiviranje pnevmatskega stroja, saj bi sicer sam odgovarjal za poškodbe. Teh njegovih navedb se sploh ni preverjalo, čeprav se v njegovi navzočnosti to ne bi smelo zgoditi. Ker se je nezgoda pripetila pri delu pod nadzorstvom delavca drugotožene stranke, je tudi to dokaz o odgovornosti drugotožene stranke za ta škodni dogodek. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo pri ocenitvi višine škode. Sodišče sledi navedbam izvedenca, ki glede svojih ugotovitev na zaslišanju z dne 12. 9. 2007 ni bil zanesljiv. Na zaslišanju je navedel, da je tožnica dejansko slabše aktivno gibala s prstom in da so določeni občutki subjektivne narave ter da ni mogel objektivno ne potrditi ne ovreči, ali ima tožnica omejeno gibljivost kazalca, na koncu pa je le priznal 1,5 % invalidnost in s tem spremenil svoje prejšnje stališče in trditve iz mnenja. Pri določitvi procenta invalidnosti je gotovo mislil na splošne pogoje zavarovalnice za nezgodno zavarovanje, mnenje pa se je nanašalo na zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti tožnice. To je najbrž razlog, da se je tožeči stranki priznalo tako malo odškodnine, saj je njena škoda veliko višja. Tožnica je v tej pravdi uspela več kot ji je izpodbijana sodba glede na uspeh priznala, zato so tudi stroški odmerjeni prenizko, izpodbijana sodba pa o tem ne vsebuje ustreznih razlogov, kar je tudi bistvena kršitev določb postopka.

Pritožbi nista utemeljeni, del pritožbe tožeče stranke pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožnica je v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavljala plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki ji je nastala zaradi poškodbe pri delu dne 8. 7. 2004, ko ji je med uvajanjem v delo na stroju, ki je potiskal gumijaste čepe v kovinsko nogo mize, stroj stisnil kazalec desne roke. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: tožnica se je poškodovala ob seznanjanju z načinom opravljanja dela z napravo, pri kateri je bilo potrebno z levo roko prijeti aluminijast tulec, z desnico čep vstaviti med tulec in stiskalni del, nato pa z desnico pritisniti bel gumb, da se je naprava na komprimiran zrak aktivirala in čep pričvrstila na tulec. Nezgoda se je pripetila kmalu po pričetku delovnika. Tožnica je izpovedala, da je najprej sama poskusila z delom, vendar ji ni šlo, skupinovodja J. pa je potrdil, da ji je pokazal, kako postopek poteka. Potem, ko je neuspešno poskusila sama delati na stroju, ji je ponovno hotel pokazati, kako se dela in je nastavil napravo ter jo ponovno sprožil, takrat pa se je tožničin prst znašel prav na mestu stiska. Niti tožnica niti skupinovodja nista znala pojasniti, kako je do tega prišlo. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je prvostopenjsko sodišče izključilo možnost naklepnega stiska ali malomarnosti skupinovodje. Dogodek je pripisalo naključju, ki se ne bi pripetilo, če se ne bi tožnica šele uvajala v delo - če bi delala sama, bi namreč desnico potrebovala za stisk gumba za sprožitev naprave.

