Jedro

Ne glede na to, da sodišče izda pridržano sodbo, se ta nanaša na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo ob koncu glavne obravnave.

Ugovor, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi bilo preživninskemu zavezancu krivično naložiti plačilo preživnine, je ugovor nenastale pravice. Svoj pomen in s tem procesno veljavo ima le v povezavi z dejanskim stanjem, ki ga navede nasprotna stranka - v konkretnem primeru v zvezi z zatrjevano pravico do preživnine zakonca. Ker tožeča stranka nikoli ni navedla, da opisano trditveno gradivo utemeljuje zaključek, da z nasprotno tožbo uveljavljana pravica do preživnine sploh ni nastala in so bile sporne trditve postavljene zaradi uresničitve drugih ciljev, se je mogoče v celoti strinjati s sklepom pritožbenega sodišča, da "tožeča stranka ni podala navedb, ki bi sodišču prve stopnje nalagale ugotavljanje okoliščin iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR".

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 11.3.1989 sklenili pravdni stranki. Njunega mladoletnega sina S., roj. 19.5.1989, je dodelilo v varstvo in vzgojo materi, očetu pa naložilo plačevanje preživnine zanj po 60.000 SIT mesečno od 13.7.2005 na roke matere. Določilo je obseg in način izvrševanja stikov med očetom in mladoletnim sinom. Tožečo stranko oziroma toženo stranko po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) je zavezalo, da mora toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) plačevati mesečno preživnino 40.000 SIT od 13.7.2005 do 13.7.2006. Višji preživninski zahtevek tožene stranke je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, s katerim je bil zavrnjen toženkin preživninski zahtevek za plačilo preživnine po 40.000 SIT mesečno od 1.6.2004 do 12.7.2005, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kar zadeva preživnino za toženko, je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je, upoštevajoč njeno starost in manjšo zaposlitveno možnost, potrebno enoletno obdobje, da se vživi v novo nastali položaj. Pritrdilo je tudi naziranju, da so za odločanje o toženkini pravici do preživnine odločilne razmere, kakršne so obstajale ob zaključku glavne obravnave.

Zoper odločitev, da mora toženi stranki plačevati preživnino, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, v izpodbijanem delu razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da pritožbeno sodišče ni prepričljivo odgovorilo na pritožbeno grajo, kdaj so se izpolnili pogoji za določitev preživnine toženki: ob zaključku glavne obravnave 13.7.2005 ali ob posvetovanju senata 3.10.2006. Zaradi takšnega ravnanja sodišča prve stopnje je tožnik zašel v trimesečno plačilno zamudo. Ob neprerekani ugotovitvi, da je toženka sposobna za delo, bi bil edinole pravilen zaključek, da je po svoji krivdi nezaposlena že od leta 1991. Na Zavodu za zaposlovanje se je prijavila šele v prvi polovici leta 2000, s pisanjem prošenj za zaposlitev pa naj bi pričela šele v marcu 2005. Ker sodišči nista odgovorili na vprašanje, ali obstajajo krivdni ali nekrivdni razlogi za nezaposlitev toženke, izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Okoliščina, da toženka od septembra 2005 proti plačilu varuje otroka, je res nastopila po zaključku glavne obravnave, vendar je bila sodba sodišča prve stopnje pridržana do pridobitve podatkov, to je do 3.10.2005. Neresnična trditev, da pravdni stranki nista kupili hiše v Srbiji, prikazuje toženko v "pravi luči". Nepravilen je zaključek, da tožeča stranka med postopkom na prvi stopnji in v pritožbi ni zatrjevala vzrokov, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna v skladu s tretjim odstavkom 81.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04 - prečiščeno besedilo - ZZZDR). Že v tožbi je navedla, da ga je toženka večkrat izprla. Tudi v odgovoru na nasprotno tožbo je pojasnila okoliščine, zakaj je zakonska zveza postala nevzdržna. V prvi pripravljalni vlogi pod tč. IX je opisovala toženkine grožnje tožniku, če ne umakne tožbe za razvezo zakonske zveze. Prav tako je tožeča stranka ves čas postopka vztrajala pri trditvi, da kljub dobri plači ne more pokriti mesečnih potreb družine.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo in meni,da so revizijski očitki neutemeljeni. Poudarja, da je v letu 1991 prenehala delati v dogovoru s tožnikom, predvsem zaradi bolezni otroka. Odločilno je, da je razveza vplivala na njen eksistenčni položaj. Tožnikovo zatrjevanje, da sodišči nista upoštevali vzrokov, zaradi katerih je zakonska zveza postala nevzdržna, je protispisno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: V pravdi ni bilo nobene od izrecno uveljavljavnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Senat lahko sklene, da konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se preskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov ali senat misli, da to obravnavanje ni potrebno (drugi odstavek 291. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04 - prečiščeno besedilo - ZPP). Tako imenovano pridržano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo tudi v obravnavani pravdi, saj je glavno obravnavo zaključilo 13.7.2005, posvetovanje senata pa je bilo 3.10.2005. Ne glede na to pa se sodba tudi tedaj, kadar senat sklene, da konča glavno obravnavo, izdaja sodbe pa se pridrži, nanaša na tisto dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo ob koncu zadnje glavne obravnave (13.7.2005), zato se smejo vzeti za podlago odločitve le tiste okoliščine, ki so obstajale do zaključka glavne obravnave, ne pa dejstva, ki so se pojavila po njenem koncu. Izkaže se torej, da dejstvo, da toženka od septembra 2005 varuje otroka in na ta način pridobiva sredstva za lastno preživljanje, četudi bi bilo resnično, v tej pravdi ne more biti upoštevno.

