Jedro

Čeprav je bila tožniku, državljanu BIH, v BIH že priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pri čemer je bila za izpolnjevanje pogojev za invalidsko pokojnino upoštevana tudi zavarovalna doba, prebita v Sloveniji, lahko v Sloveniji pridobi pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjuje pogoje po ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2009 in št. ... z dne 28. 7. 2008 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 281,53 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 3. 2009 in št. ... z dne 28. 7. 2008 ter da se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj bi bila delovna doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, upoštevana pri priznanju pravice do pokojnine v Republiki Bosni in Hercegovini. S tem, ko tožnik prejema pokojnino v BIH, naj bi izkoristil pravico do izbire pokojnine. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih navedb tožnika in sicer do dejstva, da prejemanje zgolj sorazmernega dela pokojnine ne more predstavljati izbiro med pokojninami. Če bi tožnik prejemal pokojnino za vseh izpolnjenih 25 let pokojninske dobe v BIH, bi to predstavljajo izbiro, ker pa prejema pokojnino le za leta, ko je delal v BIH, pa to ne more predstavljati izbire, saj za 18 let ne prejema nobene pokojnine. Toženec bi moral najprej odločiti o invalidnosti, ki je predpogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik ima dopolnjenih 17 let, 2 meseca in 3 dni delovne oziroma zavarovalne dobe v Sloveniji, kar pomeni, da ima pravico do sorazmernega dela pokojnine na podlagi plačanih prispevkov in dopolnjene zavarovalne dobe v Republiki Sloveniji, saj le-ta ni bila upoštevana pri višini pokojnine, ki jo tožnik prejema v BIH. Upoštevana je bila zgolj pri ugotavljanju, ali tožnik izpolnjuje zadostno zavarovalno dobo za priznanje pravice do invalidske pokojnine v BIH. Po mnenju tožnika 177. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v danem primeru ne more priti v poštev, saj tožnik ne dobiva pokojnine za celotno pokojninsko dobo. ZPIZ-1 v 167. členu jasno določa, da uživalcem pokojnin, ki prejemajo pokojnino v sorazmernem delu in ki uživajo pravice tudi do drugih prejemkov iz obveznega zavarovanja, gredo ti prejemki v delu, ki ustreza sorazmernemu delu pokojnine. Tožniku tako pripada najmanj izplačilo sorazmernega dela pokojnine glede na pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da sam izbere, katero pokojnino bo užival, torej pokojnino v Republiki Sloveniji ali pokojnino v BIH. Šele ko bi mu bila priznana pravica do invalidske pokojnine v Sloveniji, bi se lahko odločil, katero pokojnino bo prejemal. Z izpodbijanima odločbama so bile tožniku kršene temeljne človekove pravice, priznane na mednarodni ravni. Osnovno načelo v sistemu socialne varnosti je načelo seštevanja zavarovalnih dob, v nasprotnem primeru pa mora zavarovanec prejemati pokojnino v vsaki državi, v kateri je bil zavarovan, ko izpolni pogoje in sicer v sorazmernem delu po nacionalni zakonodaji. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti. Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 18. 3. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 7. 2008, s katero je toženec zavrnil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik dne 26. 5. 2003 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Toženec je zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnil z dokončno odločbo št.... z dne 16. 2. 2004. Navedena odločba je bila predmet presoje pred Delovnim in socialnim sodiščem, ki je s sodbo opr. št. Ps 2441/2004 z dne 11. 1. 2006 tožbenemu zahtevku ugodilo in prvostopenjsko ter drugostopenjsko odločbo toženca odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Tudi v novem postopku se je toženec, enako kot v prejšnjem postopku postavil na stališče, da je tožnik že izkoristil možnost izbire pokojnine. Iz odločbe tujega nosilca zavarovanja št. ... z dne 5. 11. 2002 namreč izhaja, da je tožnik že pridobil pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine v BIH od 18. 4. 2002 in sicer tudi na podlagi dobe, prebite v Republiki Sloveniji. Doba je bila upoštevana za izpolnitev pogojev za invalidsko pokojnino. Odločitev je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Tako toženec kot tudi sodišče se sklicujeta na določbo 177. člena ZPIZ-1, kjer je v 1. odstavku določeno, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. 1. odstavek 177. člena se uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Pri odločitvi pa niti toženec niti sodišče nista upoštevala odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je v zadevi opr. št. Up-770/06-18 z dne 27. 5. 2009 zavzelo stališče, da 33. člen Ustave RS varuje tudi pravico do izbire tiste od možnih pokojnin, ki jo zavarovanec želi uživati (177. člen ZPIZ-1), saj ima ta pravica premoženjski izraz. Pogoje za pridobitev pravice do več pokojnin lahko posamezniki izpolnijo po ZPIZ-1 ali po posebnih zakonih. Izbira med pokojninami je po 177. členu ZPIZ-1 urejena tako, da jo zavarovanec lahko uveljavi, ne glede na prebivališče, državljanstvo ali čas upokojitve. Enako je odločilo tudi v zadevah Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009 in Up-424/09 z dne 9. 12. 2009. Glede na navedeno stališče torej za odločitev v sporni zadevi ni odločilno vprašanje, ali je bila slovenska doba že upoštevana pri priznanju pravice do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, temveč je odločilno, ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji.

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava toženec o omenjenem vprašanju po vsebini še ni odločal, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 18. 3. 2009 in prvostopenjsko odločbo z dne 28. 7. 2008 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Toženec bo v novem postopku upošteval materialnopravno stališče, ki ga je v zvezi z uporabo 177. člena ZPIZ-1 v že citiranih zadevah zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Glede omenjenega pritožbeno sodišče opozarja, da je enake primere potrebno obravnavati enako (22. člen Ustave Republike Slovenije). Toženec bo pri ponovnem odločanju upošteval tudi dejstvo, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu in sicer, da je bila tožniku z odločbo toženca, opr. št. ... z dne 13. 1. 2010, očitno ob upoštevanju sklenjenega Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko BIH že priznana pravica do invalidske pokojnine za čas od 1. 3. 2008 dalje.

Ker je tožnik z zahtevkom uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008) odmerilo stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem in sicer je tožniku, glede na priglašene stroške priznalo po tar. št. 3100 nagrado za postopek v znesku 183,30 EUR, po tar. št. 3102 nagrado za narok v višini 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in po tar št. 6007 20 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 447,00 EUR. Navedeni znesek je dolžan toženec plačati tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je glede na že citirano pravno podlago priznalo tudi pritožbene stroške in sicer po tar. št. 3210 nagrado za postopek v višini 225,60 EUR, nadalje priglašene materialne stroške v višini 4,05 EUR ter po tar. št. 6007 20 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 281,53 EUR. Navedeni znesek je dolžan toženec plačati tožniku v roku 8 dni.