Jedro

Izjava o pripoznavi mora biti jasna in nedvoumna, nanašati pa se mora neposredno na sam zahtevek.

"Obstoj dolga" ne more biti predmet priznanja (razne, če gre za preproste pojme, znane tudi neuki stranki).

Izrek

Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na četrtega toženca, se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožence zavezalo, da morajo tožniku solidarno plačati glavnico v znesku 216.130 EUR skupaj s 4 % letnimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1995, četrtemu tožencu pa je poleg tega naložilo še plačilo 32.211 EUR skupaj s 4 % obrestmi od 27.7.1993 do plačila in obresti od zneska 216.130 EUR za čas od 27.7.1993 do 28.12.1995, vse v tolarski protivrednosti po menjalniškem prodajnem tečaju Gorenjske banke d.d. Kranj na dan plačila. Glede prve toženke in drugega toženca je odločilo, da jamčita za dolg do višine vrednosti svojega dednega deleža po pokojnem A. K. (M. K.), ki bo ugotovljen s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Tožencem je naložilo, da morajo tožniku povrniti 1.948.427 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tretje toženke ugodilo, pritožbo četrtega toženca pa zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. V razlogih je med drugim navedlo, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je izjavo četrtega toženca, ki jo je podal na naroku dne 22.11.1996, štelo kot priznanje, da mora skupaj z ostalimi toženci tožniku vrniti toliko, kolikor zahteva.

Zoper to sodbo je četrti toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča, ker ni bil nihče od pogodbenih strank slovenski državljan, pravno razmerje pa tudi ne izvira z območja Slovenije. M. K. (ki je do svoje smrti nastopal kot prvi toženec) ni bil državljan Republike Slovenije, kot je revidentu znano, pa v Sloveniji tudi ni imel urejenega prebivališča. Razmerje med tretjo toženko in tožnikom ni bilo tako, da bi narekovalo pristojnost slovenskega sodišča tudi za četrtega toženca. Nerazumljivo je, zakaj bi moral četrti toženec terjatev plačati v tolarski protivrednosti in to še z nemško obrestno mero. To je v nasprotju z monetarnimi in deviznimi predpisi. Sicer pa je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), saj četrti toženec ni prejel vseh vabil na naroke za glavno obravnavo, niti vseh vlog in dokazil. Kršeno je bilo tudi načelo neposrednosti, ker je sodnica, ki je izdala sodbo, le prebrala zapisnike o prejšnjih zaslišanjih pravdnih strank, pri tem pa navedla, da je bilo to storjeno v soglasju s strankami. Vendar četrti toženec tega soglasja ni mogel dati. Kršitev postopka je tudi v tem, ker listini, ki se nahajata med prilogami (A1 in A2), nista bili prevedeni v sodišču razumljiv jezik. Sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja ničnosti spornega pravnega posla, ker obstaja sum, da je šlo za trgovino z orožjem. To bi bilo treba raziskati po uradni dolžnosti. Razen tega sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnik predlagal v prvi pripravljalni vlogi, čeprav bi bilo zaslišanje predlaganih prič bistveno za presojo razmerja med strankami. Končno je napačno tudi stališče, da je četrti toženec priznal oziroma pripoznal svoj dolg. Na naroku dne 22.11.1996 namreč ni bilo prevajalca za hrvaški jezik, iz zapisa toženčeve izjave pa izhaja, da je uporabljal množinsko obliko. Pri tem ni pojasnjeno, kdo naj bi bil to dolžan (hrvaščina namreč ne pozna dvojine). Sodišče torej ne bi smelo opreti sodbo na dvoumno zapisano izjavo (ki jo je podal toženec v tujem jeziku in brez navzočnosti tolmača).

Revizija je utemeljena.