Neutemeljeno je tudi revizijsko vztrajanje pri stališču, da je tožeča stranka podala navedbe, ki so sodišču prve stopnje nalagale ugotavljanje okoliščin iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR. ZPP glede dejstev uveljavlja razpravno načelo. Stranki sta odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. Izjema od razpravnega načina je uveljavljena na področju sporov iz družinskopravnih razmerij (tretji odstavek 408. člena ZPP), vendar s pomembno omejitvijo, da ima sodišče preiskovalna pooblastila le zaradi varstva otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. V to kategorijo tožeča stranka ne spada. Tožeča stranka je sicer res že v tožbi izpostavila določena ravnanja tožene stranke, s katerimi je utemeljevala nevzdržnost zakonske zveze, v odgovoru na nasprotno tožbo (točka V) pojasnjevala okoliščine, zaradi katerih naj toženka ne bi bila primerna za varstvo in vzgojo mladoletnega sina pravdnih strank, v pripravljalni vlogi (točka IX) z dne 3.9.2004 pa je argumentirala svoje mnenje o toženkinem odklanjanju razveze zakonske zveze, vendar z naštetimi trditvami ni zadostila svojem trditvenemu bremenu. Razpravno načelo toženi stranki nalaga, da navede vsa dejstva nenastale ali ugasle pravice, na katera opira svoje ugovore. Ugovor, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi bilo preživninskemu zavezancu krivično naložiti plačilo preživnine, je ugovor nenastale pravice. Svoj pomen in s tem procesno veljavo ima le v povezavi z dejanskim stanjem, ki ga navede nasprotna stranka - v konkretnem primeru v zvezi z zatrjevano pravico do preživnine zakonca. Ker tožeča stranka nikoli ni navedla, da opisano trditveno gradivo utemeljuje zaključek, da z nasprotno tožbo uveljavljana pravica do preživnine sploh ni nastala in so bile sporne trditve postavljene zaradi uresničitve drugih ciljev (argumentiranja nevzdržnosti zakonske zveze oziroma v zvezi z vprašanjem, komu naj se zaupa mladoletni otrok), se je mogoče v celoti strinjati s sklepom pritožbenega sodišča, da "tožeča stranka ni podala navedb, ki bi sodišču prve stopnje nalagale ugotavljanje okoliščin iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR".

O očitku zmotne uporabe materialnega prava: Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne in zadostne za odločitev, so, da je tožnik redno zaposlen in zasluži mesečno od 350.000 SIT do 400.000 SIT; je lastnik hiše v Srbiji ter skupaj s toženko solastnik parcele nad P. G. in stanovanja, v katerem prebiva toženka s sinom; njegova mesečna preživninska obveznost za sina znaša 60.000 SIT, kolikor mora (poleg dodatnih 25.000 SIT za stanovanjske stroške) odšteti tudi za najemnino za stanovanje. Toženka, roj. 27.3.1955, po poklicu prodajalka, je sicer sposobna za delo, vendar je bila vse od leta 1991 nezaposlena in je opravljala le priložnostna dela. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja pravna posledica, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje - preživninska obveznost tožeče stranke za čas enega leta, da se razvezani zakonec vživi v nov položaj in da si uredi razmere (82. člen ZZZDR). Ob takšnem materialnopravnem izhodišču toženkina dolgoletna nezaposlenost nima takšne teže, kot ji jo pripisuje tožeča stranka. Situacija, ki jo v reviziji opisuje (ko je zakonec v teku sodnega postopka vseskozi zaposlen, ob zaključku glavne obravnave pa mu delovno razmerje preneha iz krivdnih razlogov), je neprimerljiva z dejanskim stanjem, ugotovljenim v sporni zadevi, saj implicira izvrševanje pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega je z zakonom ustanovljena. Končno je pravilen, upoštevajoč soliden gmotni standard tožeče stranke, tudi sklep, da s plačilom preživnine za zakonca ne bo ogroženo preživljanje tožeče stranke.

Ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker odgovor na revizijo, glede na njegovo vsebino, ni prispeval k lažjemu reševanju revizije, zaradi česar ni bil potreben, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na izredno pravno sredstvo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).