Jedro

Toženka pri odločanju ni pravilno uporabila določb ZDen o vračanju nepremičnin. Toženka bi tako pred odločitvijo v zadevi morala ugotoviti, ali so bili porušeni objekti, za katere je priznala odškodnino (gospodarski objekt-prizidek, dvoriščni objekt), ob podržavljenju samostojni objekti ali pa le del vrnjenega objekta ter skupaj z njim celota (hiša). Porušeni samostojni objekti so lahko (samostojni) predmet denacionalizacije ter se zanje lahko prizna odškodnina. Navedeno pod pogojem, da je bil zahtevek za odškodnino za tak posamezni objekt vložen pred iztekom prekluzivnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo (prvi odstavek 64. člena ZDen). Porušeni nesamostojni deli objekta, ki so v razmerju do vrnjene stavbe sestavine, pritikline ali pomožni prostori, pa ne morejo biti samostojni predmet denacionalizacije, pač pa upravičenec, ki mu je bil objekt vrnjen, lahko zahteva odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine na podlagi 26. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Ministrstva za kulturo št. 490-4/2012-MIZKS/18 z dne 20. 12. 2013 se v točkah 1 do 3 izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločilo: (1) da se pokojni A.A. kot upravičenki za porušene objekte, ležeče na parc. št. 133 k.o. … pri stanovanjsko poslovni stavbi, danes parc. št. 1260 k.o. …, določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD), in sicer za porušeni gospodarski objekt – prizidek v višini 6.717,86 EUR, za dvoriščni objekt – zidani del v višini 11.196,78 EUR in za dvoriščni objekt – leseni del v višini 7.305,33 EUR, (2) da se za skrbnika za poseben primer določi B.B. iz …, (3) da je zavezana stranka SOD dolžna izročiti obveznice skrbniku za poseben primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe, (4) da se zahteva za povrnitev zmanjšane vrednosti pravnomočno vrnjene nepremičnine parc. št. 1260 stavbišče, hiša …, v izmeri 248 m2, stavbišče – gospodarsko poslopje v izmeri 24 m, dvorišče v izmeri 377 m2 v k.o. … zavrne, (5) da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ 24. 8. 2011 upravičenki vrnil podržavljeno stavbo na … s pripadajočim zemljiščem (parc. št. 1260 stavbišče – hiša 248 m2, stavbišče – gospodarsko poslopje 24 m2, dvorišče 377 m2), kot zavezanko pa določil Mestno občino C.. Nerešena sta ostala zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti vrnjene stavbe ter za porušene objekte, ležeče pri vrnjeni stavbi. Tožnik je bil k izjavi o zahtevkih pozvan 19. 7. 2012, v vlogi z dne 16. 8. 2012 in kasneje pa odškodninskih zahtevkov ni priznaval ter se je skliceval na načelo superficies solo cedit, po katerem da se šteje, da je bilo z denacionalizacijo parcele, na kateri so stali objekti, odločeno o vsem, kar je bilo z zemljiščem trajno spojeno, podrejeno pa je vztrajal, da je pri določitvi odškodnine treba upoštevati cenilni zapisnik z dne 8. 8. 1946, v katerem je nacionalizacijski organ ugotovil, da je bila takrat ugotovljena 68 % poškodovanost stavbe. Upravni organ se s stališčem tožnika, da je bilo z denacionalizacijo parcele, na kateri so stali tudi porušeni objekti, odločeno o vsem, ne strinja. Z dokazi v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da je bila poškodovanost stavbe zanemarljiva. V zvezi z zahtevkom za povrnitev zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine pa upravni organ ugotavlja, da je le-ta tako glede na ugotovljene vrednosti izvedenca D.D. kot cenilca E.E. pod mejo 30 % zmanjšanja vrednosti, ki se upošteva kot bistveno zmanjšana vrednost nepremičnine po 26. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Zato pravica do odškodnine za zmanjšano vrednost upravičenki ne gre. Prav tako pa tudi ne pravica do povrnitve razlike v vrednosti, če ta presega ½ prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca RS v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, saj je bil zahtevek vložen po izteku za to določenega roka, ki je bil 7. 1. 1999. Odškodnino za porušene objekte pa je upravni organ določil na podlagi vrednosti porušenih objektov, kot jih je ugotovil izvedenec D.D., pri čemer so bile te vrednosti tudi usklajene s strokovnim pomočnikom tožnika E.E..

