Jedro

V sporu o skupnem premoženju prejšnjih zakoncev je v primeru, če gre za tožbo na priznanje deleža na nepremičnini, katere solastnik je toženčev oče, treba tožiti prejšnjega zakonca in očeta kot nujna sospornika.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku izreka drugostopne sodbe (1. točka izreka prvostopne sodbe) razveljavi ter zadeva tudi v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi stanovanjska hiša v P., D., zgrajena na parc.št... k.o..., ter da znašata deleža pravdnih strank 40% v korist tožnice in 60% v korist toženca. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke, tako da je razveljavilo odločitev o deležih in pravdnih stroških, potrdilo pa je izrek o ugotovitvi, da je navedena stanovanjska hiša skupno premoženje pravdnih strank.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je sodišče zmotno ravnalo, ko je ugotovilo, da je stanovanjska stavba na parc.št... k.o... skupno premoženje pravdnih strank. Gre za stavbo, ki je zgrajena na parceli, na kateri sta solastnika toženec in njegov oče, vsak do 1/2. Na tej parceli stojita dve hiši, poleg tega pa tudi ni jasno, kolikšno je funkcionalno zemljišče k eni in drugi. Sodbeni izrek za identifikacijo tožbenega zahtevka uporablja le zemljiškoknjižne podatke in torej nepremičnine fizično ne opredeljuje dovolj natančno, da bi bil predmet spora lahko razviden. Tak izrek ni izršljiv in ne more biti podlaga za delitev skupnega premoženja. Samo pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da bo v nadaljevanju postopka treba ugotoviti obseg funkcionalnega zemljišča, tega pa ni mogoče izpeljati brez sodelovanja obeh zemljiškoknjižnih lastnikov. Pri takšnem stanju stvari je treba toženca in njegovega očeta šteti za nujna sospornika, sicer tožeča stranka nima od takšne sodbe nobene koristi. Ker torej tožeča stranka ni tožila prave stranke, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o takšnem zahtevku sodilo. Poleg tega pa ni odgovorilo na vprašanje, ki je bilo zastavljeno že v prejšnjem sojenju, glede nejasnosti predmeta skupnega pramoženja. Sodišče druge stopnje se je pri ponovnem sojenju zadovoljilo z odgovorom, da ni več nejasnosti glede predmeta skupnega premoženja, kar pa ne drži. Zato predlaga, da revizijsko sodišče napadeni sodbi spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sporna stanovanjska hiša je zgrajena na zemljišču, ki je v solasti toženca in njegovega očeta, vsakega do 1/2. V razlogih prvostopne sodbe je med drugim navedeno, da je ta stanovanjska hiša zgrajena na porušenih temeljih gospodarskega poslopja ob stavbi toženčevih staršev (očeta) oz. z nadzidavo že prej obstoječe garaže, vse na isti parceli št.... V razlogih drugostopne sodbe je poudarjeno še, da je bilo na naroku dne 17.2.1996 (l. št.111 spisa) razčiščeno, da na parceli, ki je predmet tožbenega zahtevka stojita dve povsem ločeni stanovanjski enoti in da med pravdnima strankama ni nejasnosti glede predmeta skupnega premoženja. Vendar pa pritožbeno sodišče posebej poudarja, da odločitev veže le stranki ter da tožnica ne bo mogla doseči odmere funkcionalnega zemljišča brez obeh solastnikov. Prav tako je poudarilo, da bo prvostopno sodišče moralo ugotoviti obseg posebnega premoženja toženca glede stavbišča in garaže, ter pred ugotovitvijo deleža na stavbi ugotoviti tudi obseg funkcionalnega zemljišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi v sodbah sodišč prve in druge stopnje in izrek v nasprotju med seboj in da iz izreka, ki je še sporen, ni dovolj jasno, kaj je predmet odločitve. Ugotovitveni izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, namreč določa, da spada v skupno premoženje poleg premičnin še "stanovanjska hiša v P., D., zgrajena na parc. št... k.o..., vl. št...". V zemljiški knjigi navedena nepremičnina še ni vpisana. Pač pa je v zemljiški knjigi z enakimi zemljiškoknjižnimi oznakami (številkami) vpisana nepremičnina, ki je opisana kot "stanovanjska hiša in dvorišče "(pri tem iz spisovnih podatkov izhaja, da ima stara hiša tudi isto hišno številko). Na tej nepremičnini sta kot solastnika navedena I. B. (toženec) in V. B. (toženčev oče), vsak do ene polovice (zemljiškoknjižni izpisek z dne 17.5.1985). V stari hiši sta pravdni stranki med gradnjo "svoje" hiše tudi prebivali.

