Jedro

Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov kriterijev za odlog, obročno plačilo in pobot obveznosti iz prispevka ne vsebuje. Tudi ZZRZI ne vsebuje določb o odlogu ali obročnem plačilu prispevka niti ne daje Javnemu jamstvenemu, preživninskemu in invalidskemu skladu pooblastila, da bi o tem odločal. Napotuje sicer na določbe ZDavP-2, vendar samo v okviru splošnega napotila 6. člen ZZRZI, ne pa tudi v okviru določb 65. člena, s katerimi je sicer podrobneje urejen način in postopek plačevanja prispevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad (v nadaljevanju Sklad) je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožeče stranke za obročno plačilo dolga iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) ter izrekel, da postopek izterjave dolga nadaljuje po določbi petega odstavka 65. člena ZZRZI.

V obrazložitvi pristojni organ ugotavlja, da ZZRZI ne vsebuje določb o odlogu, obročnem plačilu, odpisu ali delnem odpisu dolga iz naslova prispevka niti ne daje Skladu pooblastila, da o tem odloča. Zadeva, na katero se vloga tožeče stranke nanaša, torej ni upravna zadeva. Zato se na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vloga tožeče stranke za obročno plačilo dolga zavrže. Postopek izterjave dolga pa se skladno z določbami 6. člena in petega odstavka 65. člena ZZRZI nadaljuje, če tožeča stranka ob vročitvi sklepa obveznosti ne bo izpolnila.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi se sklicuje na določbe ZUP in ZZRZI ter navaja, da se v skladu s 6. členom ZZRZI v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe ZUP, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. Drugi odstavek 6. člena še določa, da se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek.

Za odlog in obročno plačilo dolga iz naslova prispevka ni podlage v materialnem predpisu, zato ne gre za upravno stvar, o kateri bi se odločalo v upravnem postopku. ZZRZI namreč ne vsebuje določb o odlogu ali obročnem plačilu niti ne daje Skladu pooblastila, da o tem odloča. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba), na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne vsebuje določb o tem, kdo določa kriterije za odlog, obročno plačevanje oziroma pobot obveznosti iz naslova prispevka. ZZRZI sicer napotuje na uporabo določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), vendar pa samo v zvezi z obračunavanjem in plačevanjem obveznosti ter v primeru vračila preveč plačanega prispevka in torej napotilo velja samo v teh primerih. Zato je po presoji organa druge stopnje prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zahtevo tožeče stranke kot zahtevo, za katero ni podlage v materialnem predpisu, na podlagi določb 129. člena ZUP zavrgel. Tožeča stranka se s s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevi tožeče stranka za obročno plačilo prispevka ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

V tožbi navaja, da je z ozirom na določbe 65. člena ZZRZI in 8. člena Uredbe Sklad nedvomno pristojen za odločanje o odlogu plačila in o obročnem plačilu obveznosti iz naslova prispevka in da so zato navedbe tožene stranke, da ne gre za upravno zadevo, neutemeljene. Jasna je tudi določba 6. člena ZZRZI. Pristojni organ mora postopati po določbah ZUP, tudi ko odloča o odlogu in obročnem plačilu in ne samo takrat, ko odloča o obveznosti za plačilo prispevka. V ZZRZI namreč ni nikjer določeno, da bi Sklad ne smel odločati o odlogu ali obročnem plačilu, 6. člen pa napotuje na uporabo pravil ZDavP (pravilno: ZDavP-2). V zvezi z uporabo Uredbe pa tožeča stranka poudarja, da je v 8. členu določeno, da kriterije za odlog plačila, obročno plačilo in pobot obveznosti določi Sklad. Sklad torej ima ustrezno pooblastilo, zato so drugačen navedbe organa druge stopnje brezpredmetne. To, da Sklad ni določil kriterijev, pa ne sme iti v škodo zavezancev za plačilo prispevka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da ZZRZI sicer napotuje na uporabo ZDavP-2, vendar samo za obračunavanje in plačevanje obveznosti in v primeru vračila preveč plačanega prispevka. Medtem ko iz 110. člena ZDavP-2 izhaja, da se v primerih, ko davčni organ opravlja samo izvršbo, ne vodi pa knjigovodskih evidenc o odmeri teh obveznosti, ne morejo uporabljati določbe 101., 102. in 103. člena tega zakona glede prispevka za zdravstveno zavarovanje in prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker pri zadevnem prispevku davčni organ prav tako opravlja samo izvršbo, ne vodi pa knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti, velja omenjeni člen tudi v primeru obravnavanega prispevka in se zanj prav tako ne morejo uporabljati 101., 102. in 103. člen ZDavP-2. Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene.

Uredba, na katero se sklicuje tožeča stranka, v 8. členu nima določb, ki bi se nanašale na kriterije za odlog, obročno plačilo oziroma pobot obveznosti iz naslova prispevka. Zatrjevane vsebine tudi ni najti v ostalih določba Uredbe in ima torej tožena stranka prav, ko navaja, da Uredba kriterijev za odlog, obročno plačilo in pobot obveznosti iz prispevka ne vsebuje. Prav ima tudi, ko navaja, da tudi ZZRZI ne vsebuje določb o odlogu ali obročnem plačilu prispevka niti ne daje Skladu pooblastila, da bi o tem odločal. Napotuje sicer na določbe ZDavP-2, vendar samo v okviru splošnega napotila, ki ga vsebuje 6. člen ZZRZI, ne pa tudi v okviru določb 65. člena, s katerimi je sicer podrobneje urejen način in postopek plačevanja prispevka. Res je sicer, da nikjer ni določeno, da bi Sklad ne smel odločati o odlogu ali obročnem plačilu. Vendar pa zgolj odsotnost prepovedi ter povsem splošno sklicevanje na določbe ZDavP-2 o obračunavanju in plačevanju obveznosti v splošnih določbah ZZRZI po presoji sodišča še ni dovolj za to, da se dovoli obročno plačilo. Najprej že zato, ker obročno plačevanje (skupaj z odpisom, delnim odpisom in odlogom) obveznosti že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka, na katere napotuje 6. člen ZZRZI, temveč se ureja v posebnem podpoglavju v okviru poglavja o izpolnitvi obveznosti. Takšen namen določb 6. člena ZZRZI, kot ga zatrjuje tožeča stranka, tudi ne izhaja iz razlogov za sprejem oziroma spremembo navedene določbe (v ZZRZI-C), po katerih se z navedenim sklicevanjem na določbe ZDavP-2 nadomešča dotedanja določba šestega odstavka 65. člena ZZRZI, ta pa se nanaša zgolj na prisilno izterjavo. Predvsem pa možnost obročnega plačila prispevka ter še zlasti odpis, delni odpis, in odlog prispevka, ki bi prišel v poštev v primeru uporabe tozadevnih določb ZDavP-2, po presoji sodišča pomeni takšen poseg v zakonsko obveznost plačila prispevka, da bi morala biti, tako kot uvedba prispevka, izrecno predvidena z zakonom, ter da zgolj splošno napotilo na uporabo določb drugega zakona (ZDavP-2) za možnost uvedbe obročnega plačila ne zadošča. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so dejanske okoliščine v zadevi nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.