Jedro

Po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je vpis v zemljiško knjigo konstitutivne narave le pri pogodbenem prenosu nepremičnine. Po 20. členu navedenega zakona pa je mogoče lastninsko pravico pridobiti tudi po samem zakonu, za kar gre v konkretnem primeru. Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91, v nadaljevanju ZZ) v 1. odstavku 65. člena določa, da od 1. aprila 1991 dalje vse premoženje, s katerim je do tedaj upravljala organizacija iz 1. odstavka 62. člena, postane lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni z zakonom določeno drugače. Po 1. odstavku 62. člena ZZ pa so tega dne po samem zakonu pridobile status zavoda med drugim tudi tiste organizacije, ki so tedaj opravljale dejavnost zdravstva.

Mednje pa je sodil tudi Univerzitetni klinični center Ljubljana.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala odkup stanovanja v L., B., po pogojih iz Stanovanjskega zakona. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na prodajo drugega primernega stanovanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da ugodi zahtevku tožeče stranke v celoti. V reviziji vztraja pri svojem stališču, da je za odločitev pravno pomembno zemljiškoknjižno stanje. V zemljiški knjigi je še vedno vpisan kot lastnik spornega stanovanja Univerzitetni klinični center Ljubljana. Dalje trdi, da tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da ni bila oz. da ni lastnik tega stanovanja. Trdi še, da je sodišče v tem postopku že dvakrat odločalo. V prvem pritožbenem postopku sodišče druge stopnje sodbe ni razveljavilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, pa tudi tožena stranka tožeče ni nikoli opozarjala na to, da ni lastnik stanovanja. Glede na zemljiškoknjižno stanje pa tožeča stranka tudi ni mogla tožiti drugega lastnika, kot tistega, ki je naveden v zemljiški knjigi. Zato je po njenem mnenju le tožena stranka pasivno legitimirana v tej pravdni zadevi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tudi predlagane pobude za zahtevo za varstvo zakonitosti ni sprejelo), ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da za odločanje v revizijskem postopku ni pomembno, kako je potekal postopek pred razveljavitvijo na pritožbeni stopnji. S tem, ko je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je bil postopek vrnjen na začetek, to je v stanje tožbe. V ponovnem postopku sta obe stranki lahko zatrjevali tudi tisto, česar v prejšnjem postopku nista storili. Tako je tudi tožena stranka smela uveljavljati pomanjkanje svoje pasivne legitimacije. V nasprotju s spisovnimi podatki pa je trditev tožeče stranke, da tožena stranka tega nikoli ni storila. Pasivno legitimacijo je ugovarjala na naroku dne 6.5.1994 (redna št. 19 in list.št. 30 spisa).

Tožeča stranka nadalje v reviziji neutemeljeno še vedno vztraja pri stališču, da je mogoče lastninsko pravico pridobiti le z vpisom v zemljiško knjigo. Pravilnim razlogom sodišča druge stopnje ni kaj dodati. Revizijsko sodišče lahko le ponovi, da je po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vpis v zemljiško knjigo konstitutivne narave le pri pogodbenem prenosu nepremičnine. Po 20. členu navedenega zakona pa je mogoče lastninsko pravico pridobiti tudi po samem zakonu, za kar gre v konkretnem primeru. Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91, v nadaljevanju ZZ) v 1. odstavku 65. člena določa, da od 1. aprila 1991 dalje vse premoženje, s katerim je do tedaj upravljala organizacija iz 1. odstavka 62. člena, postane lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni z zakonom določeno drugače. Po 1. odstavku 62. člena ZZ pa so tega dne po samem zakonu pridobile status zavoda med drugim tudi tiste organizacije, ki so tedaj opravljale dejavnost zdravstva. Mednje pa je sodil tudi Univerzitetni klinični center Ljubljana. Dejstvo, da stranki tega med prvim sojenjem nista vedeli, na izid tega spora ne more vplivati.

Z dnem, ko je Republika Slovenija postala lastnik premoženja zavoda, je postala tudi lastnik spornega stanovanja. Z lastninsko pravico je pridobila tudi razpolagalno pravico. Prodajno pogodbo za stanovanje lahko po 117. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) sklene z upravičencem za nakup stanovanja le lastnik stanovanja. Neujemanje zemljiškoknjižnega stanja na to obveznost ne vpliva. Načelo zakonitosti ima v takšnih primerih prednost pred zemljiškoknjižnim načelom publicitete. Ker torej tožena stranka ni lastnica spornega stanovanja, ji na tej podlagi ni mogoče naložiti sklenitve prodajne pogodbe.

Zaradi vsega navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo v tem postopku pravilno uporabljeno. Po ugotovitvi, da tudi ni bila storjena procesna kršitev, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.