Revizijsko sodišče se sicer ni smelo spuščati v nazadnje "precizirani" tožbeni zahtevek na že navedenem naroku (l. št. 111 spisa), v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev skupnega premoženja na "novo zgrajeni stanovanjski hiši..., ki stoji ob stari stanovanjski hiši na isti parceli" z zahtevkom po izstavitvi zemljiškoknjižne listine zoper toženca, vednar pa vse navedeno kaže najmanj na to, da predmet ugotovitvenega tožbenega zahtevka ni pravilno opredeljen. Čeprav je sodišče med večkratnim sojenjem želelo pomagati tožeči stranki (kljub temu, da ima kvalificiranega pooblaščenca), pa z obrazložitvijo svoje odločitve ni moglo nadomestiti izreka stvarnopravnega zahtevka. Samo izrek pa lahko postane pravnomočen. Toženec zato v zvezi z njim utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ker je izrek v nasprotju z razlogi sodb, je moralo revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 394. člena ZPP izpodbijano sodbo tudi v tem delu izreka razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tako je ravnalo najprej zato, ker bi takšen izrek lahko imel za posledico, da bi tožnica pridobila več pravic, kot jih sama zahteva, kar potrjuje pravni interes toženca za revizijo. Nadalje je to storilo zato, ker je sodišče druge stopnje že samo delno razveljavilo prvostopno sodbo (zaradi višine deležev in pravdnih stroškov). Končno je tako ravnalo še zato, ker je pri drugi razveljavitvi sodišče druge stopnje (s sklepom z dne 1.9.1993, opr. št. Cp 473/93) razveljavilo odločitev glede skupnega premoženja nad 1/10, kar pa ne sodišči ne stranke v nadaljevanju postopka potem niso več upoštevali. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku o statusu sporne stavbe odločalo v celoti, kar v tej fazi postopka veže tako revizijsko sodišče kot stranki.

Vendar pa revizijsko sodišče opozarja, da bo prvostopno sodišče v ponovnem postopku moralo najprej skrbno opredeliti, o čem sploh sodi. Trajanje postopka ne more spremeniti dejstva, da gre za spor o skupnem premoženju in torej stvarnopravni spor, ki ne prenese nejasnosti in zahteva strogo presojo sklepčnosti tožbe. Zato se revizijsko sodišče, kljub temu, da je zadeva zaradi procesnih kršitev odprta, ne more izogniti tudi materialnopravni opredelitvi obravnavane zadeve, pri čemer seveda na takšno presojo prvostopno sodišče ni vezano. Vezano pa je nanjo revizijsko sodišče na podlagi še vedno aktualnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 23. in 24.2.1976 (Poročilo VS SRS, št. II/75, str. 7-10).

Če bo zahtevek ostal enak (med istima strankama) in med zemljiškoknjižnima solastnikoma ne bo prišlo do sporazuma, materialnopravna presoja spora po stanju, ki ga sedaj presoja revizijsko sodišče, lahko pri nadaljnjem sojenju pripelje le do zavrnitve tožbenega zahtevka. Prav ima revident, ko trdi, da je toženčev oče nujni sospornik v tej pravdni zadevi. Drugačen rezultat bi bil mogoč le, če bi med očetom in sinom prišlo do sporazuma o razdelitvi solastne nepremičnine na del, na katerem stoji hiša toženčevega očeta z ustreznim funkcionalnim zemljiščem, in del, na katerem stoji stanovanjska hiša, ki je delno skupno premoženje, delno pa morda posebno premoženje toženca, zopet s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. Tudi glede slednjega vprašanja razlogi izpodbijanih sodb niso jasni, saj pritožbeno sodišče posebej napotuje na ugotavljanje posebnega premoženja, pri tem pa trdi, da gre zgolj za vprašanje višine deleža na skupnem premoženju.