Ob vložitvi tožbe se je uporabljal Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-76), ki je v 27. členu določal, da je v sporih z mednarodnim elementom domače sodišče pristojno tudi tedaj, ko v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti domačega sodišča za določeno vrsto sporov, je pa njegova pristojnost izvirala iz določb procesnega zakona, ki je urejal krajevno pristojnost domačih sodišč (enaka je določba 29. člena veljavnega ZPP). To pomeni, da je treba pristojnost presojati po določbah o splošni krajevni pristojnosti in po pravilih o atrakciji pristojnost. Prvo pravilo določa, da je za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženca (46. čl. ZPP-76), drugo pravilo pa, da če je z isto tožbo toženih več oseb, ki so materialni sosporniki, pa zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, je pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed njih (50. člen ZPP-76; enaka je določba 49. člena ZPP). Ko je tako, je slovensko sodišče vsekakor pristojno tudi za četrtega toženca, ki sicer ni slovenski državljan, je pa imel prvi toženec (procesni prednik sedanjih prve toženke in drugega toženca) začasno prebivališče na območju Okrožnega sodišča v Kranju (ni namreč ugotovljeno, da bi imel /kje drugje/ stalno prebivališče). Čeprav tudi on ni imel slovenskega državljanstva, je bistveno, da je imel tu začasno prebivališče (kar izhaja prav iz tistih delov spisa, na katere se sklicuje revizija) ter da gre v tem primeru za materialno sosporništvo (zahtevka zoper prvega toženca in četrtega toženca se opirata na isto pravno in dejansko podlago - dolg iz posojilne pogodbe - prim. 1. točko prvega odstavka 196. člena ZPP-76). Če je namreč v pravdi več tožencev kot materialnih sospornikov, je domače sodišče pristojno tudi, kadar ima eden od njih prebivališče na območju Slovenije (prim. četrti odstavek 46. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 43/82 in nasl. - enako prvi odstavek 49. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - Ur. l. RS, št. 56/99).

Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve konkretizirati. Kritika postopka, ki pravi zgolj to, da toženec "ni prejel vseh vabil na glavne obravnave, niti ne vseh vlog drugih pravdnih strank in pribavljenih dokazov", je presplošna, da bi jo revizijsko sodišče obravnavalo. Na tak način ni mogoče obiti dolžnosti obrazložitve tega revizijskega razloga in na revizijsko sodišče prevaliti breme iskanja pavšalno zatrjevanih kršitev. Tako uveljavljanje kršitve pravice do kontradiktornega postopka (ki ne pove, na katere naroke toženec ni bil vabljen ter katere vloge in listine ni prejel) ni obrazloženo in zato v revizijskem postopku ne more biti upoštevno.

Tudi z očitkom, da listini, ki sta "med prilogami pod A1 in A2 Š...Ć ne moreta veljati kot dokaz, ker nista bili nikoli prevedeni v sodišču razumljiv jezik", revident ne more uspeti. Revizija se namreč lahko vloži samo zaradi tistih relativnih bistvenih kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), do katerih je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Da bi četrti toženec to kršitev postopka, ki bi lahko predstavljala zgolj relativno kršitev, (neuspešno) uveljavljal v pritožbi, pa niti ne zatrjuje. Iz istega razloga je neupošteven tudi revizijski očitek da "pri izvajanju dokazov ni bilo upoštevano načelo neposrednosti", češ, da je "sodnica, ki je izdala sodbo na prvi stopnji Š...Ć zgolj prebrala zapisnike o zaslišanju pravdnih strank, pri čemer je zapisala, da je bilo to izvedeno v soglasju s pravdnimi strankami", vendar da "četrto toženi Š...Ć takega soglasja ni mogel dati, kot izhaja iz spisovnih podatkov in vročilnic." Razen tega revident tudi tu ni povedal, kdaj oziroma na katerem naroku naj bi do te "kršitve" sploh prišlo. In končno, v primerih, ko se opravi narok pred drugim sodnikom, soglasje strank za branje zapisnikov sploh ni potrebno. Po tretjem odstavku 302. člena ZPP sme potem, ko so se stranke o tem izjavile, sodnik odločiti, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.

S tem, ko sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22.3.2001, in zavrnitve teh dokaznih predlogov ni obrazložilo, ni prav v ničemer kršilo toženčeve pravice do izjave (katere sestavni del je tudi pravica do dokaza, ki od sodišča med drugim zahteva, da dokazni predlog, če mu že ne ugodi, vsaj obravnava in obrazloženo zavrne). Preprosto zato, ker teh dokazov ni predlagal on - in zato glede njih tudi ni mogla biti kršena njegova pravica do dokaza. Očitana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Sodišče sicer res pazi na ničnost po uradni dolžnosti ( prvi odstavek 109. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.), vendar to ne pomeni, da ima zato preiskovalno pooblastilo (oziroma dolžnost) mimo trditev strank ugotavljati dejstva, ki bi bila lahko podlaga za pravni sklep, da je sporna pogodba nična. Določba, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni drugega kot to, da se strankam na ničnost ni treba posebej sklicevati (kot na primer na izpodbojnost), nikakor pa ne pomeni, da jim zato ne bi bilo treba navajati dejstev, ki utemeljujejo ničnost1. Določba prvega odstavka 109. člena ZOR torej ne posega v razpravno načelo (7. člen ZPP). Revizijski očitek, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali ni morda sporno posojilo povezano z domnevno trgovino z orožjem (o kateri pa "nobena od pravdnih strank v tem postopku ni izpovedovala zaradi narave vojaške tajnosti teh podatkov") in zato nično, je tako neutemeljen.

