Jedro

Toženka je nevarnost pobega utemeljila s tem, da je tožnik brez osebnih dokumentov in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, ker nima zadostnih sredstev za prebivanje, vendar ni obrazložila, zakaj oziroma kako naj bi navedene okoliščine kazale na tožnikovo nevarnost pobega. To pa pomeni, da okoliščine, ki bi izkazovale nevarnost pobega, v izpodbijani odločbi niso ustrezno obrazložene. Po mnenju sodišča navedene okoliščine, glede na to, da se tožnik v Sloveniji nahaja že vse od leta 2011, ne kažejo na nevarnost pobega.

V zvezi s sorazmernostjo ukrepa izpodbijana odločba nima nobene obrazložitve. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj je izrečeni ukrep nujen in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, PU Ljubljana, PP Ljubljana Vič št. 2253-127/2017/24 (3E695-03) z dne 27. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranke je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tujcu A.A. -sedaj tožniku, ki ne poseduje nobenega osebnega dokumenta in je v postopku odstranitve, odredi od 27. 1. 2019 od 16.00 ure dalje do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce v Velikem otoku 44/z, ker obstaja nevarnost pobega.

2. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Navaja, da se tožnika nastani v Center za tujce, ker obstaja nevarnost pobega, ker tožnik namerno in pri polni zavesti od 27. 2. 2018 dalje nezakonito biva v Republiki Sloveniji (RS), odločbe o prostovoljni vrnitvi ni izvršil, saj RS v prostovoljnem roku ni zapustil, njegova ponovna vloga za priznanje mednarodne zaščite je bila zavržena in ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije, saj odločba PP Ljubljana Vič o vrnitvi z dne 27. 1. 2019 še ni izvršljiva. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik neugotovljenega dne v letu 2011 na neznanem mestu nezakonito vstopil v RS. Dne 14. 6. 2012 mu je bil priznan status subsidiarne zaščite z veljavnostjo do 30. 9. 2017. Dne 13. 12. 2017 je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, vendar je bila njegova vloga s sklepom z dne 13. 2. 2018 zavržena in je sklep postal pravnomočen 26. 2. 2018. Tožnik tako od 27. 2. 2018 v RS nima več statusa subsidiarne zaščite, zato bi si moral od tega dne (27. 2. 2018) dalje urediti status za tujca, to je pridobiti dovoljenje za prebivanje ali pa bi moral državo zapustiti. Ker tega ni storil, se njegovo bivanje v RS od 27. 2. 2018 dalje šteje kot nezakonito. Tožniku je bila 20. 3. 2018 izdana prva odločba o prostovoljni vrnitvi. V nadaljevanju je še dvakrat zaprosil za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev, o čemer sta bili izdani ustrezni odločbi, pri čemer se je zadnji rok za prostovoljno vrnitev iztekel dne 19. 6. 2018, tako da je odločba o vrnitvi brez postavljenega roka z dne 21. 5. 2018 postala izvršljiva dne 20. 6. 2018. Ker tožnik RS ni zapustil v določenem roku, mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v državo, v najkrajšem možnem času, v trajanju šestih mesecev, ki začne teči z dnem odstranitve tujca iz države. Tožnik tudi nima možnosti bivanja v RS, saj nima urejenega bivališča. Navaja še, da omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se tožnika odstrani iz države, vendar pa ne dlje kot šest mesecev.

3. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Navaja, da je napadena odločba nepravilna in nezakonita. Že leta 2011 je prišel v RS. Res sicer brez dokumentov, vendar pa z utemeljenimi razlogi, iz katerih je tudi pridobil status subsidiarne zaščite, ki ga je imel do 26. 2. 2018. Od tedaj dalje, torej od 27. 2. 2018, živi v RS nezakonito, vendar se v vsem tem času nikoli in pred nikomer ni skrival ali poskušal pobegniti. To pa zato, ker nima kam iti. V RS sicer res nima rednih prihodkov in tudi ne prijavljenega naslova za bivanje, vendar pa mu kljub temu s priložnostnimi deli uspe pridobiti sredstva za preživljanje in ima tudi dejansko zagotovljeno bivališče. Poleg tega je že isti dan, ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi, to je dne 27. 1. 2019, pri PU Ljubljana podal prošnjo za dovolitev zadrževanja, pri pristojni UE pa zaprosil za dovoljenje za prebivanje. Tako napadeni ukrep v ničemer ne bo pripomogel k izvedbi odstranitve in tovrstni namen ukrepa nikoli ne bo dosežen. Poleg tega je napadeni ukrep povsem nesorazmeren in predstavlja poseg v njegove temeljne človekove pravice in svoboščine. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo PP Ljubljana Vič z dne 27. 1. 2019 odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se izvrševanje izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočne odločitve o tej odločbi. Navaja, da je že v tožbi izkazal zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti in da mu bo izvrševanje tega ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo.