Sodišče prve stopnje je štelo, da prvotožena stranka za škodo ne odgovarja objektivno po 2. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ), ker gre za enostaven delovni postopek in iz naprave kot take ob pravilnem ravnanju ne izvira povečana nevarnost za ljudi in okolje. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je takšno stališče zmotno. Res je sicer, da ob pravilnem ravnanju s strojem iz naprave ne izvira povečana nevarnost za ljudi in okolje in da gre za enostaven delovni postopek na stroju, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pa je treba upoštevati, da gre vendarle za tak stroj, ob katerem že ob manjši nepazljivosti lahko pride do poškodbe. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je delo na polavtomatski napravi za vtiskovanje plastičnih kosov v kovinsko cev, oz. pnevmatskem stroju, če gre za uvajanje delavca, ki stroja ni vajen, dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Dejstvo, da gre za priučevanje delavca za delo na takšnem stroju, predpostavlja, da se ob stroju nahajata dva delavca in da zato lahko pride do aktiviranja stroja po pomoti ob nepravem času. Vse navedeno je element povečanja nevarnosti, na kar pravilno opozarja tožnica v pritožbi. Zato je podlaga odškodninske odgovornosti v obravnavanem primeru nedvomno v prvi vrsti objektivna odgovornost delodajalca, to je prvotožene stranke, ki ji je drugotožena stranka pnevmatski stroj dala v uporabo in upravljanje, na njem pa se je izvajalo usposabljanje delavke prvotožene stranke - tožnice pod vodstvom skupinovodje C.J. (očitno na podlagi dogovora med prvo in drugotoženo stranko). Na strani prvotožene stranke kot tožničinega delodajalca pa je podana tudi krivdna odgovornost za škodo, ki jo je utrpela tožnica, zlasti zato, ker ni poskrbela, da bi tožnica pred začetkom usposabljanja opravila izpit iz varstva pri delu, pa tudi zato, ker je v primeru, kadar se delavec v delo šele uvaja, prav oseba, ki delavca usposablja za samostojno delo na stroju, to je delovodja, dolžna posebej paziti, da se delavec, ki se v delo uvaja, ne poškoduje. V obravnavanem primeru gre torej - poleg objektivne odgovornosti - tudi za krivdno odgovornost prvotožene stranke, ker je opustila dolžno skrbnost oziroma ni zagotovila varnega dela in ustreznega nadzora nad tožnico ob usposabljanju oz. med priučitvijo tožnice za samostojno delo na stroju. Obveznosti delodajalca s tem v zvezi izhajajo zlasti iz določbe 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.), po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Po 8. členu istega zakona pa ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa morajo glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja.

Tožnici glede na vse že omenjene okoliščine, v katerih je do nezgode prišlo, ni mogoče očitati nikakršne sokrivde, zato so pritožbene navedbe prvotožene stranke, ki zatrjuje, da je tožnica sama kriva za nezgodo kar v višini 50 %, povsem neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zoper drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da drugotožena stranka v odškodninskem sporu zaradi nesreče pri delu ni pasivno legitimirana, ker ni bila tožničin delodajalec. Drugotoženi stranki, čeprav je bila imetnik stroja, na katerem se je tožnica poškodovala, ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti za nezgodo, ker je bila naprava izročena prvotoženi stranki v uporabo in upravljanje. Delo na stroju ter usposabljanje delavke za samostojno delo (ki ga je sicer izvajal predstavnik drugotožene stranke C.J.) se je torej opravljalo v okviru opravljanja dejavnosti prvotožene stranke, zato ni nikakršne podlage za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki jo v tem individualnem delovnem sporu vtožuje tožeča stranka.

Pri odločanju o tožbenem zahtevku po višini se je prvostopenjsko sodišče oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki ga je natančno povzelo v razlogih sodbe ter upoštevalo kriterije za določitev odškodnine iz 179. člena OZ, tako da prisojena odškodnina v skupni višini 2.000 EUR (1.500 EUR iz naslova odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 500 EUR za duševne bolečine zaradi strahu) nikakor ni previsoka.

Pritožba prvotožene stranke je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Čeprav pravilno opozarja, da se je vrednost spornega predmeta spremenila šele 7. 5. 2007, ko je tožeča stranka tožbeni zahtevek skrčila, je potrebno upoštevati, da je tožnica po temelju uspela v celoti, tako da je ocena tožničinega uspeha v postopku ustrezna. Sodišče prve stopnje pa je pri odmeri stroškov ustrezno upoštevalo tudi veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), zato je odločitev o stroških postopka pravilna.

Iz obrazložitve sodbe sicer izhaja, da naj bi bil višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnjen, vendar izrek sodbe (očitno po pomoti) ne vsebuje zavrnilnega dela, ki bi se nanašal na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper prvotoženo stranko. Zato se pritožba tožeče stranke v tem delu, v kolikor izpodbija odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 327. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo oziroma ni odločilo o delu tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko (324., 325. člen ZPP).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), del pritožbe tožeče stranke pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

V predmetnem sporu revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člen ZDSS-1), zato je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju 1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.