Prav tako očitek, da je "nerazumljivo Š...Ć zakaj bi moral četrto toženi vtoževano terjatev plačati v tolarski protivrednosti in še zlasti ne, zakaj naj bi se ta preračunala ravno po menjalniško prodajnem tečaju Gorenjske banke d. d. Kranj". Ob dejstvu, da revident ne zatrjuje, da bi sporno terjatev že plačal, je ob uvedbi eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (prim. 13. člen Zakona o uvedbi eura - Ur. l. RS, št. 114/2006) določba izreka, ki nalaga plačilo v eurih izraženega zneska v tolarski protivrednosti, popolnoma brezpredmetna. Dosojena obveznost je torej ne samo izražena v eurih, ampak se tudi glasi na plačilo v tej valuti.

Pač pa revident utemeljeno opozarja, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče "napačno Š...Ć šteli njegovo navedbo, podano na naroku dne 22.11.1996, ¨kot njegovo priznanje dejstva o obstoju njegovega dolga do tožnika po tožbi˝". Sodišče prve stopnje je namreč njegovo izjavo, "da soglaša s tožbo v tem smislu, da so dolžni vrniti denar tožniku in sicer toliko denarja, kolikor je napisano v tožbi", razumelo kot pripoznavo zahtevka (in zato zahtevka po vsebini sploh ni obravnavalo, ampak je o njem izdalo sodbo na podlagi pripoznave), pritožbeno sodišče pa kot "priznanje dejstva o obstoju njegovega dolga do tožnika po tožbi". Obe stališči sta napačni. Prvo zato, ker mora biti izjava o pripoznavi jasna in nedvoumna, predvsem pa se mora neposredno nanašati na sam zahtevek. Izjava toženca I. M. pa ni ne jasna niti nedvoumna, niti se ne nanaša na sam zahtevek. Na istem naroku je namreč povedal, da sicer slovensko razume, vendar da slovensko ne govori. Že s tega vidika je njegova izjava o "pripoznavi" sporna, saj se ob dejstvu, da hrvaščina ne pozna dvojine, ne ve, na koga se pravzaprav nanaša: ali na vse tri takratne tožence - njega, T. J. in M. K., ali pa samo na zadnja dva. Razen tega se izjava ne naša na sam zahtevek (na primer: "pripoznam zahtevek, da moram tožniku plačati 216.130 EUR s 4% letnimi obrestmi od 28.12.1995"), ampak gre v smeri opredeljevanja o materialnopravni utemeljenosti zahtevka. Sodišče bi moralo zato od toženca I. M. zahtevati, naj se jasno, nedvoumno in povsem določno izjavi ter z njim razčistiti, kaj je s svojo izjavo pravzaprav hotel in na kaj naj bi se ta izjava sploh nanašala - zlasti po tem, ko je povedal, da slovensko ne govori ter da želi tolmača. Vse to velja tudi za stališče pritožbenega sodišča, da je njegova sporna izjava "priznanje dejstva o obstoju njegovega dolga do tožnika". To stališče pa je napačno še zato, ker "obstoj dolga" (kar je že pravni zaključek) ne more biti predmet priznanja (razen, če gre za preproste pojme, znane tudi neuki stranki). Sodišče bi moralo zato od toženca zahtevati, da izjavo o obstoju dolga ("da soglaša s tožbo v tem smislu, da so dolžni vrniti denar tožniku in sicer toliko denarja, kolikor je napisano v tožbi") razčleni na posamezna sporna dejstva (na primer, da je bil s tožnikom sklenil posojilno pogodbo, da se je z njim dogovoril, do kdaj bo denar vrnil in s kolikšnimi obrestmi, da mu je tožnik izročil denar, in da mu zneska, ki ga zahteva s tožbo, še ni vrnil) ter da se o vsakem od njih izjavi (ali posamezno dejstvo priznava, ali zanika). In ker je toženec I. M. že v pritožbi kritiziral prvostopenjsko sodišče, ki da je njegovo izjavo očitno napačno razumelo, pritožbeno sodišče pa je v tem očitku videlo samo uveljavljanje bistvene kršitve postopka iz 9. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, je podan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo prve stopnje v delu, ki se nanaša na toženca I. M. razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Glede na do sedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 42/94 z dne 7.06.1995.