5. Tožena stranka na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožniku odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni od 27. 1. 2019 od 16.00 ure dalje, do njegove odstranitve iz države, a ne dlje kot za šest mesecev, ker je ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega.

8. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe 76. in 78. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2 policija za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ki ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče odstraniti, odredi do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra, največ za šest mesecev. Po prvem odstavku 78. člena ZTuj-2 namestitev tujca v center ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo.

9. Nevarnost pobega je opredeljena v 68. členu ZTuj-2 in sicer so prvem odstavku tega člena okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi: zlasti tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa, tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja, posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine, navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku ter tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. Drugi odstavek istega (68.) člena pa določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega in sicer so to zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo, prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni, okoliščina, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave. V 81. členu ZTuj-2 pa so določeni milejši ukrepi, po katerih lahko policija tujcu dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko določi tudi kraj bivanja. V primeru tega ukrepa lahko policija tujcu z odločbo omeji gibanje samo na kraj bivanja in mu določi obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji.

10. Zakonodajalec je z določbami ZTuj-2 med drugim vsebinsko povzel tudi Direktivo Sveta 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (Direktiva o vračanju). Ta Direktiva med drugim določa, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in se mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Zato mora policija glede na okoliščine konkretnega primera oceniti, kateri ukrep je za namen odstranitve najbolj primeren oziroma, s katerim ukrepom je mogoče zagotoviti uspešno odstranitev tujca iz države. Pri tem mora oceniti tudi, kateri ukrep bi v najmanjši meri posegel v osebno svobodo tujca.

11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se tožnika nastani v Center za tujce, ker pri njem obstaja nevarnost pobega, ker od 27. 2. 2018 dalje nezakonito biva v Republiki Sloveniji, ker je bila njegova ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavržena, ker ni izvršil odločbe o prostovoljni vrnitvi, saj v postavljenem roku RS ni zapustil in ker odločba PP Ljubljana Vič o vrnitvi (z dne 27. 1. 2019) še ni izvršljiva. Sodišče pripominja, da odločbe PP Ljubljana Vič z dne 27. 1. 2019 o vrnitvi, z izrečeno prepovedjo vstopa v RS za šest mesecev, v upravnih spisih ni. Ne glede na to, ta odločba v času izdaje izpodbijane odločbe (dne 27. 1. 2019) ni mogla biti pravnomočna in tudi ne izvršljiva. Zato to, da tožena stranka tožnika ne more takoj odstraniti iz države, tudi ne more biti sporno. Pač pa je sporno, ali je tožena stranka v zadostni meri utemeljila svojo ugotovitev, da je pri tožniku podana nevarnost pobega, zaradi česar je tožniku odredila nastanitev v Centru za tujce. Nevarnost pobega je dodatno utemeljila s tem, da je tožnik brez osebnih dokumentov in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, ker nima zadostnih sredstev za prebivanje. Vendar pa tožena stranka ni obrazložila, zakaj oziroma kako naj bi navedene okoliščine kazale na tožnikovo nevarnost pobega. To pa pomeni, da okoliščine, ki bi izkazovale nevarnost pobega, v izpodbijani odločbi niso ustrezno obrazložene. Po mnenju sodišča pa navedene okoliščine, glede na to, da se tožnik v Sloveniji nahaja že vse od leta 2011, ne kažejo na nevarnost pobega.

12. Nadalje ima tožnik po mnenju sodišča tudi prav, ko v tožbi navaja, da je v konkretnem primeru napadeni ukrep nesorazmeren. Sodišče ugotavlja, da v zvezi s sorazmernostjo ukrepa izpodbijana odločba nima nobene obrazložitve. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj je izrečeni ukrep nujen in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tožnika iz države učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov. Tožena stranka bi torej morala obrazložiti, zakaj se je odločila za izrečeni ukrep tožnikove nastanitve v Center za tujce, glede na to, da so predvidene tudi milejše oblike, izven Centra za tujce.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt zaradi pomanjkljive obrazložitve odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera oceniti, ali je ob upoštevanju načela sorazmernosti in učinkovitosti namen omejitve gibanja oziroma pridržanja za postopek odstranitve iz države mogoče zagotoviti z uporabo drugih manj prisilnih ukrepov. Upoštevati bo morala tudi, da je tožnik, kot to navaja v tožbi, pri PU Ljubljana podal prošnjo za dovolitev zadrževanja v RS in pri pristojni upravni enoti zaprosil za dovoljenje za bivanje. Tožena stranka bo morala o zadevi čim prej ponovno odločiti.

K II. točki izreka:

14. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero zadrži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodbe, sodišče pa je sodbo v 1. točki izreka že izdalo in za stranko sodna odločba postane pravnomočna z njeno vročitvijo, niso več izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožniku, ki je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik), priznalo 285,00 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik in ni zavezanec za DDV.