Tožnik vlaga tožbo zoper 1. točko izreka v izpodbijani odločbi, in sicer iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da o objektih, ki so stali na podržavljeni parc. št. 133 k.o. …, ni mogoče več odločati. Vztraja, da je skladno z načelom stvarnega prava objekt z zemljiščem trajno spojen (superficies solo cedit), tako da objekt in zemljišče predstavljata eno stvar, eno nepremičnino. Objekt na zemljišču ni samostojna stvar in zahtevka zanj tako ni mogoče obravnavati kot poseben zahtevek, ki je ločen od zahtevka za parcelo, na kateri je objekt stal. Parcela, na kateri so stali predmetni objekti, pa je bila že pravnomočno vrnjena. Dodatno obravnavanje zahtevka za nekaj, kar je bilo sestavni del navedene nepremičnine, tako ni mogoče zaradi načela res iudicata. Iz pravnomočne vrnitvene odločbe z dne 24. 8. 2011 je razvidno, da je odločeno o nepremičnini parc. št. 1260 k.o. … ter da pri tem v izreku ni določila o tem, da o posameznih delih parcele (pomožnih objektih) še ni odločeno oziroma da bo o posameznih delih nepremičnine odločeno s posebno odločbo. Res je bila sicer z odločbo vrnjena le glavna stavba, vendar je treba izrek odločbe, ki edini postane pravnomočen, brati strogo formalno, ki takšen, kot je, ne dopušča drugačne interpretacije oziroma ne omogoča naknadnega odločanja o objektih na parceli. Pri tem je nepomembno, da so bili sedaj obravnavani objekti zajeti v odločbi upravnega organa z dne 17. 5. 2010, ki je bila odpravljena. V času izdaje prej navedene odločbe o nepremičnini parc. št. 1260 k.o. …, po stanju ob podržavljenju parc. št. 133 k.o. …, še ni bilo odločeno in ni šlo za stvar, ki bi bila res iudicata. Sicer pa tožnik meni, da je zahtevek za objekte, ki so stali na podržavljeni parceli, po svoji naravi tudi zahtevek za manjvrednost parcele, saj so bili objekti sestavni del podržavljene parcele in vrnitev parcele brez objektov predstavlja zmanjšanje vrednosti vrnjene parcele. Zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti pa v prekluzivnem roku iz 26. člena ZDen-B ni bil vložen. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj odločbo upravnega organa v izpodbijanem delu odpravi in zahtevek vlagatelja v tem delu zavrne.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Odgovor na tožbo pa je podala stranka z interesom B.B.. V odgovoru uvodno navaja, da tožnik, ki izpodbija le 1. točko odločbe z dne 20. 12. 2013, za tožbo nima pravnega interesa. Ne strinja se pa tudi ne z materialnopravnim stališčem tožnika. Navaja, da načelo superficies solo cedit, na katero se sklicuje tožnik, v prejšnjem družbenem sistemu ni bilo dosledno spoštovano. V sistemu družbene lastnine so bile nepremičnine v družbeni lasti, fizična oseba pa je lahko imela pravico uporabe na posameznem objektu, kar pomeni, da je po oblikovanju privatne lastnine nepremičnina sledila objektu in ne nujno obratno. Objekt je potemtakem imel svojo pravno naravo. V konkretnem primeru je bilo v zadevi tako, da je imel vsak objekt svojo katastrsko označbo ter je bila nepremičnina razdeljena na štiri nepremičnine, četudi so vse nosile isto št. 133 k.o. …. Z vrnitvijo stavbišča tako ni bilo odločeno tudi o prizidku in gospodarskih objektih. Stranka se v nadaljevanju sklicuje na 18. člen ZDen. Po 18. členu ZDen pomožni in tem podobni prostori ter pritikline, ki so bili podržavljeni skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari. Glede navedene določbe je sodna praksa izoblikovala posebno stališče, na primer sodba Vrhovnega sodišča U 904/93 z dne 1. 6. 1994, po kateri pomožni in tem podobni prostori, ki so bili podržavljeni skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari le takrat, kadar imajo tako svojstvo oziroma status tudi v času odločanja o denacionalizaciji. V konkretnem primeru pa so bili objekti porušeni, tako da svojstva z glavno stvarjo ne morejo deliti, prav tako zaradi porušenja ni mogoče vračilo lastninske pravice, saj je ta prenehala in je pravilna odločitev upravnega organa, da je potrebno za porušene objekte določiti odškodnino. Zahtevek tudi ni enak zahtevku za povrnitev zmanjšane vrednosti pravnomočno vrnjene nepremičnine, saj se ni zmanjšala vrednost vrnjenega objekta, ampak so bili uničeni objekti, ki niso v svojstvu z glavno stvarjo. Stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v odgovoru na navedbe stranke z interesom te navedbe prereka ter vztraja pri tožbi in tožbenem predlogu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se upravičenki pok. A.A. za porušene objekte (gospodarski objekt - prizidek, dvoriščni objekt – zidani in – leseni del) na podržavljeni parc. št. 133 k.o. … določi odškodnina v obveznicah SOD v tam navedeni višini (1. točka izreka izpodbijane odločbe).

Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da je upravni organ z odločbo z dne 24. 8. 2011 upravičenki vrnil nepremičnino parc. št. 1260 k.o. … (po stanju ob podržavljenju parc. št. 133 k.o. …), stavbišče – hiša … v izmeri 248 m2, stavbišče – gospodarsko poslopje v izmeri 24 m2, dvorišče v izmeri 377 m2 (ki je postala pravnomočna 6. 6. 2012). Ker še ni bilo odločeno o odškodnini za porušene objekte, ki so se nahajali ob vrnjeni zgradbi (na podržavljeni parc. št. 133 k.o. …), je organ izdal izpodbijano dopolnilno odločbo. Tožnik pa stoji na stališču, da objekt in zemljišče predstavljata eno stvar, eno nepremičnino, ki pa je bila v obravnavanem primeru upravičenki že vrnjena z odločbo z dne 24. 8. 2011. Sodišče se s tožnikom strinja, da upravni organ pri odločanju ni pravilno uporabil določb ZDen o vračanju nepremičnin. Navedene določbe ZDen bi tudi po mnenju sodišča moral razlagati in uporabiti ob upoštevanju pri tem relevantnih stvarnopravnih predpisov.

Po mnenju sodišča bi tako organ moral pred odločitvijo v zadevi ugotoviti, ali so bili porušeni objekti, za katere je priznal odškodnino (gospodarski objekt-prizidek, dvoriščni objekt), ob podržavljenju samostojni objekti ali pa le del vrnjenega objekta ter skupaj z njim celota (hiša …). Tako glede na sistem lastninske pravice na zgradbi (in pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini), ki je (še) veljal v času uveljavitve ZDen (ZTLR, ZSZ). Pri čemer pri ugotavljanju, ali gre za nesamostojni del objekta, pride v poštev primerna uporaba določb SPZ (glede na to, da ta zakon za nepremičnine šteje zemljišča ter opredelitve postavlja glede na navedeno načelo) predvsem o tem, kaj je pritiklina (pritiklina je po tem zakonu premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari (17. člen); je stvar, ki je z glavno stvarjo funkcionalno, ne pa nujno tudi fizično povezana). ZDen pa v 18. členu ob pritiklinah posebej ureja še pomožne in tem podobne prostore, kot primere pa ZDen s komentarjem našteva kleti, drvarnice, garaže, gospodarska poslopja ob stanovanjski hiši (GV Ljubljana 2000, str. 186).

Porušeni samostojni objekti so namreč po mnenju sodišča lahko (samostojni) predmet denacionalizacije ter se zanje lahko prizna odškodnina. Navedeno pod pogojem, da je bil zahtevek za odškodnino za tak posamezni objekt vložen pred iztekom prekluzivnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo (prvi odstavek 64. člena ZDen).

Porušeni nesamostojni deli objekta, ki so v razmerju do vrnjene stavbe (v tem primeru hiše …) sestavine, pritikline ali pomožni prostori, pa po mnenju sodišča ne morejo biti samostojni predmet denacionalizacije, pač pa upravičenec, ki mu je bil objekt vrnjen, lahko zahteva odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine na podlagi 26. člena ZDen. V takem primeru (ko bi bilo ugotovljeno, da je šlo za porušene nesamostojne dele objekta) pa bi tudi po mnenju sodišča bilo mogoče razlagati, da je v skladu s stvarnopravnim načelom superficies solo cedit (ki ga SPZ v 8. členu izrecno postavlja kot pravilo) bilo z vrnitvijo nepremičnine (zemljišča z gradbenim objektom) odločeno sploh o vseh sestavinah zemljišča, torej tudi o nesamostojnih delih objekta (oziroma da je bilo v obravnavanem primeru z vračilom v naravi nepremičnine s parc. št. 1260 k.o. … odločeno o denacionalizaciji podržavljene parc. št. 133 k.o. … v celoti).

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil v postopku kršen materialni zakon, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo ter je odločbo odpravilo v izpodbijanem delu, to je v 1. točki izreka, zaradi povezanosti odločitve pa še v nadaljnjih 2. in 3. točki izreka. Sodišče zadevo v navedenem obsegu na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrača organu v ponovni postopek. V tem bo ta moral ugotoviti, ali so bili po podržavljenju porušeni objekti (gospodarsko poslopje-prizidek, dvoriščni objekt) samostojni objekti ter ali je bila zanje v prekluzivnem zakonskem roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen zahtevana odškodnina. V neizpodbijanem delu (4. točka izreka), v katerem je organ (že) odločil o zahtevku za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine s parc. št. 1260 k.o. … (26. člen ZDen), je namreč odločba postala pravnomočna.

Sodišče pa kot neutemeljeno zavrača navedbo stranke z interesom, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje samo 1. točke izreka. Kajti tožnik bi si svoj pravni položaj lahko izboljšal tudi le ob odpravi te točke izreka, saj je z njo določena odškodnina v obveznicah SOD, v takem primeru pa je že po zakonu za izplačilo odškodnine zavezanec tožnik (četrti odstavek 51. člena ZDen). Na ostale navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo pa sodišče izrecno ne odgovarja, saj je nanje posredno odgovorjeno z razlogi te sodbe.