Šele razdelitev parcel oz. odmera in nastanek dveh novih parcel bi sodišču omogočala sojenje o skupni gradnji sedanjih pravdnih strank. Vprašanje zaenkrat še odprte dokazne ocene je, ali je zemljišče, na katerem sta gradila, posebno premoženje toženca (zaradi darila le njemu) ali pa skupno premoženje obeh (zaradi morebitnega darila obema skupaj). Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da sodišči doslej velikosti funkcionalnega zemljišča, ki je neločljiv del morebitne skupne stavbe, nista ugotovili. Gre za pravno odločilna dejstva, brez katerih o skupnem premoženju in deležih na njem ni mogoče materialnopravno odločiti.

Za pravilno materialnopravno presojo tovrstnih sporov je še pomembno, da obstoj solastninske pravice na zemljišču do ene polovice ne pomeni nujno tudi polovičnega deleža na pozneje pozidani nepremičnini. In sicer ne samo zaradi morebitnih različnih prispevkov k skupni gradnji vseh udeleženih, temveč tudi zaradi lege in obsega (tlorisa) obeh stavb. Zaradi tega je potrebno takšno nepremičnino (to je stavbo oz. stavbi in zemljišče - fundus in funkcionalno zemljišče) obravnavati kot celoto. Tožeča stranka bi zato lahko uspešno uveljavljala svoj delež na zatrjevanem skupnem premoženju le tako, da bi tožila oba zemljiškoknjižna (so)lastnika. Zaradi tega je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je potrdilo izrek prvostopnega sodišča glede ugotovitve skupnega premoženja na stanovanjski stavbi brez upoštevanja zemljišča in s tem seveda tudi brez upoštevanja drugega solastnika. Zmotnosti takšnega stališča ne more odpraviti obrazložitev, da odločitev lahko veže le stranki postopka.

Če pa med postopkom ne bo prišlo do ustrezne aktivnosti pravdnih strank, pa bo sodišče moralo v ponovnem postopku najprej razčistiti vprašanje sklepčnosti tožbe. V taki situaciji lahko tožnik uspešno zahteva svoj delež z novo tožbo proti vsem solastnikom, pri čemer glede na stvarnopravno naravo zahtevka ni vezan na noben rok.

Revizijsko sodišče končno še poudarja, da v tem pravdnem postopku še bolj zapleta pravno razmerje med strankama dejstvo, da ne gre zgolj za vprašanje solastništva na parceli in nato gradnje zakoncev na njej, temveč za nepremičnino, ki je bila že prej pozidana. Pri tem se še dodatno zastavlja vprašanje, ali ni morda toženec tudi solastnik na stanovanjski hiši, v kateri prebivata ali pa sta prebivala starša (do darila je prišlo že po tem, ko je bila prva hiša zgrajena). To je še dodaten razlog za to, da je potrebno tožbo, če posebnega dogovora med solastnikoma ne bo mogoče doseči, vložiti zoper oba zemljiškoknjižna solastnika in nato obravnavati lastninskopravna razmerja med vsemi, ki so v njih udeleženi: tako tožencem in njegovim očetom, ki sta postala solastnika na podlagi pogodbe, kakor tudi med njima in tožnico, ki je pridobila lastninskopravna upravičenja na podlagi zakonske zveze z enim od solastnikov. Le skupno obravnavanje vseh teh lastninskih razmerij lahko pripelje do pravilne odločitve o deležih ter končno solastnini med vsemi udeleženci.