Jedro

Navedbe, da pri obsojencu ni podan naklep in oškodovancu ni bila izrečena resna grožnja, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti tega razloga ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni N.G. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru sta bila obsojena N.G. in D.G. spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. in 3. odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Obema obsojencema je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je vsakemu od njiju bila določena kazen enega leta zapora ter N.G. preizkusna doba štirih let, obsojenemu D.G. pa preizkusna doba treh let. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornikov obeh obsojenih kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega N.G. je dne 17.5.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev določb kazenskega postopka, ker so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi je uveljavil, da za storitev kaznivega dejanja pri obsojenemu N.G. manjka bistven element, in sicer naklep kot tudi resna grožnja. Po zagovornikovem mnenju znesek 100.000,00 SIT ne predstavlja tako velik denarni znesek, za katerega bi kdorkoli ubijal drugega, še manj pa več ljudi, ali morebiti celo organiziral druge, da bi ti, celo iz T., dokončali zagrožen uboj. Iz tega po zagovornikovem mnenju sledi, da oškodovani T.B. groženj, ki naj bi jih izrekla obsojenca, ni jemal resno. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da so grožnje obeh obsojencev bile usmerjene v to, da bi oškodovanec nekaj storil v škodo svojega premoženja, kar pa je po mnenju zagovornika zmotno. Oškodovanec je namreč na sodišču priznal, da obsojenima dolguje 100.000,00 SIT.

Vrhovni državi tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 5.7.2005 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne, ker niso podane kršitve določb kazenskega postopka, pač pa je zahteva vložena le zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zahteve zagovornika obsojenega N.G. sploh ni razvidno, katere določbe kazenskega postopka naj bi bile kršene. V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe so navedeni vsi znaki poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. in 3. odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Obsojenemu N.G. je očitano, da je v sostorilstvu z D.G. z izsiljevanjem skušal izterjati dolg v višini 100.000,00 SIT, kar ustreza zakonskim znakom navedenega kaznivega dejanja.

Z uveljavljanjem, da pri obsojenemu N.G. ni podan naklep in oškodovancu ni bila izrečena resna grožnja, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot je to storil zagovornik v zahtevi.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, poleg tega pa je bila zahteva vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjsko stanje obsojenega N.G., kot je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.