20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb A. A. iz Ž. in B. B. iz Z. Z. na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 283/2005 z dne 9. 5. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1473/2004 z dne 10. 6. 2005 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 394/98 z dne 30. 6. 2004 se ne sprejmeta, v delu, v katerem se nanašata na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavržeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka pritožnic (tožnic v delovnem sporu) za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke, s katerima jima je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo njuna zahtevka za vrnitev nazaj na delo in za povračilo prikrajšanj zaradi prenehanja delovnega razmerja. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnic zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njuno revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlagata pritožnici sicer dve ločeni, vendar po vsebini povsem enaki, ustavni pritožbi. Izrecno zatrjujeta kršitev 14. člena Ustave, sklicujeta pa se tudi na kršitev pravice do obrambe. Menita, da jima ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, ker sodišče mnenja izvedenca finančne stroke, izdelanega na zahtevo tožene stranke v disciplinskem postopku, v sodnem sporu ni obravnavalo kot izvedenskega mnenja v smislu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), temveč kot listinski dokaz, kar je za pritožnici pomenilo, da avtorja tega mnenja nista nikoli videli in mu tudi nista mogli postavljati vprašanj, čeprav je to mnenje pomenilo ključen obremenilni dokaz. V zvezi s tem še navajata, da sta sodišču predlagali imenovanje nevtralnega strokovnjaka, vendar to njunega predloga ni upoštevalo. Menita tudi, da se izdelava izvedenskega mnenja ne sme zaupati organu, ki sodeluje pri izvrševanju funkcije pregona, pri čemer se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 11/98 in OdlUS VII, 1). V nadaljevanju zatrjujeta, da sta bili v podrejenem položaju tudi v disciplinskem postopku, kjer disciplinski organ ni sprejel opravičila o odsotnosti njunega odvetnika. Kršena naj bi jima bila tudi pravica do sojenja v razumnem roku. Navajata tudi, da sta bili spoznani za odgovorni hujše kršitve delovnih obveznosti, ki pomeni kaznivo dejanje, njuno ravnanje pa po takratnih zakonih ni bilo kaznivo. V zvezi tem se sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 142/97 z dne 25. 11. 1997 iz podobnega postopka.

B.

3.Pritožnici navajata, da jima ni bila zagotovljena ustrezna možnost sodelovanja v sodnem in disciplinskem postopku. V zvezi s tem zatrjujeta kršitev pravice do obrambe, kar bi bilo mogoče razumeti predvsem kot očitek o kršitvi 29. člena Ustave. Ker pa se ta določba nanaša le na kazenske postopke, ustavna procesna jamstva strank v drugih sodnih postopkih pa zagotavlja 22. člen Ustave, je Ustavno sodišče te očitke pritožnic presojalo z vidika skladnosti z 22. členom Ustave, ki je odraz splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic. Upoštevaje, da se z omenjeno določbo zagotavljajo jamstva poštenega postopka v postopku pred sodišči in ne v postopku pred disciplinskimi organi zasebnega delodajalca, se je Ustavno sodišče pri tem omejilo na očitke pritožnic o kršitvi ustavnih procesnih jamstev v sodnem postopku.

4.Očitke o tem, da jima ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, utemeljujeta pritožnici zlasti z navedbami, da nista imeli možnosti postavljati vprašanj osebi, ki je za toženo stranko izdelala izvedensko mnenje. Določba 22. člena Ustave, na katero se sklicujeta pritožnici, sicer res zagotavlja tudi določena procesna jamstva v zvezi z dokaznim postopkom. Vendar pa pritožnici, kot jima je to pojasnilo že Vrhovno sodišče, zmotno menita, da je pri izvedbi spornega dokaza sploh šlo za izvedbo dokaza z izvedencem. Mnenje izvedenca, ki ga stranka angažira sama, je listinski dokaz in ne izvedensko mnenje v smislu določb ZPP. Glede na to so očitki pritožnic o kršitvah minimalnih procesnih jamstev, do katerih naj bi prišlo ob izvajanju dokaza z izvedencem, neutemeljeni že iz teh razlogov. Pritožnici tudi nista izkazali, da se sicer nista imeli možnosti opredeliti do vsebine tega dokaza. Neutemeljeno pa je tudi njuno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-132/95. Kot navedeno, namreč v zvezi s spornim mnenjem sploh ni šlo za izvedbo dokaza z izvedencem, tudi sicer pa iz te odločbe izhajajo le stališča Ustavnega sodišča glede ustavno skladnega izvajanja dokaza z izvedencem v kazenskem postopku, za kar pa v tej zadevi ne gre.

5.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave je neutemeljen tudi očitek pritožnic, da sodišče ni upoštevalo njunega dokaznega predloga o izvedbi dokaza z izvedencem. Ustavno jamstvo iz 22. člena Ustave namreč ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Zlasti glede dokaza z izvedencem je treba upoštevati, da ga sodišče izvede le v primeru, če je za ugotovitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, pritožnici nista izkazali. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja razumna ocena sodišča, da je mogoče o disciplinski odgovornosti pritožnic odločiti že na podlagi drugih dokazov. V zvezi s tem tudi ne držijo navedbe pritožnic, da pomeni izvedensko mnenje, ki ga je v spis predložila tožena stranka, ključen dokaz, na katerem temelji ugotovitev sodišča o njuni disciplinski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč sporno mnenje sicer res povzelo v dokazni sklep, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je odločitev oprlo predvsem na zaslišanje prič in druge listinske dokaze.

6.Z navedbami, da očitano jima ravnanje po takratnih zakonih ni bilo kaznivo, pritožnici ugovarjata odločitvi sodišč, da njuno ravnanje ustreza znakom hujše kršitve delovnih obveznosti, za katero ju je bremenila tožena stranka. S takšnimi navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe materialnega prava, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnici se v zvezi s tem sicer sklicujeta tudi na odločbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 142/97, iz katere naj bi izhajalo, da je sodišče v podobnem primeru štelo, da delavcu očitano ravnanje ne vsebuje znakov kaznivega dejanja, kar bi bilo mogoče razumeti tudi kot očitek o kršitvi 22. člena Ustave, ki je lahko kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa z golim sklicevanjem na eno samo odločitev Vrhovnega sodišča, četudi bi šlo za podobna primera, pritožnici nista izkazali obstoja enotne in ustaljene sodne prakse o vprašanju, ki naj bi bilo bistveno tudi za odločitev v njuni zadevi.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnici uveljavljata tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavni pritožbi v tem delu zavreči.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS ter na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan